intervju / "Denar je tisti, ki privlači gledalce. Gledalec se s športnikom poistoveti zato, ker dobro zasluži, ne pa zato, ker hitro teče. Ljudem je vseeno, kateri šport gledajo - važno je, da je nagradni sklad milijon dolarjev." - Rajmond Debevec

Slišim, da si danes na treningu nastreljal same desetke, le tri devetke!

To je bilo za publiko. Drugače na treningih nisem tako zbran.

Se na treningih namerno nočeš zbrati?

Težko se je vsak dan, dan za dnem, zbrati. Če od šestdesetih strelov petnajstkrat, dvajsetkrat zadenem tako, kot si želim, je to zame dovolj - vem, da še nisem pozabil.

Je za strelca dobro, da ni zmeraj zbran? Mar ne išče vedno - tudi na treningu - tiste idealne, popolne zbranosti?

Načeloma bi bilo to dobro, ampak ne gre. Kup stvari imaš v glavi. Tudi danes sem zadel serijo mušev, polnih desetk, potem pa so mi misli kar naenkrat pobegnile in začel sem delati tehnične napake. To so drobne, težko opisljive napake.

Ali ob popolni koncentraciji misliš na desetko?

Ne nujno.

Kaj to pomeni - da lahko desetko zadeneš, ne da bi mislil na desetko?

Koncentrirati se skušam predvsem na tehniko proženja. To je cel proces - od tega, da naložim puško, da jo dam vedno enako v ramo, da dam levi komolec vedno enako na bok in tako dalje. Vedno enako. Včasih narediš napako, toda če imaš srečo, kljub temu zadeneš desetko.

Zate v strelstvu ni skrivnosti, pa vendar računaš na fortuno?

Obstaja več razlogov, zakaj lahko slabo streljaš. Recimo, da zamudiš pri sprožitvi. Kaj to pomeni, da zamudiš? Pazi: pri zračni puški je teža sprožilca 50 gramov, pri malokalibrski pa 65 gramov - in to neznatno težo moram premagati. Glede na to, da puška ni nikoli čisto pri miru, je treba sprožiti v idealnem trenutku. Puška se ustavi le za delček sekunde - in tedaj moram sprožiti. Vnaprej moram predvideti, kdaj se bo puška ustavila. Klasična zamuda znaša 0.2 sekunde.

Kaj to pomeni?

Tole: če bi vse strele sprožil 0.2 sekunde prej, bi dosegel absolutni rezultat.

Kako ujameš ta trenutek? Kako potolčeš zamudo?

Strel mi uspe, če uspem navleči 40 gramov, preden se puška umiri, potemtakem 2/3 ali 4/5 teže proženja, in če uspem potem v tistem odločilnem trenutku, ko se puška za delček sekunde ustavi, dodati še zadnjo težo. To mora biti avtomatizem. Če me je na tekmi preveč strah, potem ni nič - namesto da bi dodajal tistih 40 gramov, samo stiskam obroč, tako da mi prst kar beži.

In kje poseže fortuna, o kateri si govoril?

Sva že pri njej: če torej zamudim, puška zapleše, poskoči. In lahko se zgodi tole: preden puška poči, skoči levo dol, potem pa v trenutku, ko poči, skoči nazaj desno gor v desetko. To je čista sreča. Napaka se ti mora poklopiti. Podobno je na zunanjih streliščih. Če je zapiha veter v levo, jaz pa naredim napako v desno, potem je rezultanta nič, kar pomeni, da zadenem desetko. Čista sreča.

Spoznati se moraš tudi na vreme, vetrove, mikro klimo.

Zato gremo strelci običajno prej spoznavat te razmere.

In kakšne razmere naj bi bile v Grčiji?

Pričakujemo veter. Kakšen bo, pa ve le bog.

Toda veter ti ni pisan na kožo. Mar nisi specialist za brezvetrje?

