Uvodnik / Jani Sever: Republikanska sredina

"To človek občuti. Veter sprememb je nekaj, kar se te dotakne, te polni in vodi."
Janez Janša

Janša je pesniško navdihnjen. Je novi človek nove sredine. Strpen mostograditelj v vse smeri. Tako naj bi ustvaril zametke novega dolgotrajnega političnega centra v Sloveniji. Centra, v katerega centru je on sam. Kakšen profil naj bi ta politična sredina imela, sicer še ni povsem jasno definirano, je pa več kot očitno, da naj bi se sredina v Sloveniji v prihodnjih letih premaknila kar precej na desno.

Janševi privrženci so dobili tudi novo ime. Republikanci. Niso več ne socialdemokrati in ne slovenski demokrati, pa tudi "pomladi" je, kot kaže, konec. In kaj naj bi bilo republikanstvo? Zbor za republiko je bil samo njegova napoved. Na njem je vendarle sodelovala precej široka "pomladna" koalicija. Definicija novega republikanizma je nekoliko drugačna. Za zdaj naj bi ga predvsem opredeljevali laična država, precej bolj liberalno gospodarstvo kot doslej ter tesni odnosi z ZDA. To po eni strani prinaša trdnejšo umestitev Slovenije v okolje "nove Evrope", po drugi pa napoveduje konflikt s "pomladnimi" ambicijami rimskokatoliške cerkve. Republikanizem tako s seboj, kot kaže, ponovno nosi tudi strahove pred katoliško "pomladjo". SLS je tako ali tako stara izdajalka, ki se bo še morala spokoriti. A tudi NSi je po volitvah takoj začela zahtevati preveč. Lojze Peterle, ki naj bi menda kar takoj nameraval rušiti Bajuka, je tako postal prvi potencialni republikanski notranji sovražnik. Opozorila, da je zaradi "mandatarske logike" predvolilne kampanje SDS dobila precej glasov NSi, mu gotovo ne dvigujejo možnosti, da bi postal minister. Pa tudi ministrstva za šolstvo NSi, kot je videti, ne bo dobila.

Cilji obeh strank Koalicije Slovenija, razen vpeljave verouka v sistem javnega šolstva, vsaj deklarativno za zdaj ostajajo bolj ali manj kompatibilni. A Janša za izpeljavo svojega programa potrebuje več. Precej več. In kaj ponuja potencialnim koalicijskim partnerjem? Prejšnji teden je ponovil misel, da bi bile predčasne volitve sicer slabe, a ne tako slabe kot šibka vlada, ki bi se morala zapletati z monopoli stare oblasti v financah, medijih, paradržavnih institucijah, diplomaciji ... Nič novega torej. Že zbornik Sproščena Slovenija in pobuda Nekaj je treba storiti, programska dokumenta "pomladi", sta, ob predpostavki totalnega finančnega, gospodarskega in medijskega monopola LDS, napovedovala, da je prva naloga "pomladi" razbiti monopole. Zaporedje delovanja je torej predvidljivo. Najprej je treba prevzeti nadzor in nato vsaj delno privatizirati državno premoženje. Hkrati pa izpeljati liberalizacijo. "Nasvet" za odpravo največjih primerjalnih slabosti Slovenije na področju konkurenčnosti prinaša zadnja raziskava svetovnega gospodarskega foruma. Odpraviti bi bilo treba omejitve zaposlovanja tujcev in omejitve tujega lastništva. Sprostiti prakso odpuščanja in povečati učinkovitost birokracije. Zelo liberalno.

Tako kot je po novem liberalen Janez Janša. V koalicijo, ki jo sestavlja SDS, so povabljeni praktično vsi, čeprav LDS pod sicer nemogočim pogojem, da v hipu zamenja svoje vodstvo. Tudi SNS se zdi precej sprejemljiva izbira, konec koncev ima po Janševem mnenju dobro poslansko skupino, najboljšo doslej. Ampak sodelovanje s to stranko bi bilo za graditev republikanske sredine vendarle še bolj zoprno kot koalicija z LDS. Precej bolj prijazni so pri SDS do Desusa, ki bi sicer prav tako moral zamenjati predsednika, a se z njim vseeno resno pogovarjajo. Najbolj pa si Janša želi sodelovanja z ZLSD. To naj bi bila celo nekakšna spravna gesta. In kaj prinaša izbira prvima snubljencema? Ali Desus v tej igri res nima kaj izgubiti? Morda, čeprav je jasno, da je črpal volilne glasove izključno iz levega bazena. Težave ZLSD so vsekakor večje. Stranka ima, kot pravijo "pomladniki", Potrčevo ekipo poslancev in predsednika v Bruslju. Kakorkoli, ponudbe so seveda mamljive. Vendar morajo poraženci v zameno za vstop v vlado privoliti v program SDS, kar bi dolgoročno skoraj zagotovo pomenilo njihov še večji poraz.

Edina stranka, ki za zdaj ni udeležena pri iskanju vladnih kombinacij, je torej LDS. Zdaj že praktično bivša vladajoča stranka je menda v šoku. Ta je upravičen, a hkrati je časa za analizo in refleksijo tega, kar se je zgodilo, vedno manj. Jasno je, da je za poraz strankine politike v veliki meri odgovoren njen predsednik Anton Rop. A prav tako je jasno, da je zanj odgovoren tudi njegov najtesnejši sodelavec, svetovalec in vodja strankine predvolilne kampanje, dr. Slavko Gaber, ki se hkrati kaže kot edina mogoča alternativa sedanjemu predsedniku stranke. Kot da se je LDS uspelo v pravzaprav zelo kratkem času nekaj let preleviti iz kadrovsko daleč najmočnejše stranke v stranko, ki nima kadrovske izbire. Vsaj ne za sam vrh. Kot da LDS nima človeka, ki bi se v političnem ringu lahko kosal z Janezom Janšo. In kar je pravzaprav predpostavka za uspešen političen boj, ponovno utrdil levo liberalno pozicijo LDS. Perspektiva republikanizma, ki naj bi v Sloveniji povsem drugače kot v ZDA, kjer predstavlja najhujšega nasprotnika liberalizma, zastopal desno liberalistično, a vendar liberalistično politiko, za LDS vsekakor napoveduje težke čase. Sploh ker Janša, kot je videti, s svojo novo podobo misli skrajno resno.

Najpomembnejše vprašanje je seveda: ali bo Janši nova politična drža pomagala do velike koalicije? In vendar. Ali ni poudarjanje republikancev, da bi morala SDS odslej ravnati tako, kot je včasih ravnala LDS, slišati perverzno? Po dolgoletnem demoniziranju liberalcev ter forsiranju desno populističnega in nacionalističnega diskurza naj bi SDS zdaj postala liberalna stranka. Le kaj bo storila z izbrisanimi?