Po poklicu: politični konvertit

Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi, piše v 18. členu splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah. Pa ne samo to, "ta pravica vključuje svobodo spreminjati prepričanje ali vero". Menjava političnega prepričanja ali vere, celo ideološka spreobrnitev sama po sebi torej ni greh, ampak je celo človekova pravica in eden od temeljev demokracije. Če je ta fenomen zaznamoval Slovenijo po letu 1990, je do njega gotovo prišlo tudi v zadnjih nekaj letih. V eni smeri na začetku, ko je oblast prevzela vladajoča koalicija, v drugi smeri pa sedaj, leto dni pred parlamentarnimi volitvami, ko se je že uveljavilo prepričanje, da koalicijske stranke ne bodo dosegle enako visoke volilne podpore. Menjave taborov so sicer celo dobrodošle. Toda vedno je mogoče, da do ideološke konverzije ne pride zaradi sprejetja drugačnega pogleda na svet, temveč zaradi osebnih koristi.

Eden izmed zadnjih, ki je menjal politični tabor leto dni pred parlamentarnimi volitvami, je bivši direktor vladnega urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) dr. Janez Šušteršič. Šušteršič, še vedno član vladnega strateškega sveta, nekdanji član vladnega reformnega odbora, podpornik enotne davčne stopnje (EDS) in eden izmed tistih, ki so podpirali koalicijski napad na tedanjega guvernerja Banke Slovenije dr. Mitjo Gasparija, je zapustil UMAR in zdaj pomaga prav opozicijski LDS pri nastajanju njihovega gospodarskega programa. Pri tem bo delal družbo še ostalim ekonomskim strokovnjakom, ki so se, če ne drugače pa vsaj fizično, oddaljili od vladnih prostorov na Gregorčičevi in se približali LDS: Matjažu Gantarju iz KD Group, dr. Alešu Ahčanu, dr. Igorju Mastenu ali dr. Sašu Polancu. "Nikoli nisem bil član katere izmed strank," je svoj prestop za Mladino nedavno opravičil Gantar, "poleg tega je okolje v Sloveniji tako majhno, da če s kom najdeš skupni interes, je popolnoma vseeno, za kateri nogometni klub kdo navija, če tako rečem. Če se pogovarjamo o tem, kako povečati gospodarsko rast, potem to zanima vse stranke."

Novi Delov odgovorni urednik dr. Janez Markeš, pomemben mnenjski voditelj desnice, je pred tedni prav tako marsikoga presenetil, ko je v komentarju v sobotnem Delu zapisal: "V Sloveniji verjetno ni avtorja, ki bi proti Gregorju Golobiču napisal toliko kritičnih člankov, kot avtor teh vrstic, toda kot urednik hočem v časopisu storiti vse, da bodo tako on kakor kolegi, ki pišejo o njem, imeli priložnost povedati svoje ocene, potem ko je izpeljal tako velik projekt, kakor je ustanovitev nove stranke. Nekateri smo se medijsko dolga leta (neoportuno) zavzemali za pravico, da bi SDS in Janša dobila svojo politično priložnost, vendar to sedaj ne pomeni, da jih danes, če delajo narobe, ne bi smeli kritizirati." Domnevno novo držo Dela so zato nekateri celo pripisali podrejenosti časopisa Borutu Pahorju (kar Markeš v tej Mladini pojasnjuje v pismih bralcev).

Jožeta Dežmana, direktorja Muzeja novejše zgodovine, je minister za šolstvo dr. Milan Zver na začetku mandata imenoval za enega od "pravih" zgodovinarjev, na mesto direktorja pa je bil imenovan s podporo ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija. Sedaj, po dogodku s kipom dr. Jožeta Pučnika, pa se je Dežman postavil Simonitiju po robu, ko je razkril, da mu je grozil z izgubo delovnega mesta, če za politiko spornega kipa ne umakne: "Mi ves čas frčimo. Meni vsake dva dni neki levi kolega reče, da komaj čaka volitve, da bom odletel. To je nek normalen način pogovarjanja v slovenskem prostoru, ki je bil uporabljen tudi tukaj," je dejal za POP TV. V bistvu podobno, kot se je bivša državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo Andrijana Starina Kosem postavila po robu načrtovanemu 'linču' na zadnjem srečanju Zbora za republiko. To je storila tako, da je pred tem objavila za vladajočo koalicijo obtožujoče pismo, v katerem je razkrila politične pritiske Janeza Janše na Delo. Kosmova sicer še ostaja članica SDS, vendar pa stikov s stranko praktično nima več. Dela pa za Pivovarno Laško, o kateri je Janša poleti dejal, da je očitno zadolžena za SLS.

