intervju / Vrhovni birokrat

Že lep čas ste visok vladni funkcionar. Se ta trenutek dogaja kaj posebnega? Kakšna je klima?

Mislim, da se ne dogaja nič posebnega. Bilo je že nekaj podobnih situacij, v dobrem desetletju smo imeli več prelomnih trenutkov. Morda je posebnost v tem, da se zlasti administracija pripravlja na polnopravno članstvo v EU. To terja določene spremembe, drugačen pristop v organiziranju in funkcioniranju. Zlasti gre za spremembe pri proračunskem planiranju. Deloma je delovanje vlade danes že presojano skozi optiko dejstva, da se je razmeroma zgodaj začela predvolilna kampanja.

Zunanji minister je na svoji spletni strani namignil, da znotraj vlade delujejo sile, ki delujejo proti njemu. Vlada pa ob tem molči.

Ministra Rupla razumem. Vem, kako je, če se znajdeš v situaciji, ko te mediji in še kdo razglasijo za največjega krivca. Vem, da je prizadet. Njegovo pismo razumem kot jasen izraz iskrene prizadetosti. Razumem tudi, da uporablja takšne termine - to so bolj termini poeta kot termini pravnega formalista.

Dr. Rupel je bolj romanopisec kot poet.

Prav. Pa naj bo romanopisec. Sicer pa vlada deluje ustaljeno, glede pisma se ni posebej opredeljevala. Mislim, da ni nobene potrebe, da bi se glede pisma opredeljevali. Sicer pa dr. Rupel kot zunanji minister funkcionira normalno. In uživa pri premieru, kolikor vem, popolno podporo. Logično pa je, da se vlada ne bo, ker se ne more in ne sme, vmešavala v konkretni predkazenski postopek.

Ministrovo pismo namiguje na obstoj nekakšne vlade znotraj vlade.

Dr. Rupel ekstrapolira predvsem dejstvo, da je celotno zgodbo začel Penko, direktor urada vlade RS za preprečevanje korupcije. Na tej točki bi se z Ruplom strinjal. Ravnanje gospoda Penka pogosto presega njegova pooblastila. Pogosto presega okvir predpisov, ki uokvirjajo njegovo ravnanje. Tak način ravnanja nekega državnega uradnika me moti kot pravnika. Predvsem pa se mi zdi to ravnanje sporno z moralnega vidika. Če se o nekom brez ugotovitvenih postopkov, brez možnosti vplivanja prizadete osebe na oceno ravnanja in brez kontradiktornosti postopka izrekajo končne sodbe, je to tudi moralno zavrženo dejanje.

Pri delovanju gospoda Penka nastaja vtis, da protikorupcijski boj jemlje resno. Konec koncev je boj proti korupciji eden od programskih ciljev LDS in te vlade.

Nesporno. Vendar mislim, da gospod Penko pretirava. Tudi sam menim, da je boj zoper korupcijo še kako pomembno polje delovanja. Boj proti korupciji bi moral biti polje delovanja celotne politike, ne le vlade ali LDS. Vendar je treba imeti pri tem razumne mere in pravno postavljene okvirje. To, kar počne gospod Penko, pa po mojem trdnem prepričanju vsebuje prekoračitev pooblastil. Ko se je vladni urad za boj proti korupciji ustanavljal, sem bil sam celo nekakšen jeziček na tehtnici - če ne celo kaj več -, da je do ustanovitve res prišlo. Ustanovljen je bil z dvema ambicijama. Da pripravi strategijo boja proti korupciji. In da pripravi predpise, ki bodo umestili protikorupcijski boj v slovenski pravni red. Gospod Penko se je izpolnjevanja svojih nalog lotil pozno. Lahko bi rekel, da mu je na neki način stopilo v glavo, da se je postavil na čelo tega protikorupcijskega boja. Verjamem tudi, da si iskreno želi boriti proti korupciji. Vendar je ta iskrenost - tako se mi zdi - preveč angažirana. In v tej gorečnosti prebija zakonite okvire delovanja.

Zakaj se vam zdi problem, če je gospod Penko v boju proti korupciji gorečnež?

S takšnim delovanjem lahko pomeni zelo veliko nevarnost za varstvo človekovih pravic.

Mimogrede, je direktor protikorupcijskega urada podrejen vam ali predsedniku vlade?

