intervju / Novi Vogrinec

Veliko hodite na tekme skakalcev?

Niti ne toliko. Na direktorskem mestu se ukvarjam s tremi disciplinami, s teki, skoki in z nordijsko kombinacijo. Preveč je pisarniškega dela. Treba je pregledovati prilive in odlive, biti prisoten na sestankih odborov, zborih vseh disciplin in na sestankih izvršnih odborov Smučarske zveze Slovenije - politika pač; iskati nove zamisli, kako priti do kakšnih novih sredstev in kako jih enakomerno razdeliti ...

Katera disciplina ima prednost?

Zagotovo so skoki v prednosti, vsaj kar se tiče obiskov. Ogledam si največ skakalnih tekem, bil sem recimo v Ramsauu na tekih, v Innsbrucku, Bischofshofnu in Neustadtu na skokih ...

Kako enakomerno zastopate tri discipline v finančnem smislu?

Če na hitro razčistimo, daleč največ denarja prinašajo skoki. Razdelimo pa ga glede na to neenakomerno. Tekom dajemo več sredstev, kot jih marketinško zaslužijo. Sponzorje ob podpisu pogodbe najbolj zanima, kje bodo dobili prostor, recimo na Peterkovi ali Benkovičevi rami. Teki oziroma Petra Majdič žal še niso šport oziroma športnik, ki bi ga neposredno prenašala TV Slovenija, teki se tudi hitro dogajajo in se tekmovalec težko prepozna. Pri skakalcih oziroma skokih je ta sreča, da je na štartu tekmovalec 30 sekund miren in čaka na štart. Slika se ustavi, sponzorji so dobro vidni. Pri doskoku se kamera spet umiri in je tik ob tekmovalcu. Poleg tega televizija neposredno prenaša skoraj vse tekme.

Kako pa je v tujini? Kakšen status imajo ti trije športi?

Na Švedskem so smučarski teki in alpsko smučanje po priljubljenosti daleč pred skoki. Na Finskem so skoki in teki, pa sedaj tudi alpsko smučanje na približno enaki ravni. Na Norveškem so na prvem mestu teki, vendar so se jim skoki s Petersenom zelo približali. V Nemčiji so skoki daleč pred vsemi.

Kaj pa biatlon v Nemčiji? Menda je zelo popularen.

Skoke v Nemčiji prenaša zasebni RTL, biatlon pa prenašajo državne televizije. RTL je naredil ogromno za skoke, dobro jih je približal gledalcem z ogromno kamerami, veliko strokovnimi sodelavci ... Na novoletni turneji je RTL pripravil prenos posamezne tekme s 300 ljudmi.

Kolikšna je gledanost? Imate kakšne podatke?

Imam podatke za RTL, skoke gleda v povprečju 7 do 8 milijonov Nemcev, v najboljših časih tudi 11 milijonov. Pri nas pa so skoki po gledanosti takoj za nogometom.

Kaj pa nordijska kombinacija?

Nordijska kombinacija je šport, ki se bo zelo težko prebil. Na televiziji je samo takrat, ko je na sporedu svetovno prvenstvo ali olimpijada. Mogoče bi se kaj spremenilo, če bi imeli Slovenci tekmovalce, ki bi se uvrščali med prvo deseterico.

Kolikor je zaslediti, imamo v tej disciplini dva resna tekmovalca. Lani ste tekmovali v pokalu B?

Sam mislim, da je boljše, če zmagujejo v pokalu B, kot pa če se v svetovnem pokalu uvrščajo na 45. mesto.

Kaj pa moški teki? Tam smo zelo šibki.

