Podobnikov pas

Mladina 41 | 14. 10. 2005

"Torej Istra nikoli ni bila hrvaška. Bila je v okviru različnih državnih tvorb in povezav, nikoli ni bila hrvaška."
Marjan Podobnik na TVS

Slovenija je razglasila svoj epikontinentalni pas v hrvaški ekološko-ribolovni coni. Tako to razumejo v Zagrebu. Za Hrvaško je slovenska odločitev nična. Tujega nočemo, svojega ne damo, pravi premier Sanader. V hrvaških medijih jer vse skupaj videti kot manjša drama. V Saboru je bila sprejeta resolucija o Sloveniji. Na pol zares je celo zelo resni pravni strokovnjak govorili o oteževanju kopanja za prebivalce sosednje države na hrvaški obali Jadranskega morja.

Hrvaška je hkrati začela pogajanja z EU. In poslala pismo, v katerem predlaga arbitražo pred mednarodnimi sodnimi institucijami. Slovenska stran je bila ob tem videti nekoliko zmedeno. Imamo sicer epikontinentalni pas. Strateški cilj, da bi se Hrvaška čim prej začela pogajati o vstopu v EU, je izpolnjen. Prijateljstvo med predsednikoma vlad je deklarativno izjemno toplo in trdno A kljub temu sredi slavja slovenski zunanji minister od svoje hrvaške kolegice prejme pismo, ki se ga očitno ni preveč razveselil. Vsekakor se je delal, da to pismo zunanje ministrice, ki je bilo poleg vsega javno, ne pomeni ničesar. Zanikanje, ki seveda ne spremeni dejstva, da gre za povsem jasen uradni predlog. Za pobudo, ki je slovenska stran od časov dogovora med Drnovškom in Račanom ni imela. Tudi razglasitev epikontinentalnega pasu je bila, celo po besedah zunanjega ministra, samo odgovor na hrvaške poteze.

Odgovor, ki je bil v Sloveniji sprejet s hvalospevi in skoraj popolno enotnostjo politike. Ali torej ni nikakršne možnosti, da je vse skupaj vendarle diplomatska nespretnost, ki jo je državni zbor spremenil v zakon o epikontinentalnem pasu? Poteza Slovenije je bila na Hrvaškem sprejeta z jezo, kar je najbolj neprijetno, a tudi s porogom. Hkrati pa je sprožila tudi val olajšanja. Nihče ni bil zaskrbljen, kljub temu da so bili skoraj vsi ogorčeni. Ali ta reakcija ni dovolj zgovorna? Kako drugače je hrvaška javnost reagirala ob sporazumu med Drnovškom in Račanom. Pas je pač virtualen. Niti okoljski minister in predsednik SLS Janez Podobnik, ki je zakon predlagal, ne ve, kje je. Pravzaprav tega ne ve nihče. Tudi obrambni minister in predsednik Desusa Karel Erjavec, ki naj bi pas varoval z nekakšno bojno ladjo, ne. Medtem Marjan Podobnik, ki vodi aktivnosti SLS v odnosih s Hrvaško, govori v sozvočju z Jelinčičem.

Slovenski strokovnjaki so o temi redkobesedni, kar je prav tako precej nenavadno. A razumljivo. Konec koncev so za izdajalca razglasili Jožefa Školča, ki je edini glasoval proti monumentalnemu zakonu o slovenskem pasu. O slovenskem odprtem morju. Edini argument, ki ga je za sprejetje zakona pravzaprav mogoče razumeti, je, da z njim Slovenija utrjuje svoje jugoslovansko nasledstvo. A s kakšnim učinkom? Zdi se, da je v tem primeru zunanja politika postala talka skrajnežev v vladni koaliciji. In talka nacionalnega sentimenta, ki ga menda mora pokazati javnosti. Tej logiki so potem sledile vse parlamentarne stranke. In zakaj je bilo vse skupaj potrebno, če tudi po sprejetju zakona daleč najmočnejši argument slovenske zunanje politike ostaja Drnovšek-Račanov sporazum in nedogovorjenost celotne meje? Uporabil ga je tudi predsednik odbora za zunanjo politiko DZ in poslanec SDS Jožef Jerovšek.

Nerodno. Hrvaška stran namreč brionski sporazum razume kot odstop od sporazuma Drnovšek-Račan. Tako pač je. Na Brionih sta dva premiera sklenila, da je izhodišče vrnjeno na začetek. Drnovšek-Račanov sporazum seveda s tem ni izginil. Izgubil pa je del svoje moči, saj ni več zadnje izhodišče v medržavnih pogovorih. Dobre volje zaradi tega dejstva na Hrvaškem ne skrivajo, čeprav akademik Rudolf hkrati opozarja, da je prav sporazum Drnovšek-Račan še vedno najmočnejši adut v rokah slovenske diplomacije. Prijateljstvo med Ivom Sanaderjem in Janezom Janšo je, vsaj tako kaže za zdaj, nekoliko bolj v korist prvemu. Hkrati pa je vprašanje, kako dolgo bo sploh lahko trajalo ob grožnjah o pogojevanju vstopanja Hrvaške v EU s pravično mejo, ki iz Slovenije zadnje dni kar dežujejo. Zunanji minister Rupel in zunanja ministrica Kitarović skorajšnjega srečanja ne napovedujeta.

Ključno realistično vprašanje odnosov med državama je seveda vprašanje dostopa Slovenije do odprtega morja. Vprašanje dimnika, katerega obstoj bi moral biti med dobrima sosedama, ki bosta sorazmerno kmalu dve članici EU, nekakšen formalni znak prijateljstva. Monako in Francija s podobno rešitvijo nimata težav. A razlike med Azurno obalo in vzhodnim Jadranom so na žalost zelo velike.