Enakopravnost / Protigejevska koalicija

"Čudovito, česa takšnega si nikoli nisem mislila," je po zaobljubi pred matičarjem dejala Susan Shepherd, ki se je 17. Maja v Massachusettsu poročila s svojo dolgoletno partnerico. Tistega dne ni bila edina, vrhovno sodišče te ameriške zvezne države je namreč presodilo, da je prepoved istospolnih partnerskih zvez neustavna, sodniki v Washingtonu pa mu niso nasprotovali. V nekaj dnevih je partnerske zveze sklenilo več sto parov. Skupno jih je v zda že nekaj tisoč in konservativna politična elita se, oborožena s pravniki, z uličnimi protestniki in s pravovernim branjem biblije, odpravlja gasit požar enakopravnosti.

S podobnimi težavami se spoprijemata avstralija, kjer hoče konservativni John Howard s posebnim zakonom preprečiti poroke istospolnih partnerjev, in domnevno libertarna Francija. Med evropskimi državami je zdaj ducat takšnih, ki so o legalizaciji istospolnih skupnosti sprejele posebne zakone, med njimi recimo tudi dve naši sosedi, Hrvaška in Madžarska. Drugi dve, Italija in Avstrija, pa ne. In Slovenija?

V deželi, kjer je od začetkov organiziranega gejevskega in lezbičnega gibanja minilo dvajset let, kjer je bila enakost človekovih pravic ne glede na spolno usmerjenost skorajda zapisana v ustavo in kjer je podpora zakonu o registraciji istospolnih partnerjev zagotovljena s koalicijsko pogodbo, se zdi, da levici ni do tega, da bi bil že pripravljeni zakon sprejet pred volitvami, desnica pa takemu zakonu nasprotuje. Levica se boji predvolilnega časa in na enakopravnost domnevno nepripravljenih volilcev, desnica pa bi si rada z bojem zoper manjšino in s priseganjem na že zdavnaj preživete tradicionalne vrednote povečala politično moč. Politika nasprotnikov istospolnih partnerskih zvez je morda pričakovana, strah domnevno iskrenih zagovornikov pa je nerazumljiv. Najprej zato, ker v slabih štirih letih kljub poslanski večini niso premogli dovolj politične volje, da bi zakon spravili skozi parlamentarno proceduro, in potem seveda zaradi obljub in zagotovil o podpori lezbičnemu in gejevskemu gibanju. In če bi jih že bilo strah nedozorele družbe, ki naj bi zaradi "premajhne strpnosti in tolerance nasprotovala prehitremu reševanju tega problema", so imeli v slabih štirih letih dovolj časa, da predstavijo argumente za sprejetje takšnega zakona in se tudi s tem izognejo strašljivim predvolilnim posplošitvam, ki jih preganjajo danes. Zagovorniki so vsaj tukaj delovali v interesu nasprotnikov.

Kdo so tisti, ki javno nasprotujejo sprejetju zakona o istospolni partnerski zvezi? Pričakovano so med njimi predstavniki skoraj vseh opozicijskih strank. Eni tiho, drugi bolj glasno. Zadržano namero vlade, da sprejme zakon, podpira le SMS. Nasprotujejo ji Koalicija Slovenija, po novem tudi SLS in Jelinčičeva SNS. Jelinčič bi zakon podprl le, če bi ga podprla tudi cerkev, Janševa SDS bi načeloma podprla le registracijo zveze, vendar ne bi dovolila posvojitve otrok, zaradi stališča do zakona o istospolnih partnerstvih pa se je stranka razšla tudi z nekdanjo članico izvršilnega odbora in tiskovno predstavnico. Eden izmed največjih nasprotnikov zakonske ureditve naj bi bil vodja poslanske skupine France Cukjati, med poslanci pa France Pukšič. To, da so člani stranke podpisali zahtevo po splošni razpravi o predlogu zakona v parlamentu, naj bi torej pomenilo, da je v stranki zmagala struja, ki zakonu odločno nasprotuje. Bolj bojeviti so pri NSi. Za Andreja Bajuka je zakonska zveza moža in žene "osnovna oblika skupnosti", izenačevanje istospolne partnerske zveze z zakonsko zvezo pa je "grob poseg v naše temeljne predstave o ureditvi družbe kot take". Seveda so si argumenti nasprotnikov podobni. Trdijo, da je prava družina utemeljena le na zvezi med moškim in žensko, da bi zakon o istospolnih partnerstvih izničil pomen najmanjše družbene celice, da bi negativno vplival na že tako premajhno rodnost, da zanika boga, družbene postulate, da je homoseksualnost modna muha, da takšne zveze ne trajajo dolgo, da zakon sploh ni potreben in da tisti, ki nasprotujejo zakonu o istospolnih zvezah, nikakor niso ksenofobi in nikakor ne kratijo pravic drugačnim, ampak se le zavzemajo za klasično družino. Za družino, ki jo je aktualna vlada spregledala. Po njihovem bi se morala slovenska država ukvarjati s pomembnejšimi vprašanji, kot je urejanje nekega marginalnega, manipulativnega, napihnjenega družbenega vprašanja. Ki je hkrati še zelo občutljivo. Legalizacija istospolnih partnerskih zvez naj bi bila nepotrebna in družbeno škodljiva. Njihovi argumenti so zelo podobni argumentom, ki jih uporabljata konservativni del ZDA in Vatikan. Pravice, ki jih imajo partnerji v klasičnih družinah, nikakor ne morejo biti enake pravicam tistih, ki med sabo niso možje in žene. A v svojih argumentih eni in drugi pozabljajo, da ne gre za pravice, ampak za sistem izključevanja med domačini in tujci, med pravimi in nepravimi, med našimi in drugimi. Za hipnotično politično mantro, ki jo koalicija izključevanja ponavlja že nekaj časa.