V smučarskem teku se klima zelo izboljšuje. Imamo dober trenerski tim Gracer-Korolkovič, pričakujem še boljše sodelovanje s Slabanjo, trenerjem Petre Majdič, in potem bo OK. V športu pa se težko kaj opaznega zgodi čez noč, če ni pravega "materiala", tekmovalca. Če športnik ni pripravljen delati 110-odstotno, ni nič. V smučarskem teku je potrebno garanje. Prepričan sem, da smo na pravi poti - potrebno je potrpljenje. Veliko pozornosti moramo nameniti klubom oziroma strokovnosti. V smučarskem teku je zelo veliko dejavnikov. Telo se ob veliki količini treninga hitro utrudi. Potrebne so primerna prehrana in pijača za regeneracijo telesa in primerne odločitve, na katerih tekmah nastopiti in na katerih ne. Lahko se zgodi, da ogromno delaš, rezultata pa ni nobenega. Pri skokih je situacija vseeno nekoliko lažja.

Koliko denarja pa je na leto potrebnega za skoke?

Letni proračun vseh treh disciplin je 1,1 milijona evrov.

Je to dovolj denarja v primerjavi s tujino?

Za primerjavo - Swen Hannawald dobi od sponzorja za napis na glavi 1,2 milijona evrov. On sam. Ali pa Martin Schmidt ... Od Milke dobi milijon evrov.

Ali ni Milka prekinila pogodbe z njim? Njenega napisa nima več na čeladi.

Ne, gre za novo blagovno znamko M-Joy. To je neka nova nagradna igra, ki jo v Nemčiji organizira Milka. V Nemčiji je sponzorsko še vedno tako privlačen, da se Milki ne splača prekiniti pogodbe.

Že nekaj časa slovenski zimski športi iščejo novega Toneta Vogrinca, nekaj časa so prisegali na Tomaža Cerkovnika, zdaj se zdi, da ste ta človek postali vi. Kaj mislite o tem?

Alpsko smučanje in nordijske discipline so zelo različni. Pri alpskem smučanju je položaj precej lažji, ker imajo v ozadju industrijo. Ta se ne more umakniti, če imaš dobre tekmovalce. Pri skokih pa v ozadju ni industrije. Pri smučarskih tekih je, toda slovenski trg je premajhen. Fischer zaradi Petre Majdič v Sloveniji ne bo prodal 10.000 parov smuči. Pri skokih smo odvisni samo od sponzorjev, tem pa nekaj pomenijo le uspehi. Če teh ni, tudi sponzorjev ni. V alpskem smučanju poteka boj proizvajalcev. Vsi hočejo biti prisotni, Elan, Fischer, Atomic, izdelovalci rokavic, oblačil, očal, ker se jim to splača. Od opremljevalcev se da iztržiti precej denarja, ker hočejo biti prisotni na trgu. Če recimo Atomica ne bo v slovenskem ski poolu, bo v Sloveniji zelo težko prodajal smuči.

Po drugi strani je pri alpskem smučanju zaradi slabših rezultatov položaj težji. Kakšno je finančno razmerje med alpskim in nordijskim smučanjem?

Mi imamo proračun 1,15 milijona evrov, alpsko smučanje pa 1,7 milijona evrov.

Alpsko smučanje kljub neuspehom nabere toliko več denarja kot vi?

Ne, toliko ga potrebuje. Mi bi ga tudi potrebovali več, toda lahko delamo z 1,1 ali 1,2 milijona na leto.

S koliko denarja pa dela alpsko smučanje?

Z več denarja, kot ga lahko dobi. Ta trenutek.

Zadnjič so omenjali, da recimo Bode Miller išče sponzorja za nakup avtobivalnika. Kaj ne zasluži dovolj? Koliko stane takšen avtodom, 40.000, 50.000 evrov?

Ne, to so ogromni avtodomi s pravimi dnevnimi sobami. Stanejo tudi po 200.000, 300.000 dolarjev. Težava ni v denarju, v tem, da ga ne bi imel dovolj. Vsak ima pravico poskusiti nabrati še več denarja, če lahko. Bode Miller zasluži veliko.

Zdi se, da se je sicer v alpskem smučanju v primerjavi s skoki pojavila finančna kriza. Je morda prisotna samo pri nas?

Naši skakalci imajo zelo solidne pogodbe, ki so vezane na uspehe. Situacija se je precej popravila po olimpijadi, saj je bilo do tedaj v naši zvezi na leto le 800.000 evrov. Dejansko pa potrebujemo več sredstev. Več je sodelavcev, plače so precej solidne.