Vidiš, nisem meteorolog, sem pa izkušen. Pri tej starosti in po vseh tistih svetovnih in evropskih prvenstvih, svetovnih pokalih in olimpiadah me res ne bi smel ustaviti veter.

Kako začutiš te grame? Gre vendarle le za grame...

S treningi - to mora priti v avtomatizem. Mišice moraš imeti pod kontrolo.

Ampak mišic je kopica. Imaš vse pod kontrolo?

Gre za avtogeni trening, le da bolj domače oblike. Ko naložim puško, nekaj časa diham, se sproščam, umirjam in grem od enega sklopa mišic do drugega. Vse mišice obdelam.

Poskeniraš?

Ja, čekiraš, če je vse v redu. S treningom to postane avtomatizem. O tem sicer sploh ne razmišljaš več, toda dejstvo je, da vse to počneš. Če pa ti pade koncentracija, kake mišice ne sprostiš, tako da je potem vse narobe. Največji mojstri se uspejo pred slabim strelom še ustaviti, slabi ali začetniki pa naredijo pet, šest, sedem zaporednih napak, preden se ustavijo.

Kdo jih ustavi - trener?

Ustavijo se sami - s trenerjem namreč na tekmi ne smeš komunicirati.

Okej, ustaviš se - koliko časa imaš za postanek?

Za vsako disciplino imaš na voljo določen čas. Recimo, pri trojnem položaju imam za vsak položaj določen čas: leže 45 minut, stoje uro petnajst, kleče eno uro. Vmes je vedno 10 minut pavze.

Strele moraš nekako razporediti - obstajajo kaki splošni taktični obrazci ali ima vsak svojo poetiko streljanja?

Bolj ali manj vsak svojo, še zlasti pri malokalibrski puški. Na odprtih streliščih je treba taktiko prirejati vremenskim okoliščinam.

Tudi srce je mišica. Kako kontroliraš srce?

Z dihanjem.

Ampak srce je velik izdajalec - lahko se ti izmakne kontroli. Koliko udarcev srca na minuto je ideal?

Ha-ha, idealno bi bilo nič udarcev na minuto.

Da umreš.

Ne da umreš, ampak da je pri miru puška. Ni dobro, če imaš prenizek pulz, ker je potem udarec preveč močan.

Kaj je sprejemljivo?

Okrog 70 udarcev, toda v kritičnih trenutkih - na začetku in na koncu tekme - je število udarcev večje.

Koliko udarcev si imel, ko si šel na olimpiadi proti zlatu?

Mislim, da okrog 140.

Rekel si, da ti pulz dramatično poskoči tudi na začetku tekme.

Dagmar Šuster mi je nekoč povedal, da dirkači tik pred štartom pulz skoči na 150, 160, 170. In tak adrenalinski šok na začetku tekme doživimo tudi strelci. Potem moraš srce umiriti.

Je obvladovanje srca umetnost ali znanost?

Oboje. In to je pri streljanju obenem najbolj pomembno! Če bi to čisto obvladal, potem bi imel več medalj.

In kako sinhroniziraš srce in tiste grame?

Zelo težko, toda od tega je vse odvisno, še zlasti v finalu. Prva in zadnja serija sta itak vedno kritični.

Skratka: na koncu zlahka kiksaš.

Sploh pa v finalu, kjer je tudi zelo pomembno, kakšne so razlike od prvega do osmega mesta. Pred finalom ni vseeno, na kateri štartni poziciji si. Od štartne pozicije je namreč odvisen tudi srčni utrip. Zame je najbolje, če z minimalno razliko štartam s sedmega ali osmega mesta. Nič ne moreš izgubiti - slabši kot osmi ne moreš biti. Prvi pa točno ve, da ima kup zasledovalcev, ki so mu tik za petami - lahko je le slabši, boljši pa ne more biti.

Idealni strelec bi bil Buda, ne - strelec mora ujeti popolno nirvano, notranje brezveterje.

Vsekakor, toda reciva raje samokontrolo. Če bi puško upel v šraufštok ali primež po slovensko, bi bila čisto pri miru - mi skušamo biti podobni temu primežu.

