Uvodnik / Jani Sever: Posvetna unija

Ali naj bo krščanstvo omenjeno v ustavni listini Evropske unije ali ne, ni zgolj akademsko vprašanje, čeprav bo iz ustave na koncu skoraj gotovo izpuščeno. Za interpretacijo dokumenta, ki naj bi združeval vse prebivalke in prebivalce unije, bo to, kaj bo zapisano v preambuli, gotovo izjemno pomembno.

Ločitev cerkve od države poznajo vse države članice. Ena bolj, druge manj. Vendar se večina niti v svojih ustavah ne sklicuje na krščanske korenine. A tema je kljub temu vedno bolj izpostavljena. Italijanska tiskovna agencija poroča o političnih pritiskih Vatikana, da bi krščanstvo vendarle prišlo v končni tekst. Rimskokatoliška cerkev je prepričana, da je omemba krščanstva, z bogom ali brez njega, v preambuli evropske ustave nujna. Pa ne zaradi koristi cerkve. Gre za Evropo. Cerkev ne potrebuje omenjanja in priznanja. Tudi brez tega bo živela naprej. Težje bo za unijo, če se bo odločila pozabiti na svoje korenine. Njena prihodnost gotovo ne bo svetla. Krščanske korenine naj bi namreč predstavljale temeljne vrednote, ki edine lahko pomagajo Evropi do tako želene enotnosti. Kako drugače premagati nezaupanje med različnimi deli celine kot tako, da naj jih združuje tisto, kar imajo že tako ali tako skupnega: njihove vrednote in kultura. In njihova vera.

Ob Vatikanu, ki sicer ni država članica, tako čuti mnogo evropskih kristjanov. Posebej v “Novi Evropi”. Delu unije, za katerega se je to ime v kratkem času izjemno udomačilo. V originalnem, ameriškem pomenu. Pri “Novi Evropi” ne gre za novo, razširjeno Evropo, ampak za manj razvite in manj enakopravne nove članice. Ta “Nova Evropa” ne prosi samo za več enakopravnosti, ampak tudi za novo “krščansko pot” vse Evrope. 25. maja je sedem držav pod vodstvom Italije vložilo zahtevo po “priznanju zgodovinske resnice” o krščanskih koreninah Evrope. Med njimi je ob Italiji stara članica samo še Portugalska. Poljska, Litva, Češka, Slovaška in Malta so nove. Znak spreminjanja evropskega ravnotežja, ki pa je zapleteno. Tudi “Nova Evropa” je raznolika. Vendar rimskokatoliška cerkev ne obupuje. In seveda ve, na koga lahko računa. Na zahod ali sever Evrope že ne. Srednja Evropa in sredozemske dežele so ji prijaznejše. Zdi se, da med njimi Slovenija še najmanj.

Prejšnji vikend se je v Mariazellu na katoliškem shodu, pod geslom “Kristus - upanje Evrope”, zbralo blizu 100.000 vernikov iz srednje Evrope. Sporočilo srečanja, ki ga je vodil drugi človek Vatikana, Agelo Sodano, je bilo, da je Evropska unija ustvarjena, zdaj pa je treba ustvariti še Evropejce. Najbrž krščanske, če že ne katoliških. Kar bi lahko razumeli tudi kot napoved akcije, ki naj bi desekularizirala Evropo, in kot njen del prizadevanje okoli preambule. Vse to najbolje razume prav “Nova Evropa”. Tudi zaradi svojega deprivilegiranega položaja. Na ruševinah berlinskega zidu so namreč zrasli novi zidovi predsodkov ter nezaupanja in prav njihovo premagovanje je naloga evropskih kristjanov. Le kdo bolj potrebuje vero in razumevanje od zapostavljenih? Po desetletjih brezbožnosti imajo kristjani v Evropi priložnost narediti iz krščanstva vezno tkivo Evrope. Skupna kulturna, religijska in humanistična dediščina, ki se omenja v sedanjem predlogu preambule, te vloge menda ne more odigrati.

“Stara Evropa” vsega tega ne razume. Francoski zunanji minister Michel Barnier je na pobudo sedmerice odgovoril, da Evropska unija ni judovsko-krščanski klub, temveč posvetna zveza, ki spoštuje tradicijo in vero vsakega naroda. Argumentov je seveda še precej več. Ne le zgodovina inkvizicije in križarskih vojn ali stoletna sekularizacija evropske družbe in tradicija razsvetljenstva. Islam je denimo večinska vera v Bosni in Hercegovini, ki vsekakor računa na vstop v unijo. In tu je seveda še Turčija. A bitka za omenjanje krščanstva v ustavi ne grozi samo z izločevanjem navzven. Z nepotrebnim nelagodjem lahko navdaja tako evropske muslimane in žide ter množico pripadnikov drugih religij kot ateiste. Vsi, ki so sicer lahko simbolno združeni v spoštovanju vrednot, kakršne so svoboda, enakost, demokracija in človekove pravice, v ambicijah rimskokatoliške cerkve lahko upravičeno vidijo poskus, da bi postala nekoliko bolj enakopravna od drugih.

Slovenija v debati o omembi krščanstva v preambuli praktično ne sodeluje. In tudi njena pozicija je vse prej kot jasna. Sedanja vlada omembe krščanstva v ustavi očitno ne podpira. Vendar ji tudi ne nasprotuje. Tako nekako je bilo razumeti predsednika vlade na obisku v Vatikanu. Po drugi strani pa je bil dovolj jasen znak, da nihče od slovenskih predstavnikov, ki so bili povabljeni v Mariazell, tja ni odšel. Ne predsednik republike, ne premier in ne predsednik državnega zbora. A vse to se lahko seveda hitro spremeni. Tudi Španija, ki je prej omembo krščanskih korenin podpirala, je po zmagi socialistov zamenjala tabor. O tem, kje bi stala vlada sedanje slovenske opozicije, seveda ni dvoma. Na strani krščanske Evrope, za katero pa se zdi, da glede svojih ustavnih želja nima veliko možnosti. Teža je v Evropi pač na strani velikih držav “stare Evrope”, kjer ima tudi desnica na ta vprašanja drugačne poglede.

Debata, ki bo odločala o tem, ali bo evropska ustava sprejeta ali ne, tudi zaradi tega ne bo tista o krščanstvu. Je pa slednja pomembna tudi zato, ker razkriva nova ideološka razmerja in potrjuje ambicije inštitucije, ki je v evropski zgodovini vsekakor odigrala eno osrednjih vlog.