Koliko denarja morate zbrati na leto, da se slovenski skakalci lahko kosajo z Avstrijci, Nemci ali Finci, in kakšne proračune imajo tam?

Na to vprašanje bi težko odgovoril. Lahko, da je za osnovni trening dovolj že toliko denarja, kolikor ga imamo. Želeli bi vsaj enkrat v življenju testirati kombinezone v zračnem kanalu, prišli bi do novih spoznanj.

Zakaj pa ne opravljate takšnega testiranja?

Za take in podobne raziskave oziroma testiranja nimamo dovolj denarja. Nemci recimo samo od RTL-a za prenose za štiri leta dobijo 50 milijonov evrov. Plus druge sponzorske pogodbe. V Nemčiji se iz denarja za skoke financira tudi drugo smučanje. Alpsko smučanje živi na račun smučarskih skokov. Po drugi strani pa imajo v Nemčiji ogromno zaposlenih, takšno funkcijo kot jaz tam opravljajo štirje ljudje.

Skakalno razvite države sodelujejo tudi z znanostjo. Na innsbruški skakalnici ima tamkajšnja univerza nameščene številne naprave, s katerimi preučujejo skakalce.

Objekti so temu primerno narejeni. Če bomo imeli v Kranju podoben objekt, bomo tudi mi namestili tovrstne naprave. Na modernih napravah lahko meriš hitrost, pritisk na podlago ... Računalnik nazadnje pove, da zna neki tekmovalec pri hitrosti devetdeset kilometrov na uro aktivirati skoraj sto odstotkov svoje moči, čeprav je precej lahek. Kdo drug pa je močan in lahko skoči v daljavo tri metre in pol, na skakalnici pa ne zna oziroma ne more aktivirati svojega potenciala.

Spremenile so se tudi naprave, zadnjič smo objavili reportažo o Innsbrucku, to je povsem nekaj drugega kot včasih, kot pri nas konec koncev, kjer so kot v Planici naravne skakalnice.

Sedaj je narejenih toliko objektov, da ni treba ničesar več izumljati. Vzameš osnovne podatke in zgradiš napravo. Z našo delovno silo morda celo ceneje kot v tujini. Stroka ve, po kakšnih normativih mora biti zgrajena naprava, kakšen je kot hrbtišča, koliko pri kritični točki, da si ne polomiš nog, kakšen mora biti zgornji radij na odskočni mizi, da je idealen za učenje mladine.

Kaj se bolj izplača - prenova Planice ali namigujete na Kranj?

Kranj je oziroma bo postal državni poletni center za trening, ki mora biti v mestu, v bližini šol, tako da mladina opravlja vadbo in živi normalno življenje ... Planica ostaja kot zimski vadbeni center, le ljudi, ki jo vodijo sedaj, ne vidim kot vodilne športne delavce, pač pa le v "službi", nad njimi mora biti "odbor za skoke", ki zagovarja stroko oziroma strategijo smučarskoskakalnega športa. Za zdaj pa mislim, da so uspehi trenerja Matjaža Zupana in vseh njegovih sodelavcev tisti, ki prevladajo in jim moramo dati popolno podporo.

Kako velika je naprava v Kranju?

Tam se bo skakalo do 115 metrov. Gre za letni center, kjer mora biti primerna infrastruktura, dvigalo, vse naprave za merjenje, poleg tega pa tudi še kakšen fitnes in savna.

Kako daleč ste s skakalnim centrom v Kranju?

Kupljena je plastika in nameščeni so nosilci za dvigalo. Skakalnica je bila lani že testirana, letos pa bomo v Kranju imeli tudi državno prvenstvo, razen če ne bo dovolj snega. Center bomo dokončali v nekaj letih.

Skakali boste lahko tudi pozimi?

Narediti je treba pravo infrastrukturo. Gre za dolino, kjer je dovolj mrzlo, potrebni so zajetje vode, hladilne naprave, snežni topovi na treh koncih, tako da se da v dveh ali treh dneh objekt zasnežiti in utrditi za trening.