Toda pred davnimi leti, ko si začel strelsko kariero, so bile tehnike za doseganje te samokontrole verjetno povsem drugačne kot danes - se koncentriraš s pomočjo kakih vzhodnjaških tehnik?

Ne. Verjamem pa, da jih uporabljajo vzhodnjaški strelci, recimo Kitajci, Korejci in Japonci, ki so zelo dobri.

Te ni nikoli prijelo, da bi s temi tehnikami nadgradil svoj notranji mir?

Ne. Pa tudi noben od mojih vrstnikov ne uporablja nič takega.

Ti si še otrok Jugoslavije - jugoslovanske strelske šole, ki je dala mnoge šampione. Kaj je bila specifika te strelske šole?

Bilo je veliko dobrih trenerjev. Veliko denarja.

Vsak državljan je moral biti pripravljen za boj proti protencialnemu okupatorju - nič nas ne sme presenetiti, ne.

Ja, bil je denar za orožje in strelivo.

Zdaj je drugače - vojska ni več ves narod.

Zdaj je kapitalizem. Toda Slovenija ni brez strelske tradicije - takoj po vojni smo imeli odlične strelce, recimo Mohorka, Ježa in Planinca, ki so bili člani jugoslovanske reprezentance, s katero so na svetovnih prvenstvih osvojili tudi kakšno kolajno.

Strelec se zelo dolgo časa razvija. Preden postane kompetitiven, mine kar nekaj časa - mladost tu ni prednost kot pri fuzbalu. To, da si sneta sekira, tu ne pomaga.

Ne, to ti škodi. To, da sem toliko časa čakal in toliko časa vzdržal, je treba pripisati mojemu značaju. Sem zelo vztrajen in potrpežljiv, to pa je za strelca itak zelo pomembno. Počasi zidaš. Opeko na opeko - in ne odnehaš pri prvem štuku.

Na velikih strelskih tekmovanjih medalj ne pobirajo 20-letni mulci.

Včasih tudi, toda bolj v zračni puški kot v malokalibrski. Zračna puška je v resnici manj zahtevna, saj streljaš le iz enega položaja. Tu blaznega tehničnega znanja ne potrebuješ. Povsem drugače je pri malokalibrski puški, kjer imaš tri položaje - že zgolj fizično je to trikrat več dela.

Kateri položaj je najtežji? V katerem največkrat zgrešiš?

Stoje so najslabši rezultati, kar pa ne pomeni, da je ta položaj najtežji - najtežje se je naučiti dobro streljati kleče. Ta položaj je tehnično najbolj zahteven. Če vzamemo povprečje rezultatov najboljših desetih tekmovalcev, potem se največ zadeva leže, malo manj kleče in precej manj stoje.

Leže - ni naključje, da je to vedno tudi poza ostrostrelca. No, vsaj v filmih.

Ja, puška je pri miru, zategnjena z jermenom, oba komolca na tleh. Tu potem pride do izraza predvsem taktika. Stoje je najtežje umiriti puško, ker si pač visoko, na dveh nogah - levo roko sicer nasloniš na bok, toda ni trdnega naslona.

Kaj pa kleče - če ti recimo zaspi noga?

Pod nartom imaš posebno blazinico, če pa ti noga kljub temu zaspi, kar se rado dogaja, moraš pač malo počivati. Ni pa dobro, da greš iz položaja.

Nevarnost, da padeš iz lika, je prehuda.

Tako je. Ko se vrneš v ta položaj, ki je že sam po sebi tehnično zelo zahteven, moraš vse te "fine nastavitve" še enkrat nastaviti, telo pa, kot vemo, ni kos kamna. Tisoč stvari je. Recimo: zvečer si malo manjši kot zjutraj ali pa popoldan. Mišice so raztegnjene ali pa niso. Ne ljubi se ti vedno. V zvezku imaš zapisane take nastavitve, ko prideš na tekmo in poklekneš, pa ti streli letijo meter nad tarčo. Misliš, da je vse isto, pa ni.