Predsedniku vlade. Naj nadaljujem: z načinom ravnanja, ki si ga privošči, pomeni potencialno nevarnost, da bi ta točka postala sistemsko vgrajena možnost kršenja človekovih pravic. Kar najbrž ne bi bilo dobro. Podobnih pogromov smo skozi zgodovino videli že nekaj. Ne samo pri nas; poglejte McCarthyja. Ali pa inkvizicijo.

Penko kot McCharty? Kaj naj bi bil problem? To, da se ne drži načela o domnevni nedolžnosti?

Če državni uradnik dobi javno avreolo glavnega borca proti korupciji - ob tem mislim, da je takšna percepcija celo zgrešena, ker on gotovo ni edini, ki se bori proti korupciji - in potem nastopa s končnimi obsodbami ljudi, to ni samo kršitev ustavnega načela o domnevi nedolžnosti. Tudi kakšno drugo ustavno načelo je kršeno. Hkrati trdi, da ne preiskuje konkretnih primerov in da nima orodij za izvajanje ugotovitvenih postopkov. Ob tem pa prizadeti ljudje nimajo možnosti pojasnjevati svojega ravnanja.

No, Penko je navadno govoril o sumu, ne o krivdi. Je sumil, ni pa obsojal.

Način, kako je nastopal, praviloma pomeni obsodbo. In tako ste njegove nastope razumeli mediji, tako so njegove nastope razumeli ljudje. Tako so njegove nastope razumeli prizadeti, tako je zadevo razumel tudi Rupel. Tudi sam sem tako razumel, ko je pred časom kar na pamet govoril o nekih nedopustnih povezavah, pa niti tega ni povedal, za katere povezave gre. Bistveno je, kako ga razumemo. Tudi če uporablja besedo sum, gre z načinom podajanja bistveno predaleč. Policija, denimo, s takšnimi kvalifikacijami ne sme v javnost, dokler ne zbere vsaj določene količine podatkov. In tudi ko podatke zbere, bi bil tak nastop policije vprašljiv.

Policija gre v javnost tako, da uporabi besedo sum, ob tem pa navaja inicialke. Če pa gre za javne funkcionarje, pridejo v obtok tudi priimki.

Vendar policija pred tem izvede določen ugotovitveni postopek. Zbere določene dokaze. In ob zbiranju dokazov je oseba, na katero se nanaša postopek, udeležena. Osebi se postavijo vprašanja in ima tudi pravno varstvo.

Predsednik vlade direktorja protikorupcijskega urada ne glede na to, kar govorite vi, stoodstotno podpira.

Tega ne vem. Gospod Penko je trenutno vršilec dolžnosti direktorja. Sicer pa ne vidim motiva, da bi moral kdo zoper Penka ukrepati na način, ko bi ga zamenjal ali kaj podobnega. To bi bilo nepotrebno in drugič nesmotrno, saj je v parlamentarnem postopku novi protikorupcijski zakon. Ta zakon bo organizacijo protikorupcijskega delovanja postavil na novo. In bilo bi politično neoportuno pa tudi nepošteno, če bi se kdo v tem trenutku lotil zamenjevanja direktorja protikorupcijskega urada, direktorja, ki je s svojim delovanjem vendarle veliko prispeval k spreminjanju splošnega odnosa do vprašanj korupcije in ima prav gotovo tudi velike zasluge za pozitivne spremembe v ukrepanju zoper njo.

Drnovškova vlada je pred časom napovedala oster protibirokratski boj. Imenovala je celo ministrsko svetnico, zadolženo za protibirokratsko bitko. Zgodilo pa se ni nič. Zdi se, da vas pri Penku moti to, da se ne obnaša kot ministrska svetnica za protibirokratski boj. Želite si protikorupcijski boj, ob katerem se ne bo zgodilo nič.

Ne. Povsem napačne paralele vlečete. In navajate napačna dejstva. Ministrska svetnica je naredila zelo veliko.

Kaj pa?

Odstranjenih je bilo zelo veliko birokratskih ovir, zlasti ovir, ki se tičejo ustanavljanja podjetij. Odstranjenih je bilo zelo veliko ovir, na katere so naleteli državljani, ko so želeli pridobiti kakšna dovoljenja ali izpiske iz različnih zbirk podatkov, s katerimi upravlja država. Število konkretnih postopkov, ki so bili ukinjeni, gre v sto tisoče. Ne dogaja se več, da bi dokumente iz predala enega uradnika prenašali na mizo drugega uradnika. Predvsem pa se je antibirokratska miselnost, ki zahteva poenostavljanje postopkov, vsadila v percepcijo ministrstev in uradnikov, ki pripravljajo predpise. Obrtni zakon, ki smo ga imeli na vladi danes (v četrtek, op. p.), v veliki meri poenostavlja postopke.

