Uvodnik / Jani Sever: Barantanja

"Če gre za omejevanje, je to ustavno dopustno, lahko se marsikaj omeji, marsikaj precizira, določi, da pa bi napisali v zakon, da popolnoma nič, se pa bojim, da je to ustavno nedopustno."

"Ne, saj tega ni nihče predlagal, tukaj so različne formulacije in različne rešitve, od omejitev do restriktivnosti, so različne možnosti."
Bojan Bugarič, državni sekretar na MNZ, in Janez Janša, na TVS

LDS je prevzela igro medstrankarske diplomacije, ki naj bi prinesla ključni dogovor s SDS. Izbrisani so v tednu pred odločitvijo ustavnega sodišča o referendumu seveda prime time program. Na televiziji, v državnem zboru, v vladi in celo pri predsedniku republike. Treba je narediti vse ali pa vsaj dajati vtis, da si poskušal narediti vse.

Janez Janša se je že na začetku preteklega tedna potegnil nazaj. Precej radikalno. Ne vztraja več pri tem, da izbrisani niso upravičeni do nikakršnih odškodnin. Odškodnine naj bodo, vendar limitirane. Gotovo hudo limitirane, pa vendarle. To za začetek vsaj omogoča pogajanja o tem, kako ponovno zaobiti odločitev ustavnega sodišča, kar je na koncu, kot kaže, skupni cilj vseh političnih strank. Če odločitve najvišje sodne inštance politiki niso po godu, jih pač ne spoštuje. Ustavni zakon je že preizkušena reč. Janša pri njem vztraja. Menda bi bila takšna rešitev všeč tudi predsedniku države. Elegantno. Z nekaj malega odškodnin bi bila stvar končana.

In kakšne naj bi bile koncesije desnici za njeno blagohotnost? Bi bilo res dovolj, da bi zakon ob limitiranju odškodnin predvidel tudi revizije upravnih postopkov? Rešitev, ki bi bila za večino najbrž sprejemljiva s stališča spoštovanja prava in človekovih pravic, bi birokraciji vsekakor dala priložnost za ponovno zavlačevanje. Čim dlje, tem bolje. Važno je, da bi bila neprijetnost formalno odpravljena. A zakaj potem sploh ves poprejšnji trušč, ki je opozicijo ujel na njenem začetnem izhodišču, da je bila med izbrisanimi samo peščici storjena krivda in da si drugi zato tudi ne zaslužijo poprave krivic. Krivic, ki jih enostavno ni bilo.

Nore ideje vsekakor še vedno krožijo zelo visoko. Predsednik državnega sveta je predsedniku državnega zbora denimo poslal pismo, v katerem je ponovil stališča sveta izpred dobrega meseca, ki med drugim pravijo: "Pravic za nazaj nikakor ne smejo pridobiti osebe, ki so bile posredno ali neposredno vpletene v napad na Slovenijo."

Državni svet očitno še vedno ne razume, da se izbris iz imenika začasnega prebivalstva ni zgodil na podlagi zakona, s katerim bi ta status odvzeli osebam, ki so bile "vpletene v napad na Slovenijo". Zahteva tako še najbolje razkriva mentaliteto, ki je izbris povzročila, če že ne samega namen izbrisa.

Mentaliteto, katere najbolj izpostavljen zagovornik je vsekakor SDS. Ali lahko torej pozabi na to, kar Janša še vedno, le nekoliko manj hrupno trdi, da si namreč povrnitve statusa in s tem poprave krivic med izbrisanimi ne zasluži skorajda nihče, saj naj bi šlo predvsem za špekulante ter tiste, ki so bili nasprotniki ideje o samostojni Sloveniji. Da o vojakih JLA, teh prasovražnikih slovenskega ljudstva, sploh ne govorimo. Tisti, ki so stali na drugi strani, ko se je Slovenija borila za svobodo, so, kot je razumeti stališča opozicije, lahko samo izbrisani. Če ustavno sodišče sodi drugače, toliko slabše za ustavno sodišče.

Takšna stališča so seveda nezdružljiva z željo po dogovoru med LDS in SDS o vsebini ustavnega zakona, ki bi naj razrešil vprašanje izbrisanih. A v politiki so nepričakovani dogovori vsekakor mogoči. Če bi dogovor med prvo vladno in prvo opozicijsko stranko uspel, bi bil to seveda znak, da LDS in SDS lahko sodelujeta tudi v takšnih, ekstremno polarizirajočih situacijah. In kako bi na to reagirali volilke in volilci obeh vodilnih slovenskih političnih strank? Če bi dogovor spoštoval osnovni namen ustavne odločbe, bi to za LDS pomenilo samo, da bi se znebila neljube teme. In za SDS? Verjetno prej izdajo načel.

Izbrisani naj bodo izbrisani. Drugačna reakcija bi bila na desni, zaradi dosedanje izjemne zagnanosti SDS ob tem vprašanju, vsekakor presenečenje. Kot bi bilo presenečenje, če bi izbrisani škodovali ZLSD, stranki, ki problema ni zmogla rešiti. Socialdemokratski stranki, ki je javnost ne povezuje z delavskimi pravicami, in hkrati borčevski stranki, katere priljubljeni predsednik zna zaviti tudi povsem na desno. Sicer pa, izbrisanim so žvižgali tudi v Dražgošah. Ljudski predsednik državnega zbora in notranji minister, ki bi moral ukrepati, a je namesto tega iskal obvoze, sta bila tam res v sozvočju z zvesto, a omejeno bazo stranke.

Da Slovenija ni tako zelo idilična deželica med Dunajem in Benetkami, so medtem počasi začeli spoznavati tudi v Evropi. Nova podoba je vsekakor precej manj idilična, čeprav za zdaj še ostaja skrito, kako zelo je nova članica skupnosti obrnjena v preteklost. Tja se tako rekoč ves čas vrača. Ob izbrisanih iz leta 1992 vse preveč pogosto vstajajo iz pozabe tudi drugi izbrisani, denimo civilne žrtve druge svetovne vojne, o katerih je Mladina prav tako pisala že pred leti. Tudi njim bi bilo seveda treba popraviti krivice. Tako kot bi bilo treba pokopati mrtve in se dogovoriti o spominskem napisu žrtvam revolucionarnega nasilja.

Je vse to res tako zelo težko? Ali pa bi politika tako samo izgubila eno najbolj izrabljanih predvolilnih tem - zgodovino. Tako tisto malo bližjo kot tisto malo bolj oddaljeno. Od osamosvojitve pa do revolucije in protifašističnega boja.