uvodnik / Mateja Hrastar: Inšalah, habibi, inšalah

Verjetno ga ni človeka civiliziranega sveta, ki se ne bi spomnil, kje je bil 11. septembra 2001. In kako je izvedel za letali, ki sta se zaleteli v newyorški WTC. Natančno se spomnim, da mi je na poti iz službe telefonirala prijateljica in vprašala: "Si videla? Letalo se je zaletelo v WTC." "Uh, ali je bil pilot v letalu?" sem sarkastično pripomnila in nadaljevala pot proti domu. Nekaj kasneje je še enkrat zazvonil telefon: "Stara, hitro pojdi domov in prižgi CNN. Še eno letalo se je zaletelo v WTC. Ni bil samo zblojen pilot." In potem sem res dirjala domov, se poknila na kavč in zrla v ekran. Frka, panika, kaj se dogaja? Počasi so na breaking news live tv pronicale informacije in se je sestavljala zgodba. Z odprtimi usti sem strmela v live sliko nebotičnikov, ki sta se zrušila. Nemogoče. Zdelo se je, kot da gledam hollywoodski film katastrofe. Take reči se dogajajo le v filmih, ne pa v realnem svetu. Enajsti september 2001 je bil prvi dogodek, ki je zaradi globalne televizije ostal zapisan v spominu ljudi po vsem svetu. Bolj kot prvi koraki na Luni. Bolj kot Kennedyjev umor, ki je bil spominski dan le v možganih baby boom Američanov. Bolj kot dan Titove smrti, ki ga pomnimo le eks Jugoslovani. Bil je dogodek, ki je svet de facto naredil globalno vas, bolj kot vse mreže multinacionalnega kapitala v letih pred tem.

A šele v naslednjih petih letih se je izkazalo, da je bil to dogodek, ki je spremenil svet. Pa če nam je to všeč ali ne, pa če to priznamo ali ne. Od takrat in zaradi tega sta se pod ameriško taktirko začeli dve osvoboditeljski vojni: v Afganistanu in Iraku. Upravičeno ali neupravičeno, ni pomembno, veliki brat je tako želel in tako se je zgodilo. Od takrat je jasno, da vso svetovno politiko diktira Amerika, napadena dežela, ki se gre vojno proti terorizmu, ki s tanki in z raketami dolgega dometa brani demokracijo, če se tamkajšnjemu sistemu sploh še lahko reče demokracija. Kajti od takrat velja le ena maksima: ali si z nami ali si naš sovražnik in te lahko brez obrazložitve zapremo v taborišče, pa čeprav le zato, ker si bil ob napačnem trenutku na napačnem kraju z napačnim imenom. Še huje: lahko te ubijemo, ker si bil sumljiv. Pa čeprav si bil le brazilski elektroinštalater, ki je sredi angleškega poletja v trenčkotu hitel na metro, da ne bi zamudil na delo. Od takrat se vam lahko zgodi, da morate na dan poleta z letalom poklicati na letališče in spraševati, ali lahko v ročno prtljago vzamete bučno olje, ker se je nekje drugje zgodila nova teroristična grožnja in so poostrene varnostne razmere. Tudi na tako majhnem letališču, kot je Brnik. Od takrat nimam nobene želje več, da bi potovala v obljubljeno deželo, ker mi je popolnoma pod častjo, da bi me na JFK neki security Joe iz Nebraske zasliševal, kaj sem počela v vseh teh sovražnih deželah, katerih vizume bi opazil v mojem potnem listu. Še huje bi mi bilo, če bi imela biometrični potni list, ker koga pa res briga, kakšna je moja šarenica. Od takrat ne veste več, kakšne podatke o vas zbira xy obveščevalna služba. Od takrat se pakistanski znanec šali, da če bo v mejlih trikrat omenil terorizem, mu bo Cia prišla zastonj prekopat vrt okoli družinske hiše v Karačiju. Od takrat vedno, kadar na tv zagledam puhloglavega Teksačana, samooklicanega vladarja sveta, premaknem na drug kanal, ker me popade bes, ker me želi nafilati s svojimi propagandnimi govori. Od takrat vas v metrojih velemest napade iracionalni občutek tesnobe, kadar zagledate bradatega moškega z nahrbtnikom; začnete si ogledovati ljudi okoli sebe in se spraševati, kako bi bilo, če bi eksplodirala bomba in bi bili s temi neznanci povezani do konca življenja. Pa če vam je to všeč ali ne. Ker od takrat je svet igrišče ameriške paranoje. Pa če to želite ali ne. Od takrat je neki fantomski Osama ikona sovražnika in ikona upora hkrati. Od takrat se je civiliziran svet naučil več o islamu kot v vsem tisočletju pred tem. In od takrat so slovenski politiki, ki so odgovorni za zunanjo politiko, odločeni, da smo tihi ameriški zavezniki. Pa če vam je to všeč ali ne. In nimate pravice do ugovora. Ker ako se ne strinjate, ste hudobec.

Potem pa se po tem čudnem paranoičnem svetu klati neki zblojeni Tomo Križnar. Ki kljub tistemu noremu blesku v očeh verjame, da lahko spremeni svet, da lahko pobota sprte strani, da lahko ljudi uči kulturne tolerance, sintagme, ki smo jo v petih letih po 9/11 že pozabili. Ta mad man, ki ob vrnitvi domov, medtem ko na letališču boža svojega psa, novinarjem pod nos moli svoje čevlje, češ vohajte jih, če me že sprašujete o higieni v sudanskih zaporih; ta idealist, ki na avdienci pri predsedniku razlaga o tem, kako ti hočejo tam "odrezati moške stvari"; ta nebodigatreba, ki ga predsedniška limuzina z letališča odpelje k zdravniku, da mu poskusijo "spraviti poginulo žival iz mojega ušesa, ki že dva, tri dni gnije"; ta Križnar ti potem izjavi: "Jaz sem mirovnik, jaz sem mirovni, mirovni, po sudansko se reče muštara salam, in tako kot se tam nikoli ne vdajam nizkim strastem, se tudi tukaj ne bom." Inšalah, habibi, inšalah, bo nekoč to razumel tudi svet.