Novinarke spremljajo, mar ne?

Zgodba je zoprna. Policija je na zahtevo politike zbirala informacije o dejavnosti novinarke. Ne samo to. Policija je politiko tudi obvestila, kaj novinarka dela, s kom se druži in kje ima pisarno. Da politika Mladine ne bi obtožila dezinformiranja in manipulacije, bodimo bolj konkretni. Poslanec SLS in član parlamentarne komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb France Kangler, nekdanji uslužbenec organov za notranje zadeve, je aprila na zaprti seji komisije policijo na splošno povprašal, kako to, da toliko informacij o delu policije odteka v javnost. Govoril je o "policiji znotraj policije". "Se pravi, da, po domače povedano, ptica še zmeraj ima velik vpliv in komandira znotraj policije tako, kot si je nekdo želel." Kangler je omenil še Vič-Holmec, pa zadevo Ranc in posameznika, ki ne sedi več v kriminalistični policiji. Ta človek ptica je seveda Drago Kos, sedanji direktor komisije za preprečevanje korupcije, ki naj bi bil posredno odgovoren za odtekanje informacij iz policije. Nato Kangler v svojem vprašanju - komentarju postane bolj konkreten. Govori o županu, ki je njegov strankarski kolega, o kongresu ljudske stranke v Celju in o kriminalistični preiskavi, ki so jo posneli novinarji. "Bil je to en velik halo efekt - in samo ena kamera je tam stala in to posnela. Točno samo ena kamera. Mene ne bi motilo, če bi bile vse medijske hiše tam, vse kamere, vse radijske postaje. Ki obstajajo. In vse je letelo na obstoječega župana." Kangler je torej 6. aprila na seji komisije za nadzor nad delom obveščevalnih služb trdil, da obstaja policija v policiji in da je eden od dokazov za takšno trditev privilegirani položaj nekega televizijskega medija, ki je posnel akcijo kriminalistov in s tem sprožil domneven političen obračun.

Policija je na splošno vprašanje komisije napisala nenavadno konkreten odgovor, ki pa je s pravnega stališča vprašljiv. Predsednik komisije Davorin Terčon je povedal, da je "policija s svojim odgovorom presegla vprašanje". Del spisanega poročila poslancem se namreč nanaša na celjsko dopisništvo POP TV. Poročilo policije je bilo sicer do petka zaupno. Na začetku do njega ni mogla priti niti celjska novinarka POP TV Damjana Seme, ki je najprej podatke zahtevala od komisije, pa so jo ti pozvali, da naj se poslancu Kanglerju raje opraviči. Potem se je obrnila na policijo, pa so rekli, da poročilo o njej ne obstaja. Na koncu ji je pomagala pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja Nataša Pirc Muser, novinarka pa je morala podpisati izjavo, da ne bo razkrila, kaj je prebrala v poročilu. V petek je torej Mate preklical tajnost, vsebina odkritega poročila pa Kanglerju ponuja obširen odgovor. Nekaj strani je namenjeno celjskemu županu, domnevno spornemu poslu pri nakupu Kina Dom v Celju, na koncu pa so dodane še splošne ugotovitve v zvezi z aktivnostjo ekipe POP TV v Celju. Ker je v Celju dopisnica komercialne televizije le novinarka Damjana Seme, so zaznamki o novinarski hiši pravzaprav zaznamki o njej. Policijsko opažanje sledi ostri birokratski logiki kakšnega poslušnega obveščevalca.

Le splošna dejstva?

Kaj so torej policisti zapisali na "osnovi splošno znanih dejstev"? Najprej so omenili, da je v obeh predkazenskih primerih "predvsem ekipa POP TV vseskozi spremljala aktivnosti policije, dežurala pred ali za stavbo PU, poskušala dobiti izjave osumljencev ali drugih vpletenih". Policisti so morda zgroženi, uredniki pa si na takšno delo lahko seveda ponosni. A policisti so zapisali še več podrobnosti. Omenili so, da ima POP TV prostore v neposredni bližini policijske postaje, da je bil "večkrat opažen snemalec ekipe, ki je skozi okno spremljal dogajanje pred stavbo", da so novinarji prodorni in agresivni, da se udeležujejo tiskovnih konferenc in postavljajo zelo konkretna vprašanja. Omenjeno je še, da novinarji razpolagajo z "relativno točnimi podatki", da je novinarska "ekipa navadno hitro na kraju", kjer poteka preiskava, in da je bilo nekaj prispevkov sestavljeno na takšen način, da bi pri gledalcih in poslušalcih ustvarili vtis aktualnosti. Tukaj gre seveda za režijske prijeme in televizijsko montažo.

