Po božji podobi

"Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa," naj bi apostol Pavel ali njegovi nasledniki pred slabimi 2000 leti zapisali v pismu Efežanom. "Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra," prvemu stavku sledijo sveti napotki za pravo življenje. Misli iz svete knjige si je v apostolskem pismu Hiter razvoj izbral pokojni papež Janez Pavel II. Apostolsko pismo je namenjeno "odgovornim pri množičnih medijih", Pavlove besede pa še posebno tistim, ki se ukvarjajo s komunikacijo. Torej tudi novinarjem in posameznikom, ki pišejo razne izjave za javnost.

In eno izmed takšnih izjav sta minuli teden, sredi predvolilnega boja, v javnost poslali Komisija Pravičnost in mir in Komisija za sredstva družbenega obveščanja pri Slovenski škofovski konferenci. Podpisala sta jo pomožni škof Anton Stres in škof Franc Kramberger.

Izjava je namenjena referendumu o zakonu o RTV Slovenija, stališče slovenskih škofov pa je zelo ostro. Duhovni pastirji menijo, da so številna javna glasila vsebinsko na ravni preteklega režima, da niso sodobna, neodvisna, pluralna, da novemu zakonu nasprotujejo nekdanje politične sile, ker jih je strah, da bi izgubile svoj vpliv. Škofi so zapisali, da sedanja zakonska ureditev ne omogoča politične neodvisnosti, da so javna glasila ob obravnavi katoliške cerkve uporabljala tudi polresnice, neobjektivne prikaze ali celo izkrivljanje zgodovinskih dejstev. "Nazoren primer takšnega poročanja je vztrajno prikazovanje pokojnega papeža Janeza Pavla II. in tudi sedanjega papeža Benedikta XVI. kot dveh zadrtih konservativcev, ki se ne zmenita za potrebe ljudi," menijo škofje in vernike pozivajo, naj na nedeljskem referendumu zakon Branka Grimsa podprejo.

Ne glede na pomembni vprašanji politične agitacije in sproščenih zaveznikov katoliške cerkve takšno pismo meče čudno luč na katoliško cerkev na Slovenskem. Pravzaprav ne meče čudne luči, pač pa pritrjuje tistim, ki so v novem, blagohotnem nadškofu Uranu sicer prepoznali nasprotje trdojedrnega Rodeta, a hkrati opozarjali, da drugačna javna podoba novega nadškofa še ne pomeni drugačnih vsebin. Škofovsko pismo pred referendumom namreč vsebuje površno argumentacijo, preoblikovanje dejstev in predvsem nesramežljivo željo, da bi mediji postali "eden izmed glavnih dejavnikov nove evangelizacije". Skratka, zaradi zavajanja je pismo nekaj, čemur bi apostol Pavel rekel "umazane besede".

Cerkev za železno zaveso

Omenjeni očitki katoliški cerkvi seveda ne jemljejo pravice ali celo dolžnosti, da pred pomembnimi političnimi odločitvami svetuje ali pomaga svojim vernikom in drugim ljudem. Kako in kdaj se bo škofovska konferenca oglasila, je čisto njena odločitev, včasih pragmatična, politična, a vendar samostojna. Analiza vsebin in doziranja tovrstnih predreferendumskih pisarij ni napad na svobodo govora in mnenja, kakor kritikom radi očitajo nekateri teologi, je pa seveda interpretacija nekih pojavov in njihovih posledic. Omenjeno izjavo je treba razumeti v širšem kontekstu političnih sprememb, ki so v Sloveniji nastale po lanski zamenjavi oblasti.