Veliko se je govorilo o podobnem centru v Podutiku v Ljubljani.

Počasi, ne prehitevajte. Najprej je treba urediti Kranj, nato Planico. Planica je zimski center za trening, toda ne s sedanjimi objekti. Je idealna, ker gre za idiličen prostor, poleg tega tam zelo hitro zapade sneg. Toda potrebna je primerna infrastruktura, zajetje vode. Če bi sneg zapadel novembra, bi imeli vsak konec tedna v Planici ogromno skakalcev. Planica ima tudi izjemno zavetrje vse do marca. Hkrati gre za veliko zgodbo s tradicijo in pravi poslovni tim bi lahko s pomočjo države napravil prireditveni center in center za trening, ki bi bil lahko tudi turistična zgodba. Samo s turizmom bi lahko plačevali vzdrževanje, tekme same pa naj bi prinašale dobiček, namenjen za vzgojo novega kadra. Sedaj so nastopili zlati časi smučarskih skokov, saj so nemški tekmovalci dobri in skoke prenašajo nemške televizije. Planica v teh časih služi lepe denarje, vseeno pa približno trikrat manj kot nemške tekme. Za slovenske razmere so zneski enormni in ne vem, ali je v Sloveniji še kakšen športni dogodek sposoben zbrati toliko denarja.

Koliko denarja je to?

To ni nobena skrivnost. Televizijske pravice 900.000 evrov, 850.000 evrov je marketing, 200.000 do 300.000 evrov bi morala prispevati slovenska podjetja, če bi zadevo normalno tržili, hotelske storitve, pri katerih, upam, mora organizator zaslužiti (taka je navada pri tujih organizatorjih) nekaj odstotkov od vsake prodane postelje. Tujcev in domačih gostov bo tudi letos veliko. Potem pa so tu še najemnine za gostinske lokale in gledalci, z njimi bi se dalo zaslužiti še dvakrat več.

Zakaj tega denarja ni mogoče investirati v infrastrukturo?

Ni vizije. Trdijo, da je vse veliko težje, kot si predstavljamo, in da je veliko več stroškov vzdrževanja. Toda če so res takšni stroški vzdrževanja, se je treba vprašati o smislu. Če bi sešteli vsa vlaganja od leta 1985, bi prišli do velikanskih zneskov.

Kar precej denarja. Očitno denar ne gre tja, kamor bi moral.

Sponzorji definitivno plačujejo tja, kamor morajo. Tega jaz ne vem. V Planici je bilo zraven več različnih skupin ljudi, res pa je, da je podoba Planice zelo žalostna. Improvizacija - brez celostne podobe oziroma projekta. Les in žeblji so bili praksa v Planici. Kmalu bo vse propadlo. Vprašaš se, ali je vzdrževanje res tako drago, da se vsako leto potroši toliko denarja, videti pa je zelo malo. Primer: letošnji proračun tekme na novega leta dan v Garmischu je bil 350.000 evrov, v Planici pa je proračun za SP več kot 1.500.000 evrov.

Z denarjem, ki je vsako leto namenjen za popravila, bi v teh skoraj dvajsetih letih zgradili povsem nove naprave.

Tudi jaz mislim, da če bi imeli vizijo, projekte in vsako leto dali na stran nekaj 100.000 evrov ter poleg tega imeli pameten dialog z državo, bi dobili tudi investitorje in posojila. Zelo iluzorno je danes v Sloveniji pričakovati, da bi lahko kar tako investirali 10 milijonov evrov. Lahko pa naredimo celosten projekt. Zajemal bi velikanko, ki je zgolj atrakcija in je ne potrebujemo za treninge, pomembna pa je za posel, 120-metrsko skakalnico, ki se je podrla, in manjše 90-, 60- in 40-metrske skakalnice. Zadevo bi lahko reševali postopoma. Za Bloudkovo letalnico je bilo letos zbranih 80 milijonov tolarjev s pomočjo države in Fundacije za šport in močno upam, da se nam bo uspelo dogovoriti, da bi jo sanirali približno tako, kot si želimo. Za ta denar bo narejen samo del skakalnice. Drugo leto bodo potrebni novi viri financiranja, prošnje se bodo spet poslale ministrstvom, Fundaciji, nekaj mora "pristaviti" tekma za svetovni pokal. Pomembna je vizija, celovita podoba bodoče Planice - načrt z vso infrastrukturo in način postopnega financiranja. Bojim se, da so sedaj vsa dela usmerjena tako, da hočejo popraviti "pukel", da se ne bo več videla luknja. Po sedanjih scenarijih pa se bo v prihodnjih letih skakalnica spet prekopavala, samo zato na primer, da se bo napeljala voda za zasneževanje. Planica se vedno dela tako in je skrpucalo improvizacije na improvizacijo. Pravega tima ljudi, ki bi izvajal projekt, ni.