Če si strelec, imaš lahko blazno dolgo športno kariero. Če bi bil nogometaš, zdaj že ne bi igral več, ne.

Nogomet je fizična reč.

Je streljanje bolj spiritualna reč?

Ja. Toda telesno kondicijo moraš vzdrževati.

Koliko pretečeš na dan?

Tečem povprečno trikrat na teden po šest, sedem kilometrov. Ko žge čez 30 ° C in ko imam na sebi trojne dolge rokave, moraš biti dobro telesno pripravljen. in Tudi jopič je zelo težak. Lahko prideš kot šminker, z lažjim jopičem, toda ne boš konkurenčen. Sploh pa, težak jopič ti nudi zaščito, še posebej v stoječem položaju, kjer so precej hude statične obremenitve. Malokalibrska puška namreč tehta skoraj 8 kg, ti pa si ves čas v skrivljenem položaju. Lahko te začne boleti križ. Recimo, danes sem ustrelil 250-krat - če upoštevaš, da puška tehta 8 kg, hitro izračunaš, da je to tako, kot bi premetal dve toni premoga. Dobro, ker te puške nisem nikamor metal, ampak sem jo samo držal, je šlo le za hudo statično obremenitev. Od začetka do konca treninga se vse skupaj vedno bolj seseda in seseda, zato je treba zelo paziti, da ne pride do poškodb. Jopič pa ti obenem nudi tudi določeno oporo, saj delno preprečuje vpliv telesa na premikanje puške. Če bi streljal brez jopiča, bi mi bilo seveda manj vroče, ampak puška bi plesala.

Je puška tvoja ali jo dobiš na tekmovanju?

Vsak strelja s svojo puško, ki pa jo pred tekmovanjem vedno stehtajo in izmerijo. Knjiga predpisov je zelo debela.

Okej, kariera strelca je lahko hudo dolga - kaj jo lahko ustavi? Dioptrija?

Ne, dioptrija sama po sebi ni problem - če imaš dioptrijo, lahko problem nastopi le ob kakšnih naglih svetlobnih spremembah. Pravi problem pa se lahko pojavi, ko postaneš starostno daljnoviden. Ko streljaš, se namreč orientiraš na dve točki - na mušico in tarčo. Mušica je blizu, tarča daleč. Ko postaneš starostno daljnoviden, za blizu potrebuješ očala, s katerimi pa ne vidiš tarče. Sam zaenkrat še vse vidim.

Tvoja kariera traja že leta in leta - v drugih športih so se medtem zamenjale že cele generacije.

Ja.

Imaš kaj občutka krivde?

Pred časom je bil Igor E. Bergant na predstavitvi olimpijcev malo piker in je rekel, da bi lahko bili mnogi izmed naših olimpijcev moji otroci.

Kar je res, ne.

Ja, to je res. Toda ne, nimam občutka krivde. Lahko me ustavi vid, sam pa še ne bi nehal.

Kako se motiviraš? Strelec je zelo osamljen, ne.

Ne vem - morda sem malce prismuknjen.

Streljanje je nekaj zelo monotonega, dolgočasnega - vsaj za tega, ki gleda.

Se absolutno strinjam, samo jaz ne gledam. Obenem pa sem precej ambiciozen. Če si zastavim cilj, potem vztrajam. Zdaj grem šestič na olimpijske igre, osvojil sem zlato medaljo in rad bi jo ubranil - če mi ne bo uspelo, bom poskušal še enkrat.

Na olimpijskih igrah si debitiral leta 1984 v Los Angelesu - recenziraj mi svoj nastop.

Šlo je le za Coubertinovo načelo "važno je sodelovati" - bil sem mlad in hotel sem na olimpijske igre. Tedaj je bilo bistveno lažje priti na olimpijske igre. Kriteriji niso bili tako zategnjeni kot danes.

Leta 1984 si bil še zelo mlad, za strelca premlad, tako da se verjetno nisi mogel nadejati česa velikega.

