Oba elementa, patriarhalni in boljševistični teror, si morda podajata roko ob spoznanju, da so bili partijski morilci večinoma katoliško vzgojeni fantje, ki so zelo hitro začeli pobijati ljudi kot mačke. - Jože Dežman

Kakšni so bili odzivi na vaš projekt Med kljukastim križem in rdečo zvezdo?

Gostovanje razstave v Narodnem muzeju v Ljubljani, ki bo postavljena do konca letošnjega aprila, je verjetno zadnje. Katalog je skoraj razprodan, projekt je na ogled še na medmrežju (http:/gostje.kivi.si/total/). Obiskovalcev je bilo več kot dvajset tisoč, pol pri nas (Slovenj Gradec, Kranj, Maribor), pol na Koroškem (Beljak, Celovec). Pri odzivih je opazna razlika med avstrijskim in slovenskim kulturnim prostorom. Ko smo pripravljali projekt, Haiderjeva večina ni dala podpore. Pri nas so potem, ko so bili varuhi revolucije v vrstah partizanskih veteranov in filopartijski muzejski strokovnjaki zgroženi nad znakom projekta - združenima kljukastim križem in rdečo zvezdo -, ki ga je oblikoval mag. Črtomir Frelih, skušali projekt preprečiti s pritiski na ministrstvo za kulturo (to nam potem seveda ni nakazalo kakih dodatnih sredstev). Projekt je bil financiran iz evropskih sredstev. Varuhi so nato pritiskali na kolege v Slovenj Gradcu, organizirali so celo protestna zborovanja (na primer na Graški gori) in napovedovali napad XIV. divizije. Še danes na spletnih straneh vrtijo napoved, kaj vse se bo zgodilo, ko bomo gostovali v Avstriji. K sodelovanju sem povabil muzejske kolege od Murske Sobote do Kopra, saj sem prepričan, da so slovenske muzealije iz 20. stoletja imenitna slovenska posebnost. Vendar so ob političnem pritisku refleksno upognili hrbte in se skrili. Prišlo je celo do denunciacij v smislu, da je projekt narodu škodljiv (iz Muzeja narodne osvoboditve Maribor), do prepovedi sodelovanja kustosov iz Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani pri projektu, do celjske izjave: Stari pisker lahko, Teharij pa ne (torej nacionalsocialistične zločine lahko predstavim, boljševističnih pa ne). Projekt sam je dosežek tudi, če ga primerjamo z zagato, v katero so zašli kolegi v avstrijsko-slovenski zgodovinski komisiji, ko niso zmogli napisati skupnega poročila. Mi smo se odločili za skupno izhodišče: to je kritika enopartijske diktature in državnega terorizma. Sicer pa smo postavili "tunel zgodovine", v katerem na eni strani poteka slovenska, na drugi pa avstrijska štorija. Naj omenim še, da imam jaz, ki sem vodja slovenskega dela projekta, partizanske korenine, prof. dr. Alfred Elste, vodja avstrijskega dela, pa nacionalsocialistične. Predsednik avstrijskega parlamenta Andreas Kohl si je med obiskom v Ljubljani pred petkovim uradnim delom programa vzel čas in si z delegacijo ogledal razstavo. Čestital nam je z mnenjem: "Pogumna razstava!" Ko je te dni prišel v Ljubljano kolega iz Berlina, je bil prav tako navdušen in nam je ponudil sodelovanje pri velikem nemškem mednarodnem projektu o pregonih ljudi v Tretjem rajhu. V Sloveniji pa nelagodje zaradi projekta še traja, čutiti je medijski in strokovni cmok v grlu. Na avstrijski strani so projekt odgovorno ocenili - na primer direktor deželnega arhiva za deželnega glavarja, skupina zgodovinarjev za škofa. Potem je bilo tudi odločeno o gostovanju v Beljaku, kjer nas je gostil župan Helmut Manzenreiter, ki je socialist, in v škofijski hiši v Celovcu v sklopu srednjeevropskih katoliških dni. V Avstriji se oblasti pač zavedajo, da se totalitarne dediščine ne spodobi prodajati po Evropi.