intervju / Buržujski komunist

Živeli ste v družini avstro-ogrskih generalov, vaša mama je bila dama, ki je za začetek prve svetovne vojne zvedela med igranjem tenisa, kot otroku so vam starši najeli zasebno učiteljico, da bi se v šoli ne okužili z nalezljivimi boleznimi, v tridesetih letih se vas spominjajo, kako ste hodili na nogometne tekme v Nišu v belih rokavicah, potem pa ste prestopili v komunistično partijo. Kaj vas je kot tipičnega buržuja privleklo, da ste se pobratili s proletarskimi delavci?

Leta 1929 sem odšel na študij v Pariz, kjer sem srečal svojega prijatelja dr. Ivekovića. Bil je novinar in komunist, ki mi je dal knjige Marxa, ki so me pritegnile z idejo komunizma kot bolj pravične ureditve sveta. V Zagreb sem se vrnil v času svetovne gospodarske krize; ni bilo dela, tako da navkljub buržujskemu poreklu nisem dobil službe advokata, pa sem našel mesto sodniškega pripravnika v Nišu. Vmes sem pozabil na politiko, ukvarjal sem se z lovom in športom, ko so me nenadoma premestili na jug Srbije. Od prijatelja sem izvedel za telegram ministrstva za pravosodje, v katerem je pisalo, da sem bil med študijem komunist in da me zato premeščajo na periferijo. To me je tako razjezilo, da sem sam poiskal zvezo s komunisti. V Šidu sem se seznanil s študentom filozofije, ki je bil komunist in prijatelj Vere Zagorac, ki je bila prijateljica Herthe Haas. Odstopil sem z mesta sodnika, se vrnil v Zagreb, kjer sem se zaposlil kot advokat.