Ne, pri enaindvajsetih ne.

Pojdiva v Seul.

Takrat sem imel za sabo že nekaj dobrih rezultatov, med drugim tudi svetovni rekord z zračno puško.

Bil si torej neke sorte favorit - z medaljo na očeh.

Ja, toda potem je zlato medaljo osvojil Maksimović, moj reprezentančni kolega, ki je bil star toliko kot jaz. In bilo mi je kar malo nerodno, ko so strelci prihajali k meni in mi čestitali, misleč, da sem jaz osvojil zlato medaljo.

Kaj se je zgodilo? Kako da te je Maksimović posekal?

Prvič, selektorji so malce poforsirali svoje tekmovalce, tako da sem streljal le v eni disciplini - z zračno puško. Saj veš, kako je - Mankoč kako disciplino odplava le zato, da se malce sprosti. In jaz sem ostal brez discipline za sproščanje.

Bi bila zračna puška le sproščanje pred glavno disciplino?

Ne, kaka druga disciplina bi bila sproščanje za zračno puško. Bil sem živčen, pa tudi tehnično nisem bil še dovolj dobro pripravljen. Nisem še imel te samozavesti.

Sva že v Barceloni leta 1992.

V Barceloni sem bil pa že tudi favorit v malokalibrski puški. Osvojil sem šesto mesto, toda s precej slabšim rezultatom, kot bi ga normalno dosegel. Podlegel sem - psihološko.

Kateri položaj te je izdal?

Kleče - zadnje dejanje v trojnem položaju. Imel sem odlično izhodišče - po dveh položajih sem bil drugi, potem pa enostavno nisem več vzdržal. Srce. Ni bilo pod kontrolo.

Lahko bi vzel kako reč za zbijanje pritiska.

Ne, imamo zelo dolgo listo prepovedanih sredstvev, na kateri so tudi betablokatorji.

Kaj ti blokirajo - pritisk?

Ne, preprečujejo izločanje adrenalina.

Aha. Fast forward - Atlanta.

Spet sem bil šesti, toda z zračno puško, z malokalibrsko pa sem bil deveti, tako da se nisem uvrstil v finale. Izpadel sem po smešnem pravilu - če sta dva strelca rezultatsko izenačena, odloča serija zadnjih desetih strelov.

Naj uganem - tistih zadnjih deset strelov je bilo kleče.

Ja.

V Sydneyju so se ti grami, živci, mišice in srce končno ujeli.

V finalu sploh nisem streljal dobro, letelo mi je mimo desetke, tudi v osmice, toda imel sem dovolj veliko prednost, da se je vse dobro izteklo. Recimo, na koncu kvalifikacij sem zadel tri devetke zapored, kar je bila čista začetniška napaka. Po prvi devetki bi se moral ustaviti in vse skupaj premisliti. Ustavil sem se šele pred zadnjim strelom. Pravzaprav sem imel srečo, da nisem izgubil kolajne.

Kako izgleda finale?

Finale je čisto posebna igra. Ko sem prišel v sobo, v kateri se pripravljamo, in videl konkurente, kako jih je strah, sem si rekel - zakaj bi se jaz bal njih, če pa se oni bojijo tistih, ki jih zasledujejo. Vsak izmed njih je imel koga za sabo. In razlike so med njimi so bile zelo majhne. Le jaz sem imel veliko prednost.

Lovili so drug drugega, tebe pa ni v resnici nihče lovil - za njih si bil izgubljen.

Ja, in tako sem se tudi pripravil. Trik moje psihološke vojne je bil le v tem, da sem vzdrževal prednost, razliko. To je bilo vse. Potreboval sem le dobre devetke - v finalu se namreč šteje na decimalke. Moj cilj ni bil, da ustrelim idealno, ampak približno dobro. Ostali so morali streljati idealno. Njim ni uspelo, meni pa je, tako da sem zmagal z rekordno prednostjo.