Težave z uravnoteženjem

Dr. Šušteršič sicer pravi, da v LDS ne bo prevzel obveznosti pisanja programa, saj se je pri vladnem projektu reform naučil, da morajo to na koncu početi politiki, ki morajo s programom prepričati volivce in ga potem tudi izvajati. "Drži, del reakcij je bil res: 'Ja, sedaj pa ste tam pri LDS.' Problem je v tem, da se na marsikaj gleda kot na tabore. Na RTV pogosto delajo oddaje po načelu, da morata tam sedeti dva ekonomista, ki sta bolj za vlado, in dva ki sta bolj proti. Mogoče me sedaj ne bodo toliko vabili na RTV, ker ne bodo vedeli, na katero stran naj me dajo sedet. To je pri nas pogosto problem: če si se pripravljen z vsakim pogovarjati in sodelovati, ljudje tega ne razumejo, saj te ne morejo enostavno razvrstiti v ta ali oni predalček. Bil bi že čas, da se začnemo pogovarjati o vsebinah, ne o tem, kam kdo sodi."

Glede na vsebino pa tabora ni menjal. Pravi, da še naprej zagovarja enotno davčno stopnjo, ki je po njegovem najboljši in tudi najbolj pravičen davčni sistem in ga bo morda predlagal tudi LDS. Političnih ambicij nima: "Če bi jih imel, bi glede na trenutne rejtinge šel k Pahorju, tam jih je že veliko, ki so za nagrado, na katero upajo po volitvah, danes pripravljeni početi marsikaj, tudi zastonj in brez prave strokovne vsebine," pravi Šušteršič.

A tudi Dežman ne dovoli, da bi o njegovem dejanju pisali kot o prestopu iz enega v drug tabor. Simonitiju je hvaležen za zaupanje, da ga je imenoval za direktorja muzeja, prav tako je hvaležen tudi vladi, da mu je zaupala vodenje komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. "Vrsta vprašanj, ki se jih pri opravljanju obeh funkcij dotikam, bo še dolgo zaposlovala tako različne stroke kot javnosti in politike. Zato ni nič nenavadnega, če prihaja pri iskanju rešitev tudi do dialogov in soočanj. Pri projektu Enotni v zmagi - osamosvojitev Slovenije se zelo nazorno vidi neuravnovešenost medijske percepcije. Če je zapletu s kipom Jožeta Pučnika, ki ilustrira razmerja politike do umetnosti, posvečena precejšnja pozornost, pa mediji in stroke nekako nočejo dojeti, da je Zoran Janković brezobzirno in brez vsakega strokovnega argumenta uničil razstavo Enotni v zmagi na Ljubljanskem gradu. Kar se mene tiče, sta tako mutavost akterjev selitve Pučnikovega kipa kot mutavost ljubljanske občine pri uničenju razstave Enotni v zmagi enako problematični. Sem za dialog, tudi za konfliktno razpravo, ne za komandiranje brez argumentov," pravi Dežman.

Dežman je bil nekoč politični aktivist v Zvezi socialistične mladine (ZSMS) skupaj s še drugimi, v Zvezi komunistov (ZK) pa se je ukvarjal s sistemom ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Enako velja za vrsto drugih, celo vidnih članov bivšega sistema, ki še danes vidijo kontinuiteto komunizma: vodja Zbora za republiko Peter Jambrek je bil dejaven član univerzitetne konference Zveze komunistov, sekretar aktiva delavcev partijske celice in prvi predsednik marksističnega centra Pravne fakultete. Tone Jerovšek, drugi izpostavljen član Zbora za republiko, je bil vse do konca devetdesetih vsestransko "družbenopolitično" aktiven, med drugim tudi kot član sveta za krajevne skupnosti pri republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL). "Če se sam odrekam zločinskemu titoizmu, pa se ne odrekam socializmu," upravičuje svojo konverzijo Dežman. "Ali ni socializem prav posluh za ponižane, poražene, za žrtve režimskega nasilja? Ali ni moje zavzemanje za spoštovanje žrtev titoizma in drugih totalitarizmov prav tisto sočutje, ki naj bi bilo temelj socializma? Ali ni to iskanje prave vere potem, ko spoznam, da sem nasedel krivi veri "insuficientne religije" (kot stalinizmu, titoizmu itd., pravi Županov). Če priznaš, da si verjel v nekaj, česar pravzaprav nikoli ni bilo - je to zmota?"

Svoboda političnih stališč?

Toda nekaj tako nedolžnega, kot je sprememba mnenja, ima v situaciji, kjer je vsa družba prepredena s politiko, popolnoma drugačno težo, pravi bivši predsednik Milan Kučan. Sedanja koalicija je namreč spremenila zakon o RTV tako, da imata vlada in parlament odločujočo besedo pri postavljanju vodilnih. Enako je doletelo raziskovalne inštitute, pri politični postavitvi direktorjev na vrh fakultet pa je vladi spodletelo.

