Uvodnik / Jani Sever: V katerem klubu?

Zunanjepolitični teren je postal v Sloveniji nenavadno pester. Najbolj seveda zaradi zunanjega ministra, a ne zgolj zaradi njega. Približevanje decembra, ko naj bi bila potrjena prva evropska ustava, povsod po Evropi povečuje pomembnost zunanje politike. Vprašanje, ki vedno glasneje odmeva tudi pri nas, je, kakšno Evropo si želijo njene sedanje in prihodnje članice.

Odgovore že nekaj časa poznajo predvsem države "stare" Evrope. "Nova" je precej bolj negotova. Kakšno Evropo si denimo želi Slovenija? Odgovor je za zdaj bolj ali manj nejasen. Čeprav se počasi oblikuje. Zunanjepolitični nastopi prejšnjega tedna so to ponovno potrdili. Zunanji minister se je sicer bolj kot z zunanjo politiko ukvarjal s svojo afero, vendar je bilo zunanjepolitičnih nastopov kljub temu dovolj. Dominirali so Francozi. Njihov teden se je začel z obiskom Boruta Pahorja pri predsedniku francoskega parlamenta in se nadaljeval z obiskom treh francoskih ministrov v Ljubljani. Prišel je celo francoski zunanji minister Dominique de Villepin. Zvezda svetovne diplomacije. Slovenska zunanja politika je bila kar naenkrat videti zelo francoska. Pahor je v Parizu govoril o ocenah, da je Slovenija "verodostojni partner, zaveznik, sodelavec, prijatelj ... ", Villepin pa je v Ljubljani poudaril, da je treba težave preteklih mesecev pustiti za seboj. Vilenska izjava je preteklost. Kakšna pa bo prihodnost? Bolj francoska in manj ameriška? Francija je pripravljena podpreti željo Slovenije, da bi imela pet poslancev v evropskem parlamentu, in se nekoliko pogovarjati tudi o komisarjih. Ne sicer preveč, a vendar. V zameno, kot kaže, pričakuje podporo "francosko-nemški" ideji evropske ustave. Podporo konfederalni Evropi, skupaj s sodelovanjem na področju obrambe. Kar z drugimi besedami pomeni skupno evropsko obrambo. Dimitrij Rupel je takšno "strukturirano sodelovanje" na obrambnem področju pozdravil. Še več, rekel je, da bi bila Slovenija tudi pri tem evropskem projektu zelo rada zraven.

Povsem drugače je bilo ob obisku češkega predsednika Vaclava Klavsa. Zvezde vzhodnoevropske politike. Klavs je govoril predvsem o slabem modelu evropskega socialnega tržnega gospodarstva s strogimi predpisi ter slabimi socialnimi sistemi. O grozeči nevarnosti bruseljskega centralizma in evropske birokracije. O tem, da gospodarska prenova vzhoda Evrope ne bo mogoča brez velikega prelivanja denarja iz "stare" Evrope, ki pa v sedanji EU ni na voljo. Hkrati je zavrnil poudarjanje slovanstva, kar je bila svojevrstna košarica slovenski pobudi o nekakšnem slovanskem forumu. Po drugi strani je Vaclav Klavs večkrat poudaril, da bi bilo znotraj Evrope vsekakor smiselno oblikovati določene koalicije, ki naj bi imele predvsem namen boriti se proti bruseljskemu centralizmu. Manjše države si morajo svojo težo v EU, ki je interesno združenje, v katerem vsaka država poskuša čim več koristi pridobiti zase, pač izboriti. In si pri tem najbrž tudi pomagati, čeprav Klavs tega ni izrekel. V evropski ustavi, ki vsekakor pomeni premik k državnosti Evrope, vidi češki predsednik predvsem nevarnost. Prav tako kot v oblikovanju skupnega evropskega vojaškega poveljstva, ki ni le razkošje, ampak pomeni po njegovem hkrati nepotrebno konkuriranje Natu in ZDA. Češki predsednik je šel še dlje, nasprotuje celo poseganju Evropske unije v mednarodne zadeve. Evropa se torej po Klavsu praktično ne bi smela spremeniti. Ostati bi morala neko območje proste trgovine, vendar brez kakršnihkoli obeležij državnosti, kakršni sta skupna obrambna in zunanja politika.

Razlike so očitne in izražajo različni poziciji "stare" in "nove" Evrope ter strahove pred evropsko ustavo, ki jo bodo sprejele stare in ne nove članice unije. Čeprav njihovo mnenje nikakor ni brez vsakega pomena, jo bodo, vsaj za nekaj časa, lahko samo sprejele. A to so tako ali tako že dolgo vedele. So pogoje, ki jim jih je EU postavljala doslej, res sprejele samo zato, da bi se lahko pridružile veliki skupini močnih držav, ki so bile dolga desetletja videti kot obljubljena dežela? Prva evropska ustava in realnost skorajšnje priključitve EU situacijo očitno korenito spreminjajo. Na vzhodu je vedno več strahov in ideja politične unije evropskih držav, ki se je na "starem" delu kontinenta že dodobra udomačila, je na vzhodu videti precej bolj tuja. Zamisli o komisarjih brez glasovalnih pravic in majhnem številu poslancev za "novo" Evropo strahove seveda uspešno krepijo. ZDA pa se tako še vedno zdijo najboljši zavezniki v razmerjih do Evropskih "velikanov". In Slovenija? Očitno želi biti drugačna. Kot pravi prvi mož naše zunanje politike, predsednik republike dr. Janez Drnovšek, Evropska unija nam je pač usojena. Kakršna koli že bo. O tem, kakšna bo, tako ali tako ne bomo odločali. Hudo odločnih besed iz ust naših politikov seveda ne gre pričakovati. A Drnovšek je bil ob Klavsovem obisku vendarle dovolj zgovoren. Poudaril je, da stalna zavezništva sicer niso smiselna, da pa bodo koalicije v EU vsekakor obstajale, predvsem pri finančnih vprašanjih. Vendar "... to ne bo razdelitev na velike in male," pravi Drnovšek. Bo šlo torej za razdelitev na bogate in revne? In ali bo Slovenija res med bogatimi?

Drnovšek je, kot je videti, o tem prepričan. Tako se je konec koncev tudi lažje sprijazniti z Evropo dveh hitrosti, katere realnost bo med drugim skoraj neizbežno postal tudi nekakšen znotrajevropski "neokolonializem". Mu bodo res ugovarjali samo revnejši? In ali ne gre pri presoji, da Slovenija sodi med bogatejše, vendarle samo za naivno prenapihnjeno samozavest?