Janševa diferenciacija

Kritike na račun predsednika Socialdemokratske stranke Slovenije Janeza Janše so pred leti prihajale le iz ust predstavnikov konkurenčnih političnih strank, danes pa je položaj povsem drugačen, saj so jih v zadnjih mesecih izrekali tudi nekateri nekdanji in sedanji člani SDS.

Za svoje ravnanje imajo več razlogov. Predvsem volilni izid, saj je stranka na zadnjih parlamentarnih volitvah dobila slabih 16 odstotkov glasov. Temu naj bi botrovali premalo premišljene politične odločitve, neustrezna regionalna organiziranost stranke, premajhna izraba dobrega programa, prevelik vpliv vodstva na izbiro kandidatov za volitve, slab servis glavnega tajništva, še zlasti pa zaostreni, neprofesionalni in nekolegialni odnosi v stranki, pri čemer naj bi največjo odgovornost za konfliktnost nosilo prav sedanje vodstvo na čelu z Janšo.

Tako je na primer Franci Kindlhofer, ustanovni član SDS, ki se je članstvu odrekel in prestopil v Bajukovo Novo Slovenijo, v reviji Mag pred kratkim zapisal očitek, da Janša v politiko ni prišel zaradi socialdemokratskih somišljenikov, ki so stranko ustanovili, temveč bolj zaradi osebnih političnih ciljev. "Resnici na ljubo moram povedati, da je bil Janša na začetku, z avro borca za samostojno Slovenijo, stranki na vsak način koristen in ji je prinesel nov zalet. Ta pa je bil nazadnje oslabljen z neposrečeno personalno politiko, slabo organizacijo znotraj stranke, predvsem pa z nedemokratičnostjo in ne nazadnje celo s pojavom kulta osebnosti." Po njegovem bi se stranka morala začeti seliti v levo, kamor po evropskih merilih tudi sodi, a za SDS pod Janševim vodstvom to ne bo enostavno. Poudarja, da je v stranki dovolj sposobnih in kritičnih ljudi, ki vedo, kje se delajo napake, težava pa je, da se za vse v stranki čuti pristojnega Janša sam in vsako kritiko vzame zelo osebno. "To pomeni, da je vsak kritik takoj konfrontiran z Janšo, in kako je to, vedo tisti, ki so že na svoji koži okusili njegovo aroganco in cinizem." Kindlhofer je prepričan, da se bo morala stranka na volilnem kongresu, ki bo 19. maja v Celju, resno zazreti vase in uresničiti svoje lastno geslo "Čas je za spremembe". Vendar pa hkrati resno dvomi, da bi kongres lahko prinesel velike kadrovske premike: "Že zdaj se pojavlja vprašanje, kaj bo glavni namen - ali poštena analiza preteklega dela in ugotavljanje pravih vzrokov za stagnacijo in skromne politične uspehe stranke, čemur bodo sledile tudi personalne konsekvence, ali bo sedanje vodstvo poskušalo vse navzoče prepričati, da je vse v najlepšem redu, vsaj v vodstvu, in da bodo spremembe le pod vrhom stranke, kot je bilo v javnih občilih že omenjeno. Tisti, ki vsaj malo poznamo dogajanje znotraj SDS, lahko upravičeno pričakujemo, da se bo zgodilo to drugo."

Kaj bo prinesel bližnji kongres, bo odvisno predvsem od njegovih udeležencev. Oziroma od tega, ali bodo tisti, ki so prepričani, da bi bilo še pomembneje od vsebin, ki jim je stranka sledila, pred ogledalo postaviti osebnostne lastnosti strankinih posameznikov, in da bi morala ena od ključnih postavk postati politika kooperativnosti, opuščati pa bi se morala politika izključenosti, sploh prišli do besede. Problem SDS namreč ni le zavračanje drugače mislečih zunaj stranke, temveč tudi znotraj nje. Spomnimo se samo nekaj starih zgodb. Na primer protesta občinskih odborov SDS iz koroške regije, ki so strankinemu vodstvu očitali nič manj kot diktaturo. Motilo jih je, da je strankina centrala v Slovenj Gradcu lani jeseni vztrajala pri kandidaturi napačnega človeka. Šlo je za predsednika koroške regije Bogdana Gabrovca, ki je v svoji volilni enoti kljub intenzivni volilni kampanji dosegel šele osmo mesto od enajstih. Predsedniki odborov so bili nezadovoljni tudi z ravnanjem tajnika koroške regije Franca Hamlerja, saj naj bi bil na eno od regijski sej zaradi ostre polemike poklical policijo. Pismo, v katerem so za oba sporna člana zahtevali razrešitev, je tik pred sejo stranke, na kateri naj bi ga obravnavali, skrivnostno izginilo.