Sistem izključevanja

Desna Koalicija Slovenija, nacionalistična SNS in ljudska SLS pogosto posegajo po politični retoriki, ki je usmerjena tudi zoper nekatere, praviloma manjšinske skupine. Tako ni samo pri vprašanju istospolnih partnerstev. Tako je recimo tudi pri Romih. Janez Janša je takoj po nedavnem streljanju na Dolenjskem v kliničnem centru obiskal žrtev, obsodil nasilje romske skupnosti, ne da bi dodal, kako je to nasilje izbruhnilo. Podobno je bilo pred časom z Drobničem, ki zase pravi, da je dober poznavalec romske problematike. Ko je oktobra v Novem mestu potekala okrogla miza ogorčenih in ogroženih krajanov, se je poslanec NSi pripeljal iz Ljubljane, prijateljeval z Jelinčičem in med drugim izjavil, da je romsko prebivalstvo zapadlo v "slabšo civilizacijsko obliko obnašanja" in da bi mu morali pomagati s kombinacijo dela in učenja. Pri vprašanju Romov je najbolj hujskaški Jelinčič, šef parlamentarne stranke, ki javno ponižuje pripadnike romske skupnosti in je nedavno z resnim poslanskim pismom od notranjega ministra Bohinca zahteval, naj policija Romom v Sloveniji pazljivo sledi. Jelinčič v poslanskem vprašanju tehnike sledenja ni pojasnil.

Seveda pa Romi in vprašanje istospolnih partnerskih zvez niso edino ideološko vezivo protigejevske koalicije. Združila sta jo tudi vprašanje izbrisanih in vlaganje vedno novih referendumskih pobud. Tako je tudi pri odnosu do muslimanov, pri odnosu do samskih žensk, pri azilantih, priseljencih, pri nasprotnikih Nata in pripadnikih nekdanjega režima (kameleonski odnos SNS je tukaj vendarle drugačen), podobno bi rešili mejno vprašanje s Hrvaško. Koalicijo Slovenijo, odpadlo SLS in Jelinčiča pravzaprav povezuje veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Njihova politika izključevanja seveda ni vedno soglasna, Jelinčič navadno zastopa radikalnejša stališča kot Janša. A izhodišča političnega delovanja so vseeno enaka. V družbi povzročiti občutek ogroženosti, občutek strahu pred tujim, neznanim, novim in hkrati za ta nevzdržni položaj nelagodja obtožiti vladajoče stranke, ki ne le da se ne znajo upreti pritiskom nevarnega sveta, ampak zaradi koruptivnosti, neslovenstva in še česa z njim celo paktirajo.

In ravno na nevarnost takšnih politik opozarja raziskava o povečevanju vpliva desnih populističnih in ekstremističnih strank, ki jo je podprla evropska komisija. "Desničarski populizem in ksenofobija ogrožata temelje Evrope, katere bogastvo je ravno v različnosti in strpnosti," je dejal evropski komisar za raziskovalno dejavnost Philippe Basquin. "A preprosta obsodba rasističnih in nestrpnih političnih gibanj ni dovolj, razumeti moramo njihove temelje. Raziskava je pokazala, da nekatere ljudi, ki se spoprijemajo z nizkimi delovnimi standardi, z negotovostjo zaradi službe in s splošnim poslabšanjem kakovosti življenja, privlačijo sirene desnega ekstremizma." Ker so se v Sloveniji v zadnjem ducatu let razlike med ljudmi povečale, prihod EU pa ne obljublja, da se bo razvoj v to smer ustavil, seveda ni težko ugotoviti, zakaj se nekateri politiki zelo dobro počutijo v sedlu desničarskih parol in zakaj se domnevni zagovorniki enakosti ne upajo spustiti v predvolilni spopad z "razžaljeno in pozabljeno množico". Referendumska klofuta, ki jo je dobil Kebrov zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, očitno še ni pozabljena. Koalicijska zaveza, da bo zakon o istospolnih partnerstvih sprejet še v tem parlamentarnem mandatu, je torej po vsej verjetnosti pretrgana.

Ko je leta 1987 Cankarjev dom hotel gostiti festival Magnus, se je zganila država, zganila se je partijska oblast in festival prepovedala. Uradni razlog se je skrival v ugotovitvah zdravstvenih inšpekcijskih služb. Pravi razlog je bil seveda drugje. Slovenska oblast se je zbala partijske prestolnice. Zbala se je Beograda in drugih delov Jugoslavije, kjer so na homoseksualno gibanje gledali še bolj postrani kot pri nas. Danes je ena nekdanja republika zakon o istospolnih partnerstvih že sprejela, pa čeprav je še kakšnega pol ducata dolgih let oddaljena od vrat želja po evropski enakopravnosti. Če se je slovenska režimska oblast nekoč zbala Beograda, se lahko sedanja demokratična in na človekove pravice prisegajoča z enako legitimnostjo ustraši Bruslja. Lahko si recimo postavi vprašanje, kaj bo rekel Bruselj, če bo nova članica evropske družine človekove pravice še vedno razsojala glede na spolno usmerjenost.