Torej je ministrska svetnica probleme že rešila in zdaj ni več potrebna? Protibirokratski boj je torej dovršen!

Tega nisem rekel! Protibirokratski boj je permanenten boj vsakega politika in vsakega birokrata. Ob vsaki organizacijski shemi, ki jo postavljaš, moraš imeti v mislih, kako postopke izpeljati kar najbolj preprosto, da bodo lahko ljudje na najbolj učinkovit in najbolj racionalen način prišli do ustreznih odgovorov države. Politično vprašanje pa je, ali naj bodo takšni napori simbolno personificirani z neko osebo, ki ima denimo status ministra brez listnice. Premier ima institut ministra brez listnice na voljo prav zato, da tudi simbolno poudari, kakšne so posebne prioritete. Če v tej vladi ni osebe, ki bi personificirala boj proti birokraciji, to še ne pomeni, da je programska točka boja proti birokraciji opuščena. Isto velja pri gospodu Penku. On se je boja proti korupciji lotil preveč konkretno, pri posamičnih zadevah, ne pa pri sistemskih podlagah, pri pravnem okviru in mentaliteti. Zato paralele med Pergarjevo in Penkom niso prave.

Ampak ste tudi osebno jezni na Penka, ne?

Malo pa sem.

Nekajkrat se je lotil poslovanja generalnega sekretarja vlade.

No, enkrat sem to že doživel.

Za kaj je že šlo? Za neko podjetje Mirage?

V oddaji Tarča je na vprašanje novinarke, da sem nekoč pri nekem poslu kot odvetniški kandidat sodeloval s podjetjem Mirage in ali je imel v mislih, ko govori o nedopustnih povezavah ta primer, Penko odgovoril, da je to to. Ni pa definiral, v čem naj bi bila nedopustnost. Zato sem ga sam povprašal, v čem naj bi bila nedopustnost. Iz pisma sem razbral, da bodisi laže sam bodisi uporablja laži, ki jih je pobral drugod. Odgovoril mi je namreč, da očitek temelji na dejstvu, da sem kot notranji minister oddal posel potnih listov podjetjema Mirage in Cetis. Hkrati naj bi kot pooblaščenec podjetja Mirage podpisal pogodbo z notranjim ministrstvom. In očital mi je, da sem imel vpliv na to, da so se med naročila zaupne narave, za katera ni potreben javni razpis, naknadno vključile avtomobilske nalepke, torej tiste nalepke, ki jih dobite ob registraciji vozila. Nobena od teh trditev ni točna.

Torej kot notranji minister niste oddali posla s potnimi listi.

Seveda ne. Ko je ministrstvo za notranje zadeve oddalo posel s potnimi listi, sam nisem bil več na notranjem ministrstvu. Nalepke so zadeva iz časov zadnjega ministrovanja. Nobena trditev, iz katerih izhaja sklep o nedopustnosti mojih povezav, torej ni bila točna. Zato sem direktorja urada za preprečevanje korupcije v korespondenci na to tudi opozoril. In potem si je izmislil novo laž. Priznam, tak način komuniciranja mi ni všeč.

Ste pa za podjetje Mirage nekoč opravljali odvetniške posle.

To sploh ne more biti sporno. Seveda sem. Dobro leto sem bil med odvetniki, podjetje Mirage ni edino podjetje, s katerim sem prišel v stik. In zato, ker sem bil odvetnik, to ne more pomeniti, da bo vsaka moja stranka zaradi tega diskreditirana.

Za kakšne posle pa je šlo?

Za pravno svetovanje pri pripravi enega od poslov. Mislim, da s to formulacijo ne ogrožam načela zaupnega razmerja med stranko in odvetnikom.

In lahko zanikate, da pri poslu, pri katerem ste sodelovali, ni šlo za svetovanje pri poslih z nalepkami, osebnimi izkaznicami ali potnimi listi?

