Uvodnik / Jani Sever: V vrtincu kontinuitete

Kljub temu da so se prejšnji teden počasi začeli kazati obrisi novega Ropovega programa, katerega jedro naj bi predstavljala zdravstvena reforma in boj proti korupciji, je bil najodmevnejši dogodek verjetno vendarle konec sojenja v Depali vasi.

Medtem ko vladi javnomnenjska podpora vztrajno pada, na drugi strani političnega spektra ni opaziti velikih sprememb. Opozicija vztraja pri svojih ocenah o nedemokratičnosti Slovenije in tudi po ratingih ostaja približno na istem. Morda se le malenkostno krepi NSi na račun SDS. Pobude skrajno konzervativne civilne družbe, ki se zadnje čase kar vrstijo, politiki Nove Slovenije pač precej bolj glasno podpirajo kot "socialdemokratski" SDS. Vendar to seveda ne pomeni veliko. Volitve odločajo neopredeljeni. Bodo na koncu vendarle volili Koalicijo Slovenija? Ali pa jim bo to spet kdo "preprečil"? Predvsem mediji. Tisti, ki so denimo ob zgodbi o "Janševi" vaji desanta na ministrstvo samo skomignili z rameni. Kot da se ni zgodilo. Je bila vest tako nepomembna? Nič novega? Ali pa bi morda lahko škodovala tako imenovani nomenklaturi in se je vključila cenzura? Ali vsaj samocenzura? Zarota! Za Janšo neprijetno zgodbo so osrednji mediji spregledali. In to med poplavo kislih kumaric. No, morda gre samo za to, da jo je "prekrila" Depala vas. A "pomladniki" v kaj takega seveda ne bi smeli verjeti. Še posebej, ker je "desant" v resnici samo epizoda zgodbe iz Depale vasi. Precej neprijetna sicer. Tako neprijetna, da Janez Janša desetletje pozneje zanika, da bi se sploh zgodila, čeprav je dogodek vse preveč jasno dokumentiran, da bi ga bilo mogoče kar tako izbrisati. Zakaj torej zanikanje? Ker je kaj takšnega za običajne volilke in volilce sredine skorajda nepredstavljivo? Tako kot je bila nepredstavljiva brutalna aretacija v Depali vasi, ki jo Janša še vedno ne vidi kot sporno.

Vaja desanta na ministrstvo vsekakor dodatno pojasnjuje delovanje in mentaliteto takratnega vodstva obrambnega ministrstva. Potrditev, da je do dogodka, o katerem se je doslej samo potihem govorilo, zares prišlo, in razkritje, kako je potekal, namreč dokazuje obstoj nekakšne tako rekoč zasebne vojske, ki se je izoblikovala okoli takratnega obrambnega ministra Janeza Janše. Njen obstoj pa je bil tesno povezan z mnogimi ne povsem razčiščenimi zgodbami trgovine z orožjem. Poskus ugrabitve grškega trgovca z orožjem v Celovcu, po naročilu ministrstva za obrambo, odkritje "mariborskega orožja" brez prisotnosti policije, nenapovedana vojaška vaja desanta na obrambno ministrstvo in brutalna aretacija civilista v Depali vas so samo najznamenitejše akcije, v katere so bili vpleteni "njegovi" vojščaki. Slovenija je do leta 1994 še vedno živela obdobje, v katerem so imeli nekateri očitno posebna pooblastila, ki so si jih vzeli kar sami. Bili so pač junaki. Šele to, da je bil civilist pretepen in aretiran s strani vojakov, ki so mu za nameček še podtaknili dokumente, je bilo za javnost končno preveč. Slika o tem, kaj se je dogajalo, pa je danes samo še bolj grozljiva, kot je bila takrat. Nalogo aretirati Smolnikarja so dobili kar Janševi varnostniki. Niti ne vse uradne pooblaščene osebe. Nekakšna pretorijanska garda. To so seveda storili protizakonito. Ampak šlo je pač za višje cilje. Smolnikar naj bi bil namreč vohun. Vohun tuje države. Vohun policije demokratične Slovenije, ki je deloval proti neki drugi državi, v kateri so veljala neka druga pravila. Proti državi, katere trdnjava in glavno mesto obenem je bilo obrambno ministrstvo, ki ga je bilo treba braniti pred zakonitimi inštitucijami slovenske države ter to obrambo tudi vaditi.

Depala vas je vse to končala. In sedaj, skoraj deset let pozneje se končujejo tudi sodni postopki. Vse skupaj je zastaralo. Prejšnji teden so bili oproščeni še možje, ki so izvršili aretacijo. Ta po mnenju sodišča ni bila grozljiva. Nezakonita že, ampak ne grozljiva. Menda ni bilo dovolj krvi. Razsodba, ki jo Janša seveda lahko razume kot zmago. Z razlogom. "Depala vas" je njegov politični prostor za dolgo časa zamejila. Njena reinterpretacija je torej pomembna. Težava je seveda v sami sodbi, ki vendarle jasno govori o nezakonitem posegu vojske v civilno sfero. Ampak sojenja v tej zadevi pravzaprav ni bilo, kot je opozoril eden od bivših ustavnih sodnikov. "Pomlad" gre lahko torej veselo naprej. Brez soočenja z vprašanjem, ali je lahko logika, da je za "višje cilje" včasih treba uporabiti tudi nezakonite prijeme in celo vojaško nasilje, v demokratični ureditvi sploh lahko legitimna. Brez refleksije in brez sprememb. Zahteve opozicije, ki kot protistrup za pretirano dominacijo LDS ponuja "uzakonitev" vstopa politične oblasti v medije in gospodarstvo, so samo znak bolj uglajenega, civiliziranega vztrajanja v tem prepričanju. Kljub temu da Depala vas desnici vsekakor ni prinesla zaželenega vzpona, se ji nikakor ne želi odpovedati. Le zakaj bi se ji? Konec koncev je Janša videti močan kot že dolgo ne, njegov glavni adut pa je postala Barbara Brezigar, ki je pravzaprav najbolj zaslužna, da je travma nezakonite aretacije in nasilja v Depali vasi ostala nerazčiščena. Kar seveda sploh ni nenavadno. Politične elite običajno ostajajo iste. In demokracija pomeni samo to, da so zamenljive.

Sicer pa se zdi, da je tokrat "pomladi" naklonjeno tudi podnebje. Ropovo vlado čaka prihodnje leto realnost vstopanja v EU, stroški Schengena in svetovna gospodarska recesija, ki ji ni videti skorajšnjega konca. Vsi promocijski projekti vlade pa bodo, če se bo izkazalo, da gre tudi tokrat predvsem za promocijo, samo kontraproduktivni.