Za dokončno rešitev bi najbrž potrebovali 20 milijonov evrov, lahko še več. Kako do tega denarja? Imeti vsako leto tekme za svetovni pokal, stroške zanje zmanjšati na minimum, še povečati prihodke in zaslužili milijon evrov. Če imaš dolgoročno pogodbo s FIS-om o organizaciji tekem za SP, imaš tudi pogodbene partnerje, s tem pa odlična pogajalska izhodišča za soinvestitorje ... Če gledamo na dolgi rok, lahko s takšnim zaslužkom privabimo investitorje. Potem se začne turizem. V Innsbrucku skakalnico vsako leto obišče 170.000 ljudi in vsak plača po šest evrov, da se lahko povzpne na vrh skakalnice. Samo s tem na leto zaslužijo milijon evrov. Planiška velikanka je največja na svetu in mislim, da bi se toliko ljudi lahko spravilo tudi v Planico. Tržili bi jo kot turistično zanimivost. Tako kot ljudje hodijo na Triglav, bi se "vozili" na vrh velikanke. Zraven bi morala biti še restavracija, prodajalna spominkov in še kaj in bi ljudje zapravili tudi po 15 evrov in več. Lahko bi naredili poštno znamko in bi vsi nekaj dali za Planico. Država bi lahko naredila izjemo in bi zanjo organizirala posebno igro na srečo. Prepričan sem, da bi Slovenci dali po 5 evrov za ureditev Planice. Toda za to je potrebna vizija.

Ali Smučarske zveze Slovenije ne spustijo zraven?

Smučarska zveza je precej sama kriva, da ji je stvar ušla iz rok. Še precej sestankov oziroma lobiranja bo potrebnega, da se bodo stvari postavile na svoje mesto.

Ko gledamo fotografijo na steni vaše pisarne, kjer ste skupaj s srebrnimi Debelakom, Tepešem in Zupanom, se zdi, da skakalci v vaših časih niste bili tako grozno suhi, kot so nekateri skakalci danes?

Pri višini 176 cm sem imel 62 kilogramov. Višina minus 114. Sedaj 114 ni nič. Trend je višina minus 120 do 125. Višina 180 centimetrov in manj kot 60 kilogramov. Gledano v odstotkih je to velika razlika. Meni se to ne zdi smiselno in predlagal bi omejitev, da skakalci ne bi smeli imeti razlike, večje od 115, sicer ne bi smeli tekmovati. Skakalci bi morali ostati športniki, atleti. Janne Ahonnen ima recimo povsem atletsko postavo in mislim, da je pravi tip skakalca.

Skakalci sedaj na veliko hujšajo?

Prej bi rekel, da pazijo na prehrano.

Naši tekmovalci niso med najbolj anoreksičnimi.

V naši reprezentanci ni skakalcev tipa Amman, ki je majhen in ima 40 kilogramov. Žonta, Benkovič in Peterka so visoki okoli 180 centimetrov in so videti povsem normalno. Goldberger je recimo visok 166 cm in ima okoli 50 kilogramov.

Toda če si presuh, izgubljaš moč. Nekateri skakalci so videti povsem sestradani.