Pri nalepkah nisem bil odvetnik. Ko je šlo za osebne izkaznice, tega podjetja sploh še nisem poznal. Mimogrede, osebne izkaznice so edini dokument te države, ki so bile na mojo zahtevo izbrane na javnem razpisu. Sodeloval pa sem pri poslu s potnimi listinami. Vendar se moje pravno svetovanje ni dotikalo ministrstva za notranje zadeve, pač pa sem svetoval pri formulaciji odnosa podjetja Mirage in drugega podjetja, ki je sodelovalo pri izdelavi potnih listov. Nisem vplival na postopek izbora, na definiranje pogojev izbora ali na sam izbor, ki ga je, konec koncev, opravilo ministrstvo.

Nekdanji generalni sekretar notranjega ministrstva je danes prokurist podjetja Mirage.

Tega nekdanjega sekretarja seveda poznam, vendar danes ni prokurist podjetja Mirage. In godi se mu določena krivica. Pozabljate namreč, da je bila ekipa, ki sem jo pripeljal na MNZ, od tam nekako nagnana. Ekipa, s katero sem prišel na MNZ, je bila sprejeta kot tujek, in kot tujek je bila nagnana. Zato je popolna nebuloza, če sklepate, da je nekdo dobil neki posel zato, ker je določen čas delal na MNZ. Ta nebuloza nima realne podlage. Gospod Šuštar na MNZ nima nobene osebe, s katero bi se lahko karkoli dogovarjal. In posel z osebnimi izkaznicami je bil izpeljan pred šestimi leti. Poglejte: ni prepovedano, če gre nekdo, ki je nekoč delal na nekem ministrstvu, v službo v neko podjetje, potem pa to podjetje čez nekaj časa sklene posel z ministrstvom. Celo v gospodarstvu ima konkurenčna prepoved omejen rok trajanja. Tisti, ki ima konkurenčno prepoved, dobi neko nadomestilo. Strinjam pa se s tem, da se pravno regulira, kaj se sme, kaj pa se ne sme, in tudi opredeli kompenzacije.

Zadnjič je bila v Delovi Sobotni prilogi zapisana špekulacija, da ste z mesta predsednika sveta Kliničnega centra odstopili zato, da bi se izognili odstavitvi. Hkrati je zraven pisalo, da ste na tajnem glasovanju, med katerim je svet ugotavljal odgovornost generalnega direktorja KC za nakup operacijskih miz, direktorja Rodeta najverjetneje podprli, s tem pa ste tudi njemu omogočili časten odhod. Kako ste tedaj glasovali?

Zlonamerna izmišljotina. Jasno je, kako sem glasoval. In jasno je, da sem odstopil zato, ker se nisem strinjal s sklepom sveta KC. Svet zavoda po mojem mnenju ni opravil funkcije. Ob tem pa iskreno mislim, da dr. Rode s temi mizami subjektivno ni imel tako rekoč nič. Podpisal je pač pogodbo. Bil je direktor in kot tak je podpisal pogodbo.

Ali ni podpis na pogodbi nekaj, kar izpričuje subjektivno odgovornost?

Subjektivna odgovornost je povezana s konkretnim človekom. No, če vlečete enačaje na tak način, mi je jasno, zakaj sem jaz kriv za skoraj vsako reč v državi. Pred tednom dni sem bral o svoji odgovornosti za neko rezervno cesto. Poglejte, jaz podpišem vsak sklep vlade, vsako odločitev. Na dan podpišem 50 do 70 dokumentov. Niti slučajno ne morem vedeti, kaj vse piše v teh dokumentih. Za mojimi podpisi je cel aparat, včasih za enim podpisom stoji delo tisoč ljudi. V takih procesih ne moreš sodelovati drugače kot tako, da ljudem zaupaš. Enako velja v zavodu, kakršen je Klinični center. Podpis sam po sebi ne pomeni subjektivnega odnosa do določenega posla. Vendar podpis pomeni objektivno odgovornost. In zaradi te objektivne odgovornosti sem glasoval za razrešitev generalnega direktorja KC dr. Rodeta. Po drugi strani pa ga kot osebo po njegovih moralnih vrlinah visoko cenim.

Vendarle bi si drznili domnevati, da pri poslu, ki je vreden milijardo SIT in je torej eden največjih, direktor tak posel poglobljeno pozna.

Kolikor smo ugotavljali naknadno, je bil posel izveden izrazito nenavadno. Nisem pa prepričan, da gre za enega največjih poslov. Sorodnih poslov je veliko, tudi v KC. Situacija v KC se je na področju javnega naročanja - med drugim tudi zaradi priporočil računskega sodišča - v zadnjih letih temeljito spremenila. In mislim, da ne pretiravam, če rečem, da je z vidika javnega naročanja in gospodarjenja z javnim denarjem KC ena boljših zdravstvenih ustanov v državi.