A obstajajo tudi kake bolj agresivne verzije psihološke vojne?

Oh, lahko prideš dan pred tekmo na uradni trening in vsem razložiš, da si najboljši in da nimajo šans. Hecam se. Med tekmo nimaš kaj - boriš se sam s sabo. Ostale tekmovalce bi lahko dobro motil s kako telovadbo, a se to ne dogaja. Smo profesionalci, toda prihodki so amaterski - če bi bilo v igri veliko denarja, bi bile tudi psihološke vojne zagotovo bolj umazane.

Zakaj strelstvo v finančnem smislu ni nikoli postalo tenis ali pa golf?

Naša krovna organizacija, mednarodna strelska zveza, je zelo zastarela - povprečna starost članov znaša kakih 70 let.

Čakaj, saj to je skoraj povprečna starost strelca?

Provociraš, ha-ha. Je pa res, da je bil v Sydneyju najstarejši športnik strelec, 63-letnik z Deviških otokov. Streljal je samo leže.

Lahko si mislim, zakaj. Pa vendar - slišim, da je predsednik vaše zveze magnat.

Ja, eden izmed najbogatejših Mehičanov.

Ni obogatel s strelstvom, ne?

Ne, tip je lastnik polovice mehiških bolnišnic, skoraj vseh časopisnih hiš, letalske družbe, hotel je kupiti celo letališče v Mexico Cityju, obenem pa je tudi predsednik mehiškega Rdečega križa. Zelo rad se slika s kralji in šejki. Šestkrat na leto izide naš Journal, glasilo mednarodne strelske zveze, toda ena številka je vedno posvečena njemu - on med kralji. Strelstvo mu je le za promocijo. Nekoč je bil tudi sam strelec, celo zmagovalec panameriških iger, toda menda je imel svojega luknjača tarč. Tako pravijo trači.

Kot jaz razumem situacijo, je vaš prezident utelešenje koflikta interesov, toda hrbet imate krit.

Ja, njemu se moramo zahvaliti, da nas še niso nagnali iz druščine olimpijskih športov, ker pač nismo dovolj skomercializirani. Predsednik ima zelo vplivne prijatelje, še več - njegov brat je član izvršnega odbora Mednarodnega olimpijskega komiteja. Toda do komercializacije prideš le tako, da imaš bajne nagradne sklade. Tudi tenis je dolgčas. Pa golf...

... in formula 1.

Denar je tisti, ki privlači gledalce. Gledalec se s športnikom poistoveti zato, ker dobro zasluži, ne pa zato, ker hitro teče. Ljudem je vseeno, kateri šport gledajo - važno je, da je nagradni sklad milijon dolarjev.

Strelstvo je očitno zelo prestižna reč, če jo ima v svojem portfelju tak magnat.

Moja disciplina ne, trap in skeet pač, ker v teh dveh disciplinah tekmujejo tudi šejki.

Se je zadnja leta kaj naredilo, da bi strelstvo postalo TV šport?

Teh Metuzalemi imajo smešne ideje. Recimo, zaslonko za levo oko so nam zreducirali, da bi se videl izraz na našem obrazu. To je bil njihov prispevek k popularizaciji strelskega športa, toda še vedno nismo na TV. Pikado pa je.

Na olimpiadi bodo kamere - se mentalno pripravljaš na prisotnost kamer?

Danes sem se odlično pripravljal - okrog sebe sem imel dva fotografa. Kamermani dajo vedno mir. Ne skačejo okrog nas, ker se bojijo pušk. Navijači pa so itak tiho.

Izvajaš kake simulacije, predvizualizacije svojega olimpijskega nastopa?

Ne potrebujem simulacij - za sabo imam 5 olimpiad. To je bila moja predvizualizacija. Sam olimpijski nastop je težko simulirati - pulz bi si mogel dvigniti za kakšnih 50 udarcev. Tega pa na treningu ne moreš. Najboljša simulacija so tekmovanja, zato je kar malce zoprno, da od sredine junija pa do 22. avgusta, ko bom začel s svojimi olimpijskimi nastopi, ni praktično nobene tekme. Na treningih že lahko dobro streljaš, toda če izgubiš občutek, kaj moraš delati, ko ti začne srce hitreje biti, pride do problemov.