Na prvi pogled so takšni zapiski smešni, podobni delu ostarelega obveščevalca ali pridnemu zbiranju člankov sovražnikov Nata, a poročilo policije vsebuje tudi stavek, ki ni zabaven in za katerega ne moremo z gotovostjo trditi, da je nastal zgolj na podlagi že znanih dejstev in splošnih opažanj. Policisti so namreč zapisali, da je bilo "ugotovljeno, da novinarji POP TV vzdržujejo kontakte in se gibljejo v krogih gospodarstva v Celju, imajo kontakte z odvetniki, vzdržujejo ali poskušajo vzpostaviti kontakte s člani nekaterih kriminalnih združb". Res je sicer, da je Celje majhno mesto, kjer policisti poznajo novinarje, besedna zveza "ugotovljeno je bilo" pa je del policijskega žargona, fraza, ki včasih ne pomeni ničesar, vendar tako podrobni podatki vseeno porajajo vprašanje, kako je policija prišla do njih. In ali je policija zgolj zbirala podatke o novinarki ali pa jo je morda tudi spremljala in uporabljala druge metode policijskega dela.

Viri in preiskava

A vrnimo se h Kanglerjevemu vprašanju. Najprej nekaj besed o novinarskih virih, globokih grlih, ki se jih politiki tako bojijo, da včasih zgolj zaradi suma izdaje neke zgodbe iz svojega ministrstva prerazporedijo vse sumljive posameznike. Nekaj takšnega si naj bi nedavno privoščil minister Erjavec. Velika večina novinarskih informatorjev ima neki motiv. Ta je lahko političen, strokoven ali čisto oseben. Vendar vprašanje motiva, razen v izjemnih primerih, ni prva skrb novinarja, drži pa, da motiv včasih pojasnjuje ozadje. Prvo vprašanje, ki ga novinar zastavi, ni vprašanje, kakšne bodo posledice objavljene zgodbe, pač pa, ali je ta zgodba dovolj zanimiva, pomembna, preverljiva, usodna, da si zasluži objavo. Posledice in reakcije sledijo, vendar te praviloma niso izločilen moment. Razen v izjemnih primerih. Če je lokalna novinarka prek svojih informatorjev prišla do podatkov, da policija preiskuje stranpoti nekega župana, je bolj kot vprašanje, kako lahko ta informacija vpliva na strankarska, koalicijska ali kakšna druga razmerja, pomemben premislek o tem, če je informacija o preiskavi policije dovolj zanimiva za javnost. Ker je Šrot vpliven politik, ki so mu nekateri že očitali nekaj spornih potez, je takšna informacija seveda dovolj zanimiva. Tako kot je bila recimo zgodba o sumu kaznivega dejanja pri ustanavljanju Ruplove diplomatske akademije. Če novinarka podrobno pozna policijsko delo in če je na kraju nekega dogodka le nekaj trenutkov po prihodu kriminalistov, kar naj bi zmotilo tudi politiko, ni to problem novinarke, pač pa je to problem policije. Župan Šrot sicer užaljeno pravi, da je bil večkrat začuden, kako hiter je bil reakcijski čas novinarjev, o celi zgodbi pa sklepa, "da gre vse skupaj za poceni samoreklamo, da si novinarka daje težo. Sam pa sicer dvomim, da policija novinarko resnično nadzira".

A Šrot se moti, zgodba ni tako preprosta. Ne gre samo za policijski problem pri puščanju informacij, pač pa za neutemeljeno policijsko preiskavo. Policija ne bi smela sestaviti poročila o dejavnosti novinarke, ki ni osumljena kaznivega dejanja. Osredotočeno zbiranje podatkov o posamezniku, pa četudi ni šlo za uporabo posebnih operativnih metod in sredstev, je namreč nezakonit poseg v zasebnost. Če je policija že iskala luknjo, kjer puščajo informacije, bi se morala ustaviti v policijski upravi in ne na dvorišču novinarke. Takšen način preiskave namreč zbuja občutek, da je policija novinarko nadzirala preventivno. Demokratični standardi pa učijo, da lahko policija preventivno deluje v prometu, da pa se ne smejo preventivno nadzirati novinarji, da se ne sme preventivno poslušati v spovednicah, brskati po odvetniških mapah, zdravniških kartotekah ali pa slediti čisto običajnim državljanom.

