Uvodnik / Jani Sever: Za korektnost oblasti

"Rekli ste, da me boste vprašali le dve stvari. Vprašali ste jih 250, objavili pa boste tako ali tako 251. Če boste nekorektni, kmalu tako in tako ne boste dobili več nobene izjave od nikogar."
Janez Janša, v Financah

Tak je bil odgovor predsednika vlade na vprašanje novinarke: "Mi dovolite, da ta pogovor objavim?" Mimogrede, intervju je obsegal vsega pet vprašanj in noben odgovor ni bil daljši od enega stavka. Nekaj najbolj običajnega. Še najbolj nenavadno ob vsem skupaj je, da je novinarka sploh vprašala za dovoljenje za objavo. Ampak v Sloveniji strah pred predsednikom vlade očitno nekaj velja.

Premier je rad grozil novinarjem in medijem. Z labodjim spevom že pred leti in potem so se grožnje v raznih oblikah nadaljevale. Kadar Janezu poročanje ni bilo všeč, so bili krivi mediji. Ker sveta niso videli natančno tako kot on sam. Dokler je bil v opoziciji, se je to slišalo nekoliko zoprno. Ko je postal predsednik vlade, je postalo tudi nevarno. S časom, ki ga je preživel na oblasti, ga želja po obvladovanju medijskega prostora ni minila. Konec koncev mu obeh najpomembnejših tarč, dveh največjih medijski hiš, RTVS in Dela, še vedno ni uspelo zasesti. Čeprav je njuno zavzetje samo del enega najbolj izpostavljenih vladnih ciljev - uravnotežitve medijskega prostora. Kot se prijazno imenuje poskus državno dirigirane rekonstrukcije medijskega trga. V primeru RTVS to pomeni podržavljenje, kot je iskreno že pred meseci povedal Janez Janša. Premier hoče državno televizijo, ki bo odgovorna in državotvorna. In korektna. Uravnoteženo korektna. Kaj to pomeni, bo seveda lahko sproti določala vlada.

Oblast torej hoče korektnost. Vendar hkrati ne govori o svoji korektnosti do medijev in posledično javnosti, medtem ko njeni predstavniki uhajajo s tiskovnih konferenc, temveč o korektnosti, ki naj bi jo do nje same, brez zadržkov, izkazovali mediji. Tako razumljena korektnost novinarjev in urednikov je seveda samo drug izraz za servilnost do politike in oblasti. Za nekaj, kar, mimogrede, tudi v odnosu do politikov sedanje vlade, v Sloveniji ni nič novega. Kot menda ni novo, da vlada predlaga strokovnjaka za udeleženca debatne oddaje na TVS. In s tem pokaže svojo odprtost do mnenj stroke. Korektni urednik, ki je tokrat zastopal vladne barve v enem od predreferendumskih soočenj mnenj, sicer rad uči druge, kaj je to profesionalnost, čeprav že leta krši avtorske pravice s citiranjem izjav brez navajanja vira in kot argument v svojih člankih uporabi tudi kraj rojstva ali etnični izvor posameznikov. Je pa velik zagovornik predsednika vlade in je tudi kandidiral na listi SDS. Tudi vse to je korektnost.

Kakor je korektnost vedeti, kaj vprašati in kdaj. In katero zgodbo povzeti in kdaj. Oziroma kdaj ne. Tudi znati zagovarjati odločitve oblasti. Čeprav to ni ravno naloga medijev. A povsod obstajajo dvorni novinarji in uredniki. Razlika je samo v njihovi osebni etični drži, ki jim prinaša ustrezno stopnjo avtonomnosti. Slednjega sicer ne more zagotoviti noben zakon. Vendar to še ne pomeni, da zakoni avtonomnosti ne morejo ogroziti. Prav tega se ob novem zakonu bojijo mnogi, ne le opozicija. Da zakon ne pomeni koraka naprej, ampak nazaj. Ob tem je seveda najočitnejše in ključno vprašanje, ali je bila RTVS pred zadnjimi volitvami res v rokah LDS in SD. Oziroma ali je RTVS danes, kot bi rekel Grims, "Kocijančičeva". Odgovor na žalost aktivistov ni povsem enoznačen. LDS in SD se gotovo ne moreta pritoževati. Ali se torej lahko pritožuje SDS? Se Janez Janša in "pomladni" politiki pred volitvami niso dovolj pojavljali na RTVS? Imata vlada in desna civilna družba zaprta vrata na nacionalnem radiu in TV?

Ultimativni dokaz, da je bila doslej na RTVS na delu vladajoča politika, je seveda cenzura. In vendar je "pomladnikom" ljubi Jože Možina kljub poskusu cenzure objavil prav vse svoje prispevke. Pomagal mu je pritisk javnosti. In dobil je celo nagrade. Bil je skoraj zvezda, kolikor je to v slovenskem novinarstvu mogoče. Novinar, ki mu je bilo usojeno, da uspe v deželi, kjer je medijska pokrajina pretežno liberalno-socialna z močnim občutkom za nacionalno in je bila dolgo naklonjena vladam LDS. Argument, da so mediji vključno z RTVS pred zadnjimi volitvami skrajno pristransko podpirali LDS in SD, preprosto ne drži. "Pomladnim" so na oblast izdatno pomagali prav mediji s svojim avtonomnim poročanjem o korupcijskih in vlagateljskih aferah, pa tudi s svojim načinom obravnavanja vprašanja izbrisanih. Pritiski s strani LDS in SD so gotovo bili, vendar so jih novinarji in uredniki RTVS, kot je videti za nazaj, še kar dobro prenesli. Novi zakon jim vsekakor ne obeta lažjega dela in prav v tem je največji problem.

Pritiski politike na svobodo medijev so običajni povsod po svetu, povsod se ti pritiski povečajo ob zamenjavi oblasti in povsod je rezultat konflikta odvisen predvsem od drže medijev ter interesa javnosti na eni in korektnosti oblasti na drugi. In kakšen bo rezultat v Sloveniji? Tako kot so predreferendumske debate potrdile, da so mediji pluralni, novi zakon o RTVS dokazuje, da oblast korektnosti nima v genih. Javnost bo imela priložnost pokazati svoj interes na referendumu. Samo ona jih v korektnost lahko prisili.