Novembra lani je s položaja predsednika mestnega odbora v Velenju odstopil dolgoletni član SDS Anton de Costa. Kriva naj bi bila odločitev strankinega vrha, da namesto njega kandidira Antona Hojnika, ta pa je na volitvah nato dobil le 11,06 odstotka glasov in zasedel nečastno zadnje mesto v volilni enoti. Svet SDS je od kandidature gladko odrezal tudi nekdanjega poslanca SDS Vladimirja Čeligoja. Po mnenju podpredsednika stranke Milana Zvera zato, ker v štiriletnem poslanskem mandatu ni popolnoma izkoristil svoje funkcije oziroma ker je bil preveč pasiven. Po neuradni različici so ga z liste črtali zato, da so dobili prosto mesto za kandidaturo dr. Mihe Brejca.

Brez kandidatur so ostali nekdanji strankini poslanci Ivo Hvalica, prim. dr. Majda Kregelj Zbačnik in Bogomir Špiletič. Čeprav so javno zatrjevali, da je šlo za njihovo lastno odločitev, vsaj za prva dva lahko mirno zapišemo, da bi ravnala drugače, če bi jima bile razmere v stranki bolj naklonjene.

Poslankin solo

Glavni greh Zbačnikove naj bi bil, da se je zadnji dve leti pred volitvami premalo intenzivno vključevala v timsko delo poslanske skupine oziroma da je prepogosto "solirala". Takšna je bila vsaj neuradna razlaga enega od vodilnih funkcionarjev SDS. Druga plat zgodbe pravi, da je Zbačnikova iz stranke izstopila, ker je bila že nekaj časa nezadovoljna z odnosom vodilnih funkcionarjev. Še posebej jo je prizadelo, ko ji je Janša marca lani v dopisu očital kršitev strankinega etičnega kodeksa, neizpolnjevanje obveznosti plačanega funkcionarja in kršitev sklepov poslanske skupine samo zato, ker se ni udeležila seje državnega zbora, na kateri so poslanci odločali o interpelaciji zoper takratnega finančnega ministra Mitjo Gasparija. Pri tem strankinega vodje ni zanimalo, da o odsotnosti poslancev na sejah državnega zbora lahko odloča le parlament in da Zbačnikova na seji ni manjkala zato, ker se ji ne bi ljubilo delati, ampak ker je bila kot predsednica parlamentarnega odbora za zdravstvo povabljena na mednarodno konferenco v Bruselj. Poleg tega njena navzočnost v državnem zboru ne bi v ničemer spremenila izida glasovanja, saj je bilo takrat že jasno, da SLS interpelacije ne bo podprla in da torej glasovi Koalicije Slovenija z njo ali brez nje ne bodo zadoščali. "Moja odsotnost in tudi odsotnost kolega Iva Hvalice ni škodovala niti interesom slovenske pomladi niti ni bil kršen etični kodeks SDS v nobeni točki," je marca lani v pismu nadzorni komisiji zapisala Zbačnikova. Ni šlo torej za njeno načrtno aroganco do stranke, temveč za mnenje, kaj je v tistem trenutku pomembnejše. Mednarodne zdravstvene konference niso bile njena muha, ampak obveza. Pred poslansko skupino argumentov v svoj bran ni mogla predstaviti, zato je trdila, da so bile kršene njene temeljne človekove pravice, kot v času komunizma. "Menim, da sem v času komunistične diktature osebno doživela preveč kratenja osnovnih človekovih pravic, da bi se ta mora nadaljevala še v času tako imenovane demokracije, in to v stranki, ki se razglaša za največjo borko za demokracijo in človekove pravice," je zapisala v protestnem pismu nadzorni komisiji. Hkrati je dodala še nekaj osebnih opažanj o Janši: "Na sejah poslanske skupine, odkar jo vodi predsednik Janez Janša, ni demokratične razprave, ni dialoga, ne glasovanja o sklepih, ampak le gola informacija vodje, ki se nato v zapisnik zapiše kot sklep poslanske skupine." Očitala mu je poskus discipliniranja poslancev v volilni stroj, katerega posamezniki ne smejo imeti svoje presoje oziroma ne smejo biti avtonomne osebnosti, ki se ravnajo po svoji vesti. "Vse to dokaj spominja na discipliniranje poslancev in članov edine dovoljene partije v Socialistični republiki Sloveniji, pri čemer se za različne ljudi uporabljajo različna merila."

Namesto da bi ji bilo vodstvo stranke hvaležno, ker je vestno opravljala delo predsednice parlamentarne komisije za zdravstvo, so jo začeli odrivati. Očitali so ji, da je preveč poštena in odkritosrčna ter da takšna v politiki nima kaj iskati. Nazadnje je popustila, se vnovični kandidaturi odpovedala in se vrnila v zdravstvo.