OK, nazaj k izjavi in njenim netočnostim. Prva sporna trditev slovenskih škofov je, "da so številna javna glasila kadrovsko in vsebinsko ostala na ravni preteklega režima". Škofi so torej mnenja, da so številni novinarji RTV režimski novinarji, da so družbenopolitični delavci, ki s svojimi prispevki gradijo socializem oz. utrjujejo oblast napačni vladi. Če bi trditev slovenskih škofov veljala, potem padla LDS za svoj poraz ne bi krivila tudi poročanja medijev, v dnevnoinformativnih oddajah se ne bi pojavljali prvaki opozicije in RTV ne bi imela posebnega kodeksa, ki z dlakocepsko natančnostjo določa programski čas ene in druge strani. Druga nenavadna trditev je, da Grimsovemu zakonu nasprotujejo "nekdanje politične sile iz strahu, da bi nova ureditev ogrozila njihov prevladujoči vpliv". Če že drži, da zakonu nasprotujejo predstavniki nekdanje politične oblasti, pa so škofje pozabili, da zakonu nasprotuje tudi velik del slovenske strokovne javnosti, v kateri so posamezniki, ki jim škofje pač ne morejo očitati strankarske pripadnosti. V njej je recimo Manca Košir, ki je javno podpirala Barbaro Brezigar, ali pa Slavko Splichal iz katedre za medijske in komunikacijske študije. Pa tudi nekaj tujih strokovnjakov. S tem ko so ugovore zakonu škofje posplošili zgolj na nekdanje, verjetno rdeče politične sile, zanikajo obstoj kakršnekoli druge družbene realnosti. Obstaja torej le in samo strankarska politika, pa še ta je črno-bela. Ena izvira iz "komunističnega in socialističnega enoumja", druga pa je odprta in demokratična. Morda se škofje ne motijo, ko pravijo, da javni mediji niso dobri, da jim manjka kritična refleksija, gotovo pa je prevelika posplošitev trditev, da so za to krivi nekdanji komunistični sistem in njegovi nasledniki. Takšno, žaljivo manihejsko razločevanje med komunisti in demokrati je mnenjski totalitarizem, nekaj, česar si odprta in živa religiozna skupnost ne bi smela privoščiti, razen če jo pri agitiranju ne vodijo politični interesi. S tem ko škofje nasprotnike zakona z zamahom ene roke pospravijo pod komunistično zvezdo, posredno priznavajo, da prvič - še zmeraj živijo v okvirih političnega dualizma, in da so drugič - sami takšni, kot naj bi bil oni.

Netočnosti je še nekaj, ena od njih je recimo trditev, da je bil način prikazovanja prejšnjega in sedanjega papeža premalo profesionalen ali celo izrazito pristranski. Televiziji očitajo, da ju prikazuje kot zadrta konservativca. Izraz "konzervativen" že nekaj časa moti predstavnike slovenske cerkve. Štuhec je v aprilskem komentarju za Družino zapisal, da sta eden od agitpropovskih klišejev, ki ga uporabljajo na ideološkem FDV vzgojeni kadri, progresivizem in konzervativizem. Stari papež naj bi bil slab, ker naj bi bil konzervativen. Vsaj tako ta pridevnik pred papeževim imenom razumejo predstavniki institucije, ki so del tega in hkrati onega sveta.

A vendar tudi ta ugotovitev ni natančna. Ob smrti Janeza Pavla II. je bila recimo na TVS okrogla miza, kjer sta poleg treh predstavnikov cerkve sodelovala še strokovnjaka Marko Kerševan in Aleš Debeljak. Ko je Debeljak poskusil opomniti, da stari papež vendarle ni "heroj brez madeža", ga je cerkvena stran popadljivo napadla z argumenti, da ne pozna papeža in njegovega dela. Pa četudi je pozneje priznala, da se je pri moralnih vprašajih, recimo pri vprašanju splava in homoseksualnosti, pokojni Wojtyla držal starih naukov. Pri omenjenem primeru gre za običajno soočenje različnih pogledov, ne pa vztrajno, enoznačno prikazovanje. Prav tako ne drži, da je bila edina medijska označba pokojnega papeža konzervativnost. Nacionalni mediji so v svojem programu poudarjali tudi druge značilnosti ponfitikata Karla Wojtyle. Recimo, da je potoval po svetu, da se je zavzemal za mir v Iraku, da je obudil ekumenizem, da je cerkev odprl novim medijem in jo z občutkom pop zvezdnika približal tudi mladim. Kar seveda ni podoba zadrtega konzervativca, zastrtega v sijaj katoliške monolitnosti. Pomladi je nadškof Uran na Kolodvorsko celo poslal pismo in se televiziji zahvalil za poročanje ob smrti Janeza Pavla II., na kar je v sporočilu za javnost spomnili televizijski informativni program.

Kljub prizadevanjem iz RTV-hiše nismo mogli dobiti niti pisma niti kakšnega bolj konkretnega potrdila o vsebini Uranove zahvale. Kot da bi se uredniki in novinarji v strahu pred novo oblastjo poskrili. Obstoj pohvale posredno potrjuje samo pisanje Ivana Štuheca, ki je v že omenjenem komentarju v Družini med ognjevito kritiko domnevno nekakovostnega poročanja zapisal, da se bo Franc Kramberger na sprejemu za medijske hiše verjetno zahvalil za korektno poročanje. Če se je to v resnici zgodilo, potem ni jasno, zakaj so škofje svoje besede pozneje spremenili.