In s težkim srcem ste odstopili s položaja predsednika sveta KC?

Precej sem delal, mislim, da smo naredili veliko, hkrati pa je bil trenutek tak, da je bilo prav, da sem odstopil. Od delovanja v svetu KC nisem imel ničesar, razen satisfakcije, da pri nečem pomagam. Tudi sejnin nisem jemal. No, itak so te sejnine nizke, 10 ali 15 tisoč SIT. Na neki način sem si celo oddahnil, ker se mi je zdelo, da sem se z odstopom z mesta predsednika sveta KC neke skrbi razbremenil.

Z dr. Rodetom sta člana istega lions kluba. Med člani kluba najbrž obstaja določena mera solidarnosti.

Razumel sem razloge dr. Rodeta, zakaj v prvi rundi ni odstopil sam. Ko sem imel kot notranji minister interpelacijo, sem vedel, da me bo državni zbor razrešil. Vendar sem menil, da je bolje, če me razreši DZ, kot da odstopim sam. Dr. Rode je, potem ko svet KC ni izglasoval njegove razrešitve, razumel, kakšna je situacija. In je razumel, da se mora umakniti s položaja direktorja KC. V takih razmerah noben resen človek ne more računati, da bi še lahko delal.

Pa je to, da sta v istem lionsu, ovira pri nepristranskem ocenjevanju?

Ne. Ko sem glasoval za razrešitev, nisem čutil nobenih zadržkov. Bilo pa mi je po človeški plati hudo. Prepričan sem, da mi dr. Rode tega koraka, ki je bil nujen, ni zameril. In komunicirava neobremenjeno, upam, da bova imela čas tudi za kakšno sproščeno večerjo.

Najbolj slavni ste po zgodbi o falconu.

In ta zgodba je najmanj moja.

Kje je zdaj ta falcon, vladno letalo?

O tem ne želim prav dosti govoriti. In niti ne želim prav dosti vedeti. V tej službi sem že od davnega leta ...

1992.

Točno. Od prvega dne sem prebiral razne analize, ki so jih pisali v notranjem ministrstvu, na obrambnem ministrstvu, v protokolu. In vse te ocene so govorile, da letalo nujno potrebujemo. Odločitev je bila sprejeta v specifičnem trenutku, po terorističnem napadu na WTC. Zdelo se je, da se letalski promet ustavlja. In sprejeta je bila odločitev za nakup. Pozneje pa se je politika pod vtisom drugih prioritet odločila drugače.

Problem letala je razkošnost, ne dejstvo, da je vlada sklenila kupiti letalo.

V čem je razkošje? Letala z lesenimi sedeži, kot je napisal vaš novinarski kolega, ne morete kupiti. Vsaka fotografija avtomobila danes izgleda grozno lepo, luksuzno.

Cena je luksuzna.

Zakaj? Katero letalo takšnih kvalitet je cenejše?

Saj je pozneje vlada sama izbrala cenejše letalo.

Seveda. Sprva je veljala zahteva, da mora letalo omogočiti prekoceanske lete. Ker ta zahteva ni več aktualna, je vlada lahko izbrala cenejše letalo. Komisija, ki sem ji predsedoval, se ni ukvarjala s kriteriji.

Kdo se je pa ukvarjal z notranjo opremo?

Sam se nisem. V resnici sem se z letalom ukvarjal malo. Tudi izjava o tem, da bo letalo prevažalo ranjence, ni moje avtorsko delo. Ko sem jo podal, sem zgolj prebral utemeljitve ministrstva za obrambo o večnamenskosti, kjer je bil le eden, zadnji od kriterijev. Mimogrede, utemeljitev o ranjencih ni nenavadna, ker prevoz poškodovancev izvaja tudi sedanji learjet. In še vedno mislim, da država državno letalo potrebuje. Vendar se, po pravici povedano, z letalom nočem več ukvarjati. Če je kdo plačal ceno za to letalo, sem bil to jaz. Čeprav sam odločitve o letalu sploh nisem sprejemal. Niti glasovati nisem mogel, ker je sklep sprejemala vlada. Nisem se pogajal z Dassaultom. To dejstvo širši javnosti ni znano. A tako je. Povsem po naključju sem med srečanjem, ki je trajalo 15 sekund, s predstavniki Dassaulta spregovoril vsega skupaj nekaj vljudnostnih fraz. In to tedaj, ko je bila zgodba že končana.