Prehranjujejo se povsem normalno. Iščejo pač optimalno težo. Trenerji izračunajo, pri kakšni kilaži je bil skakalec najbolje pripravljen, kdaj je imel najboljši počep. Večinoma pri manj kilogramih. Toda majhna teža brez kondicije in hitrosti ne pomeni nič. Jasno pa je, da se z manjšo težo lažje prenese ta kilaža v zrak. Veliko lažje je delati vaje z 10-kilogramskimi ročkami kot pa z 20-kilogramskimi. Kdo bo dalj skočil v tem primeru? Brez hrane pa ne gre. Skakalci so vseskozi na poti, treningi so zunaj, na mrazu, v snegu, zelo hitro lahko zboliš. Zelo težko je zdržati 32 tekem oziroma 16 vikendov na tekmah. Očitno obstaja neka čarobna formula, kako vse to zdržati.

Za skakalci stojijo medicinske ekipe, ki jim svetujejo?

Tega ni veliko. Skakalcem se od časa do časa pregleda kri, tudi zaradi utrujenosti, da se ve, kdaj koga umakniti.

Kaj pa poživila?

Prepričan sem, da tega ni toliko.

Bil je primer nekega ruskega skakalca, ki naj bi bil jemal prepovedane substance?

Jemal je sredstva za hitrejšo prebavo.

Kje so največje razlike med posameznimi državami? Prva liga so Nemci, Avstrijci, Norvežani in Finci. Potem so blizu Japonci, Slovenci pa smo nekje na vrhu druge lige.

Imajo več denarja in boljše centre. V Sloveniji imamo razmeroma veliko mladih skakalcev z zelo dobrimi motoričnimi sposobnostmi. Hkrati pa tudi dober trenerski kader. S skakalnim centrom v Kranju se bo zgodba še izboljšala. Do sedaj so le najboljši skakalci oziroma reprezentance lahko potovale na treninge po vsej Evropi, tja, kjer so odlične razmere za trening. Toda za vzgojo v klubih je potrebno stvari vzpostaviti širše. Z modernim centrom v Kranju bo tudi klubom omogočen dober trening in pogosto primerjava z našimi najboljšimi skakalci, ki bodo več trenirali doma. Več bo možnosti za strokovna posvetovanja s klubskimi trenerji in postavitev slovenske skakalne šole. Otroke je treba pravilno učiti in pri 14, 15 letih lahko znajo že vse. Lahko imaš hkrati več Peterk, Benkovičev.

Kakšne so nagrade pri skokih?

V alpskem smučanju so nagradni skladi tudi do 500.000 evrov (Kitzbuehel), pri nas pa so najvišji le 50.000 evrov.

Koliko je Žonta dobil v Innsbrucku?

Dobil je 19.500 evrov. Od tega so mu takoj odtrgali 20 odstotkov davka.

Ta denar mu je ostal ali ga je kaj prispeval zvezi?

Ne, denar mu ostane. Premije, ki jih plačujejo opremljevalci in sponzorji, se razdelijo.

Včasih so tekmovalci lahko imeli svojega osebnega sponzorja na čeladi.

To je bilo pri alpskem smučanju. Gorenje pa je glavni pokrovitelj vseh nordijskih reprezentanc. S tem denarjem pokrijemo ves suport za športnike.

Včasih so imeli vsi smuči Elan, sedaj je izdelovalcev pri skokih več. Zakaj so skoki postali zanimivi tudi za druge tovarne smuči?

Zdaj so v skokih še Blizzard, Atomic, Rossignol, Germina, Fischer ... Smuči so dober imidž, dobra reklama za majhen vložek.

Poleg tega je na smučeh prostor za druge sponzorje.

Samo za enega.

Koliko plačajo opremljevalci?

Ne vem. Denar gre neposredno tekmovalcem. Rossignol ima ključ za razdelitev. Če si zmagovalec svetovnega pokala, dobiš 100 enot, če si uvrščen do tretjega mesta, 70 enot, če si med šestimi, 50 enot, če si med petnajsterico, 20 enot ... S tekmovalci ne barantajo. Razen če bi Malysz recimo rekel, da bo prestopil od Elana k Rossignolu. Takrat bi mu Elan najbrž plačal več ali pa tudi ne, ne vem. Po drugi strani pa tekmovalci hočejo imeti dober material, če hočejo dosegati dobre daljave. Brez vrhunskih rezultatov tudi ni premij za zmagovalce, od poola, dodatnih sponzorjev. Bolj se splača imeti dobre smuči in dres, tudi če ti opremljevalec nič ne plača.