Si vsaj treniral na kaki lokaciji, ki klimatsko in še kako drugače ustreza grški lokaciji, na kateri boš streljal?

V Grčiji bo vroče. Tudi v Ljubljani je vroče, toda to je drugačna, zelo vlažna vročina. Z zračno puško bom tekmoval v klimatizirani dvorani, tukaj pa klime nimam.

Saj imaš trenerja.

Imam, toda ne more me nič več naučiti. Bolj mi je v oporo, da mu lahko malce pojamram - on pa reče, ja, res je tako. Pozna me že od štirinajstega leta. Bolje rečeno, pozna me do obisti.

Je za strelca višina moteča?

Ja, toda zanimivo je nekaj drugega - ženske streljajo bolj natančno od moških. Balance point imajo nižje. Širše so v bokih, bolj so stabilne. Recimo, v Sydneyju je z zračno puško zmagala Američanka. Na faksu, za katerega strelja, je rekla - naredite mi program telesnih vaj, da bom bolj stabilna in da bom bolje streljala. Profesorji so staknili glave in ugotovili, da si mora balance point malce znižati, zato so ji predpisali samo dvigovanje uteži, toda le z nogami. To je natrenirala in zmagala. Potem je nehala streljati - zdaj teče maraton.

Aha - zato moški in ženske ločeno streljate!

Na finalih svetovnih pokalov streljamo na koncu Champion Trophy. Vsi, ki osvojimo kolajne po posameznih disciplinah, imamo pravico streljati Champion Trophy - z zračno puško na izpadanje. In vedno zmaga ženska.

Vidiš, ženske imajo bolj vzgojeno srce.

Drugače dojemajo te stvari. Poznam strelce, ki se zelo razburijo, celo puško vržejo ob tla. Žensk pa slabi streli ne spravijo iz tira. Še zlasti dobre so Orientalke - Korejke, Kitajke, Japonke, Indijke. Niso tako emancipirane kot zahodne strelke, zato naredijo vse, kar jim reče trener. Če trener reče, to ponovi 10.000-krat, potem to ponovijo 10.000-krat.

Koliko krogel si že izstrelil v svoji karieri?

Rekel bi, da kakih 500.000.

Si kdaj preračunal, koliko denarja si tako izstrelil?

Izračunaj: naboj za malokalibrsko puško stane 40 sit, danes pa sem jih izstrelil 250, kar znese 10.000 sit. Se kar nabere, toda na srečo imam opremljevalca.

Bi streljal na človeka?

Ne, ne bi. Ni šans. Nekaj mojih strelskih kolegov s področja bivše Jugoslavije - predvsem Bosancev in Hrvatov - so vpoklicali, tako da so postali ostrostrelci. In ko so se vrnili na športna strelišča, se jim je to zelo poznalo - bili so čudni. Nekaj let se z njimi ni dalo komunicirati, pa tudi streljali niso več dobro. Niso mogli. Čisto nekaj drugega je, če si navaden vojak, tako da streljaš iz jarka in tega, ki ga ciljaš, sploh ne vidiš. Če pa si ostrostrelec, imaš daljnogled, točno vidiš, koga boš ubil, in točno vidiš, kako mu krogla prebije čelo - in to pusti hude psihične posledice. Spomnim se še neke druge situacije - leta 1972 je na olimpiadi v Muenchnu z malokalibrsko puško zmagal reprezentant Severne Koreje. Ko so ga vprašali, kako mu je to uspelo, je odvrnil - predstavljal sem si, da streljam Američane. To je bil pač čas hudih napetosti.

Ko sva že ravno pri Ameriki - zakaj ne hodiš na tekmovanja v Ameriko?

To je moja oblika protesta proti Bushu.