Kdo pa je to počel, če ne vi?

Nesmiselno bi bilo, če bi to razlagal. Projekt je trajal deset let. Tema je bila na vladi sedemkrat, osemkrat. Zgodba o konkretnem letalu je bila na vladi trikrat. Zato bi bilo nesmiselno in neproduktivno, da bi kazal na kogarkoli, ki je v postopku sprejemanja odločitev. Ceno sem plačal jaz.

In kdo bi jo moral?

Ne počnem tega, da kažem s prstom. Tudi ni nobene potrebe, da bi jo kdo plačal. Mislim, da moje plačilo zadošča.

Vlada je najprej sklenila kupiti drago letalo, v drugi rundi pa je sklenila varčevati. In je najela drago svetovalno firmo, ki zdaj išče najemnika ali kupca in pomaga varčevati. Ali ni rezultat tega varčevanja zelo drag?

Nimate povsem prav. Upam. Prepričan sem, da nimate prav. Detajlov ne poznam. Ponavljam: nočem jih poznati. Prepričan sem, da država s tem poslom ne bo ničesar izgubila.

Ampak avion pa krvavo potrebujemo, pravite.

Vse države imajo vladna letala. Skrijejo jih sicer v vrste vojaškega letalstva. Ali pa v nacionalne letalske prevoznike. Sam vidim, kakšne potrebe se pojavljajo. Naenkrat se pojavljajo po trije funkcionarji, ki bi nujno leteli z learjetom. Pa ne gre. Ne pozabimo: ko sem prišel v to hišo, je imela vlada dve letali. Dva learjeta. In šlo je za kurirski letali, ki sta se vozili med Ljubljano in Beogradom. Mimogrede, ne poznam evropske države, katere predsednik bi uporabljal learjeta.

Vlada je bila pri komuniciranju z javnostjo nespretna.

Takoj smo povedali vse. Ne vem, kaj še bi morali povedati. Povedali smo pravo ceno.

To pa ne. Saj se je ves čas spreminjala. Pa DDV in stroški kreditiranja.

To preprosto ni res. Povedali smo, da proizvajalčeva cena znaša 35 milijonov USD. Pika. Lahko pa motovilite s stroški financiranja. Če vam pokažem bankovec za 10 tisoč SIT in vas vprašam, koliko je to, boste rekli, da je 10 tisoč. Če bom rekel, da je to v resnici 15 tisoč, ker bi ob vezavi v banki vrednost narasla, boste rekli, da manipuliram.

Zadnjič je v Rolanju pisalo, da kjer je kakšno sranje, je Bandelj zraven.

Seveda. Saj moram po definiciji podpisati vsako stvar. Marsikdaj debelo gledam, za kaj vse naj bi bil kriv. In res je, da mi je letalo naredilo veliko škodo. Četudi imam s projektom vladnega letala precej manj, kot javnost misli (mimogrede, vsi ostali udeleženci v tem projektu so napredovali), sem vladne odločitve branil. Od štorije o letalu veljam za največjo barabo.

Kakšna je razlika med Drnovškovo in Ropovo vlado?

Razlik je ogromno. Način funkcioniranja je povsem drugačen. Sam sem generalni sekretar vlade, skušam biti profesionalen, znam se tudi adaptirati. Četudi sem morda v teh službah že predolgo. Znam biti lojalen. In bilo bi povsem nekorektno, če bi delal primerjave, kje je bilo težje in kje lažje. Vsak ima svoj način vodenja, svoje zahteve.

Je zdaj vse skupaj bolj našponano?

Drnovšek je bil mnogo bolj vključen v mednarodne zgodbe. Tudi čas je bil tak, da se je moral ukvarjati predvsem z mednarodnim uveljavljanjem Slovenije (EU, Nato). Ropu tega ni več treba početi tako intenzivno. Rop se bolj ukvarja z notranjo politiko, gospodarsko rastjo. Zato se Rop več ukvarja tudi z vprašanji, ki se tičejo same organizacije, funkcioniranja administracije. Če sodim po tem, mi je Drnovšek puščal več prostora; na neki način sem mu za to hvaležen in na neki način sem ponosen, če rečete, da sem vrhovni birokrat. Sodeloval sem pri kreiranju administracije, ki je Slovenijo pripeljala v Evropo. Sodeloval sem v ustvarjanju pogojev, da je bila vlada pri funkcioniranju učinkovita.