Za Kučana obstajata dve vrsti političnih konvertitov. Eni so takšni, ki po tehtnem premisleku ugotovijo, da so njihova stališča, ideje ali privrženost neki ideji napačni. "To se v življenju pogosto zgodi. To je čisto človeški fenomen," pravi. Drugo pa je, če je spreminjanje stališč potrebno za preživetje. "Vprašajmo se: kakšne so tiste politične razmere, ki ljudi prisilijo, da se morajo odpovedati tistemu, kar so bili prej, ali da morajo dokazovati, da so sedaj nekaj drugega? S tem smo bili soočeni ob nastopu te vlade, ko so ljudje, ali soočeni neposredno s to situacijo ali pa so to predpostavljali, bodisi varovali sebe, svoje družine ali svoja podjetja. In so hoteli dokazovati, da so konvertibilni. Številnim tudi to ni pomagalo, ker ni šlo samo za to, da se, denimo, odvrnejo od mene. Ampak je šlo tudi za to, da se sprostijo nova delovna mesta, da se zagotovi dostop do finančnih sredstev ali vpliva, kar seveda nima veze z demokracijo. To vse je dokaz, da je politični podsistem postal tako močno prevladujoč, da so mu vsi ostali podsistemi podrejeni: gospodarski, informativni, izobraževalni, kulturni. Kamor koli pogledate, seže kadrovska čistka. Nazadnje imate primer s športno loterijo, kamor bo lahko vlada postavila svojega človeka," pravi bivši predsednik.

Cilj številka ena tako imenovanih "lovcev na politične zmagovalce", kot jih imenuje Borut Pahor, so seveda socialdemokrati, ki so zdaj v vzponu. Pahor priznava, da je razlika v interesu med prej in sedaj ogromna. Priliv članstva naj bi bil v zadnjem času nadpovprečen, komunikacija z ljudmi, ki verjetno nikoli ne bodo člani stranke, je boljša. Ljudje, ki prej niso potrkali na vrata, zdaj potrkajo. "Seveda ni tako, da pridejo, se predstavijo in rečejo: 'Če boste slučajno na oblasti, ne pozabite na mene.' Si pa želijo odpreti vrata k nekomu, ki je vpliven," pravi Pahor. V svoj politični objem je pripravljen vzeti skoraj kogar koli, tudi denimo dr. Dimitrija Rupla, ki je že kar nekajkrat zamenjal politični tabor.

Ko se je vprašanje konvertitstva v stranki pojavilo ob prestopu poslancev iz vrst LDS, so se odločili za politiko odprtih vrat, češ, kdor vidi zaveznika v SD, v tistem bo tudi stranka poskušala najti zaveznika. A neka meja le obstaja. "Premislil pa bi edino pri tistih, ki so iz naše stranke odšli leta 1989 ali 1990, ko smo mi poskušali narediti socialdemokracijo in so oni temu ostro nasprotovali. Ko je stranka izgubila na volitvah, pa so takoj spremenili svoja prepričanja in odšli drugam. Edino ti me motijo. Ti, ki so se leta '89 postavljali proti liberalnemu krilu stranke in odšli v druge stranke in so od tam govorili proti partiji," pravi Pahor.

Nova ideologija

Eden izmed raziskovalcev, ki se je lotil tako imenovane družbene mimikrije, dr. Marjan Smrke s Fakultete za družbene vede, ugotavlja, da je pojav političnega konvertitstva navzoč povsod v postsocialističnih državah, kjer pa hkrati tudi ni mogoče vedno razločiti, kdaj je do konverzije prišlo iz upravičenih razlogov in katere konverzije so lahko sporne. "Nekateri primeri so sicer zelo očitni. Denimo, če se je nekdo pred petindvajsetimi leti okoriščal z neko samoupravljavsko teorijo, sedaj pa se z ideologijo upravljavskega pobiranja smetane v tem ali onem podjetju," pravi Smrke. Eden izmed klasičnih posttranzicijskih fenomenov je prav prehod nekdanjih komunistov pod okrilje "nove" vere. K sreči, v primerjavi z drugimi deli Jugoslavije, v Sloveniji te konverzije niso imele malignih posledic - Smrke se tukaj spominja Radovana Karadžiča in Ratka Mladiča, ki sta bila prej titoista, pisala sta slavospeve Titu, potem pa sta obrnila ploščo, ko sta se povezala s srbsko pravoslavno cerkvijo.

A ta fenomen je mogoče zaslediti tudi v Sloveniji. Tako sta denimo Smrke in dr. Samo Uhan v eni od svojih raziskav, objavljeni v zborniku z naslovom Podobe o cerkvi in religiji, ugotovila, da je v Sloveniji do najbolj opaznih sprememb v smeri vernosti prišlo prav med višjimi državnimi uslužbenci, ki so po drugih raziskavah primer najbolj konformnega dela populacije. Visoki državni uslužbenci so torej, kot lakmusov papir, za perspektivni ideološki vzorec po komunizmu zaznali vernost oziroma cerkvenost. To pravzaprav potrjujejo tudi fotografije, denimo med tranzicijskimi katoliškimi mašami za domovino, kjer je izmed oseb, ki sedijo v prvih vrstah - kot ugotavlja Smrke -, nenavadno veliko tistih, ki so bili prej včlanjeni v Zvezo komunistov. Pojav je znan tudi zunaj Slovenije. V Bosni, navaja Smrke, imajo na to temo celo šalo: bosanski Imam vernike v ozadju mošeje pozdravi z običajnim "bog je velik!", tiste v prvi vrsti pa z "drugovi, zdravo!".