Na domnevno nekakovostno poročanje ob papeževi smrti pa imajo nekateri posamezniki drugačen pogled. Aleš Črnič, ki na FDV med drugim poučuje tudi religiološke vsebine, meni, da je RTV papeževi smrti namenila veliko programskega časa, kar glede na pomembnost pokojnega papeža ni presenetljivo, "je pa pri tem vendarle mogoče malo pretiravala, saj smo lahko npr. videli, da je celo prekašala sosednjo HRT. Bolj problematičen je način poročanja, saj je predvsem v dolgem spremljanju papeževega umiranja močno prevladovala njegova apologija in že kar hagiografsko povzdigovanje njegovega lika in dela. V tem obdobju in še kar nekaj časa po papeževi smrti preprosto ni bilo prostora za vsaj malo uravnoteženo (kaj šele kritično) presojo minulega pontifikata". Njegova argumentacija je torej ravno nasprotna od cerkvene. "Tudi sicer bi se le težko strinjal z oceno slovenskih katoliških škofov, ki so jo v svojem pismu namenili javni RTV. Vsaj kar se tiče religijskih vsebin, podrobnejša analiza programov pokaže, da je verski program (za katerega na RTV skrbi posebno uredništvo) v zadnjih letih pridobival tako na času kot na raznovrstnosti, težko bi mu očitali slabo kvaliteto ali enostransko poročanje - razen če to pomeni premalo poročanja o RKC in preveč programskega časa, namenjenega drugim verskih skupnostim". Črnič opozarja še na eno podrobnost, "Še pred časom so nas ti isti ljudje svarili, kako naj bomo previdni pri odločanju o tem, ali muslimanom dovoliti gradnjo prve mošeje, češ da gre bolj kot za verski za politični objekt - ko pa sami s prižnic agitirajo za zelo konkretne politične akcije, pa to naj ne bi imelo nobenih političnih razsežnosti".

Politična usluga ali propagandna past?

Kljub vsemu pa cerkvena izjava ni bila veliko presenečenje. Grimsov zakon je sredi avgusta v brezjanski pridigi podprl že nadškof Uran. Njegove besede niso bile podobne ostrim zbadljivkam, ki jih je medijem na istem mestu namenjal Rode, vendar nadškof s podobo slovenskega medijskega prostora ni bil ravno zadovoljen. "Brez pluralnega medijskega prostora številne skupine in pogledi ne morejo uresničevati pravice do javnega izražanja in enakopravnega sodelovanja v skupnem dobrem. Zato lahko pluralizacijo medijev, ki se obeta, samo pozdravimo," je takrat navrgel vernikom. Ko je katoliška cerkev mesec dni pozneje spisala predreferendumsko izjavo, je svoja stališča le še radikalizirala ter seveda, kakor je običajno pri podobnih metamorfozah, razkrila tudi tisto, česar ni želela. Z ležernim in nekritičnim povzemanjem argumentacije predlagateljev zakona je pokazala svoje politične simpatije do nove vlade. Škofje so, podobno kot Grims in njegova druščina, v nasprotnikih novega zakona prepoznali rdečo barvo nekdanjega režima. Demoniziranje nasprotnika in drugačnih mnenj je ena od osnovnih značilnosti demagoške propagande.

In ne nazadnje, očitno vrhu katoliške cerkve na Slovenskem ni všeč program nacionalnih medijev. Pričakujejo, da naj bi nov zakon program izboljšal in spremenil. Kakšna pa je tiha želja katoliške cerkve, je zapisano v sinodalnih sklepih. Ker so tudi mediji v "službi oznanjenja", so "pomembno sredstvo nove evangelizacije".

Kljub politični pomoči pa ni nujno, da bo škofovska podpora volilce prepričala. Obstaja možnost, da volilno telo politične intervencije cerkve ne bo nagradilo. Neki Dušan, pisec na internetnem forumu RKC, nad škofi ni ravno navdušen. "V Cerkev grem po duhovnost, ne pa po to, da bom tam namesto pridige o dnevni Božji besedi poslušal politična sporočila za javnost od Slovenske škofovske konference. In nisem nobeno orodje v rokah politične cerkve, da mi bodo govorili, kako naj na referendumih krožim. To je moja osebna odločitev in za to imam svobodno voljo". Zaradi nasprotovanja izjavi se je v petek cerkev oglasila še enkrat. Generalni tajnik in tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference Andrej Saje je izvorno izjavo pojasnil še enkrat, kljub spravljivejšim tonom pa je bil smisel enak. Cerkev si želi večji vpliv na vsebine in program RTV SLO.

Nikakršno presenečenje ni bilo, ko so vladne stranke razmišljanje slovenskih škofov podprle. Če bodo volilke in volilci na referendumu podprli vladni zakon, bo nova oblast politično uslugo verjetno vrnila. Apetiti ponižnih božjih služabnikov so se v zadnjem letu povečali.