Prav tako je popolnoma nerazumljivo, da je policija zbrane podatke odstopila politiki. Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih služb politikom namreč ne daje pooblastil, da od policije zahtevajo zapiske o novinarjevem delu, pa tudi o vseh policijskih postopkih. Zanimivo je, da se člani preiskovalne komisije izogibajo odgovoru. Nekdanji novinar Miro Petek tako pravi, da je kolega Kanglerja "zanimalo dejstvo, ali in od kod zahajajo informacije v javnost, ne pa sam medij ali novinarka. Kot bivši novinar pa lahko rečem, da si bo vsak dober novinar skušal poiskati najboljše vire, pomembno je, da novinar svoje vire ščiti, o globokih grlih pa naj razmišljajo tisti, od koder globoka grla izhajajo". Podobno nedoločen je recimo Dušan Kumer, ki pravi, da s splošnim vprašanjem ni nič narobe, "a da ni bilo treba odgovoriti na ta način. In tako, kot je odgovorila policija, se poraja dvom, da gre za prekoračitev pooblastil". Tudi Kangler je nedvoumen, ni ga zanimala novinarka, pač pa novinarstvo in puščanje informacij na splošno. Zaradi nejasnosti je predsedniku komisije Davorinu Terčonu predlagal, da javnosti predstavi zaupen magnetogram, kar je Terčon dan pozneje tudi storil.

Priložnost za obračun?

Kakorkoli, obstaja utemeljeni sum, da je policija zlorabila pooblastila, kar je naredila na posreden poziv politike. Če lahko politiki očitamo pomanjkanje občutka za demokratično kulturo, ker je policijo opomnila, naj poišče svoja globoka grla, pa lahko policiji očitamo nepremišljeno in težko razumljivo poslušanje namigov politike, naj poišče prave krivce za neprijetne novinarske prispevke. Nadzor nad delovanjem novinarjev, pa četudi pod pretvezo iskanja njihovih virov, spada v čas, ko je oblast sistematsko omejevala svobodo tiska. Ne gre torej samo za vprašanje domnevnega oviranja predkazenskega postopka, temveč za bistveno usodnejše vprašanje nadziranja in zbiranja informaciji o delu novinarjev. Ker za takšno trditev obstajajo neposredni dokazi, se lahko vprašamo, ali policija nepooblaščeno nadzira tudi kakšnega drugega novinarja. In ali nadzira tudi politične nasprotnike in navadne državljane.

Minister Mate je sedaj odredil izreden nadzor, da bi ugotovil, kdo je odgovoren za zbiranje podatkov o novinarki. Nadzor naj bi opravili uslužbenci notranjega ministrstva in ne policisti. S tem naj bi bila zagotovljena objektivnost. Po opravljenem nadzoru in rezultatih se lahko zgodi, da bo Mate odstavil koga iz celjske policijske uprave ali pa bo posegel še višje. Recimo na položaj pomočnika generalnega direktorja policije Marjana Erhatiča, ki se je še pred meseci izmikal in trdil, da poročilo o novinarki ne obstaja. In ravno pri obračunavanju se lahko Mate ujame v zanko in afero iz Celja uporabi za izgovor pri političnem čiščenju. Zato bi bila primernejša drugačna oblika nadzora kot interna komisija notranjega ministrstva. Takšna, ki bi lahko odgovorila tudi na vprašanje, kako to, da je policija na splošno vprašanje poslanca spisala tako podroben odgovor. In ali je zato krivo nepopustljivo prijateljstvo - nedoločeno razmerje med parlamentarno komisijo in policijo, ali pa je kdo vprašanje poskušal zlorabiti za politične interese. Ker smo novinarji do argumentov policije, ki nas nadzira, in politike, ki nam očita motivirano pristranskost, skeptični, so takšni zadržki seveda smiselni.

Zgolj za opombo: ko je hrvaška protiobveščevalna agencija na informativnem pogovoru nepooblaščeno zasliševala novinarko Heleno Puljiz, je odneslo vodjo hrvaških protiobveščevalcev.