Uvodnik / Jani Sever: Vladna improvizacija

"Praviloma v času, ko parlament ne zaseda, tudi večina vlad ne zaseda. Slovenija je tukaj izjema, vsaj v letošnjem letu, zato ker želimo strategijo razvoja, ki smo jo sprejeli, implementirati čim prej, bo tega dopusta relativno malo."
Janez Janša na POP TV

Tik pred prvimi počitnicami v tem mandatu, ki si jih nova vlada seveda ne bo privoščila, so se v ministrskih kabinetih pojavile prve notranje težave. Vsaj prve, ki so povsem jasno prišle v javnost. Odstopov kar treh državnih sekretarjev ni mogoče skriti. Kakor tudi ne odhoda predsednika vladnega strateškega sveta Mića Mrkaića.

Razlogi za odhode so zelo različni. A če izzvzamemo Pereniča, ki je odšel sam zaradi neugodnih obtožb o spolnem nadlegovanju, se zdi, da skupen imenovalec vendarle obstaja. Janša se je znebil nekaj radikalcev. Špiletič in Pukšič sta sicer prvoborca SDS, vendar je kljub temu videti, da ju Janša ne bo pogrešal. Izjave, da je šlo pri Špiletiču tako ali tako za dogovor o zaposlitvi za določen čas in da je ta že potekel ter da je Pukšič nezadovoljen s statusnimi rešitvami, so izzvenele kot izgovori. Premier bo pač zamenjal politika, ki gresta rada z glavo skozi zid. Čeprav Mrkaić seveda ni bil član vlade, je mogoče reči, da se je Janša z odstopom predsednika strateškega sveta znebil še enega radikalca. Mrkaić je razočaran. Pravi, da je spoznal, da ne bo prodaje bank. Da kmalu tudi ne bomo dočakali umika države iz podjetji. Da ne bo prodaje Kada. Da je malo verjetno, da bi prišli do sodobne davčne zakonodje ali da bi se občutno zmanjšal delež javnega sektorja v BDP. Kulturniki so že dobili več kot prej. Upokojenci prav tako. In "... kmetom ni nihče resno stopil na goltanec," pravi Mrkaić.

Mićo res ni politik. O tem zgovorno priča izraz goltanec in za Janšo je zato njegov odhod pravzaprav koristen. Hkrati zmernejši Jože P. Damijan postaja vodja odbora za reforme. Morda minister za razvoj. V Damijanu, ki je prav tako liberalec, je precej več čuta za politiko. Pa tudi za umirjenost in dialog. Vprašanje je samo, do kod bo moral svojo liberalnost mehčati. Ob tem sta pomembna Mrkaićeva ugotovitev, da je konceptov, ki so na sceni, veliko, ter dejstvo, da sta si Mrkaić in Damijan sicer različna, a da sta si vendarle tudi zelo podobna. Ne le v razumevanju ekonomskih teorij. Tudi na zadnje posege v gospodarstvo sta se odzvala podobno. Kar ni nepomembno. Vladni način prevzemanja vajeti v gospodarstvu, ki je sicer povsem legitimen, je namreč dober lakmusov papir vladne politične usmeritve. Damijan je že prejšnji teden dejal, da mu to osebno ni všeč in da misli, da gre v mnogih primerih za nepotrebne ter slabo argumentireane zamenjave. Mrkaić pa je povedal, da misli, da zaradi razlogov, ki so bili navedeni, Lotriča ne bi bilo treba zamenjati, da je Petrol lani posloval zelo dobro in da nihče nikoli Lotriču ni očital kakršnihkoli nelegalnih poslov.

Jože Zagožen in Andrijana Starina Kosem, ki menda operativno vodita zasedanje gospodarskih položajev, stvari gotovo vidita drugače. In njun pristop je za zdaj edini odraz resnične vladne politike. Tiste, ki se dogaja in ima posledice. In ne tiste, o kateri se samo govori. Prava dilema je seveda, ali si bo Janša jeseni upal slediti Damijanovim idejam, kar bi najverjetneje pomenilo resno ogroziti možnost zmage na prihodnjih volitvah. Zgodovina je poučna. V prejšnjem mandatu je bila vladna gospodarska politika deležna ostrih kritik, da je premalo liberalna. Hkrati pa se je ob vsaki omembi privatizacije vsul val zgodb o nacionalnem interesu. Slednje bodo vsakič ob podobnih primerih gotovo ponovno oživele. Tudi med volilkami in volilci Janeza Janše, ki vsekakor ne predstavljajo jedra slovenskega liberalizma. Hkrati pa bo enako oster konflikt neizbežen tudi s tistimi, ki bodo v imenu vlade zasedli položaje v gospodarstvu. Odločitve predsednikov vlad vsekakor niso lahke. Posebej kadar se jih nabere veliko, tako kot Janezu Janši. Premier ima vedno polne roke opravkov. Razvojni projekti se pripravljajo in s tem so povezani veliki napori.

Enake, če ne večje, zahteva poletna čistka v gospodarstvu. Tako ni presenetljivo, da se s količino zastavljenih projektov množi tudi količina napak. Obvladovanje terena pač nikoli ne more biti popolno. A želja po spremembah, ki jo kaže predsednik vlade, je velika. Zato morda Mrkaić in opozicija vendarle nimajo prav. Za reforme je treba tvegati in zdi se, da je Janša to vedno znal. Prav zato, ker ga vsi, ki ga bolje poznajo, označujejo kot pragmatika, gotovo ve, da samo s prevzemanjem poslovnih sistemov, ki so v državnem solastništvu, in z deljenjem denarja svoje priljubljenosti dolgoročno ne bo mogel zavarovati. Odvisna bo predvsem od tega, kako bogata bo ob koncu njegovega mandata Slovenija. Posebej zaradi njegovih jasnih predvolilnih obljub o skorajšnjem začetku zlate dobe. In o ne le zahodnoevropskih stroških, temveč zahodnoevropskih plačah za vse. Kljub temu da jo je sprožil sam, ga negotovost med direktorji, ki gotovo ne more pozitivno vplivati na ozračje v gospodarstvu, zdaj očitno skrbi. Če ne, se najbrž ne bi v četrtek tako prijazno fotografiral z direktorjem Save, ki je bil še pred nekaj dnevi eden od večjih gospodarskih "sovragov" njegove vlade.

Bilo je simpatično. In k dvigovanju priljubljenosti so prejšnji teden pripomogli tudi nekateri odstopi. Nenačrtovano. Slučajno. Vse skupaj je bilo samo posledica zapletenih razmer. In premierove sposobnosti hitrih reakcij. In kot je videti, tudi utrujenosti. Predsednik vlade, še bolj pa njegova ekipa, bi počitnice pred ključnimi jesenskimi odločitvami morda vendarle potrebovali.