Kateri so sponzorji tekmovalcev?

Tisti, ki so na smučeh.

Recimo Teater 55 na Benkovičevih smučeh. Napis na kapi in dresu pa pripada zvezi. S tem, da najboljšim damo manjšo odškodnino.

Pri skakalcih je osebni sponzor na smučeh, pri tekačih pa na dresu.

Skoki so dobili zvezdniški prizvok. Ali so Schmidt, Hannawald, Malysz že bogataši, tako kot recimo nogometaši?

Nemci zagotovo. Hannawald na leto dobi okoli 2 milijona evrov, to pa so že skoraj nogometne številke.

Kaj pa v vaših časih? Mogoče Jens Weissflog?

Weissflog je najbrž zaslužil toliko, da lahko od tega živi. Nykannen je najbrž prav tako zaslužil toliko, vendar je vse pognal.

Pri skokih se vseskozi pojavljalo tekmovalci, kot so bili Collins, Nykannen ali Goldberger, ki so delali ekscese, jemali mamila, pili ...

Pri skokih se dogaja, da tekmovalci uspejo zelo zelo mladi. Skakalci z zmagami za seboj potegnejo velikanske množice ljudi. Pri nas je bila takšna evforija ob Peterki, v Švici je Amman postal ikona, čeprav smučarski skoki tam ne pomenijo nič. Na Poljskem je Malysz. Vsi so zelo mladi, za njimi pa ni strokovnih ekip, ki bi jih nadzorovale. Ne vem, ali ima pet skakalcev svoje menedžerje, ki s skupino ljudi skrbijo za celostno podobo tekmovalca. Takšne menedžerje imajo Hannawald, Schmidt, Malysz in Goldberger. Boljše je uspevati kasneje, kot recimo Peter Žonta, ki ima za seboj cel pekel. On je sedaj zrela osebnost.

Pri nas se je namigovalo, da je bil tak primer tudi Peterka ...

On je dokazal, da se lahko vrne. Toda življenje teče dalje in treba se je vseskozi dokazovati. Letos še nima nobenega rezultata, in če do konca leta ne bo rezultata, bo drugo leto spet štartal kot začetnik.

Še kdaj skačete?

Čisto nikoli. Me ne zanima več. V glavi imam sicer še vedno vse urejeno, tako da bi lahko skočil. Ko gledaš tekmovalce, kakšne napake delajo, se ti zdi, da bi lahko vse preskočil, to je občutek, a resnica je bolj boleča.

Kdaj ste nazadnje skočili?

Leta 1994 ali 1995. Glava hoče drugače kot telo. Hotel bi odskočiti, toda telo me ne bi več ubogalo in bi naredil salto in se razbil. Dobro, če bi ravno imel motiv še skakati, bi potreboval vsaj eno leto za pripravo. Začeti bi moral na 30-, 40-metrski skakalnici, vsak dan bi moral teči, delati vaje, v pol leta bi moral izgubiti deset kilogramov. Hitro bi prišel nazaj, saj sem v karieri naredil 20.000 ali 30.000 skokov, ne vem več, koliko. Tega znanja ne moreš pozabiti. Tehnika je ostala, toda telo mora biti pripravljeno.

Če bi skakali v Mostecu, bi se razbili?

Na kateri skakalnici? Na 30-metrski ne bi bil problem, na 60-metrski pa bi bil že problem. Tam je treba že narediti figuro in to moraš obvladati. Po mojem bi bil problem že s počepom v radiju mize. Če nisi stoodstotno fit, ne moreš dobro počepniti, težišče je v zadnjem delu telesa, in če bi priletel s tisto hitrostjo, bi me vrglo na rit in bi pristal na hrbtu.