Paranoični kritik

Zgodba inženirja Karla Kozica, ki je bil sredi februarja izključen iz strankinega občinskega odbora Moravske Toplice, je drugačna. Vendar prav tako govori o avtoriteti predsednika stranke. V obrazložitvi nadzorne komisije je pisalo: "V zadnjem času je izključeni član dostikrat v javnih medijih povzročal politično in moralno škodo SDS Slovenije in s tem kršil statut SDS, s svojimi dejanji je kršil tudi program stranke." Izključeni Kozic se je branil, da njegove kritike niso usmerjene proti stranki, temveč proti Janši, ki "sebe vidi kot stranko in na ta način potrjuje, da ni demokrat, ampak despot". Napovedal je tudi, da se ne bo tiho umaknil, kot je to storil Hvalica, in da je njegova izključitev Janši prišla prav, ker z njo lahko prestraši druge nejevoljne člane SDS ter se tako še pred kongresom reši sitnosti. Na te trditve se je odzval tajnik pomurske regije SDS Silvo Šarkanj in za Kozica dejal, da je za uspešnost SDS "nepomembna figura" ter da je njegove nastope v medijih mogoče razumeti le kot nastopanje užaljenega nekdanjega člana, ki ni bil izbran za kandidata na zadnjih državnozborskih volitvah. Janša pa je šel še dlje. Kozicu in vsem, ki so objavljali odlomke iz njegovih "paranoičnih" pisem, je priporočil pomoč "ustreznih strokovnjakov".

Čanžkova eksekucija

Podobno nekorektno se zdi ravnanje strankinega vrha z dr. Ludvikom Čanžkom, ki je v stranko vstopil leta 1995 na Janševo osebno vabilo, avgusta lani pa je iz časopisa Nedelo na svoje veliko presenečenje izvedel, da naj bi bil iz stranke izključen. Med razlogi se je neuradno govorilo tudi o tem, da naj bi bil Kučanov podtaknjenec, kar Čanžek ostro zavrača. Ker o postopku izključitve ni bil uradno obveščen oziroma kot obdolženec ni bil niti zaslišan, ga ravnanje SDS spominja na leto 1948, ko so ga prav tako brez njegove navzočnosti izključili iz partije. "Podobnost obeh metod, prve boljševistične in druge Janševe, je očitna, čeprav je med obema časovna razlika 50 let. Kot da se v tem času niso zgodile pomembne družbene spremembe v svetu!" Spominja ga tudi na leto 1949, ko ga je takratna revolucionarna oblast zaradi "širjenja klevet in sovražne propagande" po 132 dneh, prebitih v samici celjskega Starega piskra, poslala na Goli otok.

V stranki zatrjujejo, da Čanžek še ni izključen, ampak da je izvršilni odbor ljubljanskega mestnega odbora SDS maja lani sprejel le sklep o začetku postopka izključitve ter o začasni zamrznitvi njegovih funkcij. Pri tem pozabljajo na lasten statut, po katerem funkcij članu, ki je v postopku izključitve, ni mogoče zamrzniti za več kot 90 dni in po katerem mora občinska nadzorna komisija o predlogu izključitve odločati najpozneje v 30 dneh od sprejetja predloga. V Čanžkovem primeru je minilo že skoraj leto dni, pa postopek še vedno ni končan, zato se upravičeno sprašuje, ali pri strankinem ravnanju ne gre za samovoljo, skregano z vsako zakonitostjo in poštenostjo.

Stranka mu očita javno delovanje v nasprotju s programom SDS. "Kdaj, kje, kako?" se sprašuje Čanžek in dodaja: "Ali ni ta trditev v hudem nasprotju z dejstvom, da je gospod Janša 14. februarja 1998 meni in Hvalici podelil najvišje priznanje SDS - zlato vrtnico za nesebično pomoč pri uveljavljanju programa SDS? Se je Janša motil takrat ali dve leti pozneje? Sem se v dveh letih iz demokrata spremenil v antidemokrata?" Malo verjetno. Kaj je torej v ozadju?

Čanžek je leta 1999 sklenil, da svoje podjetje Nova obzorja skupaj z blagovno znamko - revijo Demokracija - za 100.080 mark proda socialdemokratom. Stranka naj bi kupnino plačala v 24 mesečnih obrokih brez obresti. Kljub drugačnemu dogovoru mu je SDS od kupnine pozneje odtrgala 11.000 mark, kolikor je znašal znesek odpravnine za novinarko Demokracije Lilijano Resnik. Pri čemer ta odpust seveda ni bil v Čanžkovem, temveč v strankinem interesu. SDS je s plačilom prvega dela kupnine zamujala dva meseca, tako da je bil Čanžek prisiljen vložiti predlog za izvršbo, stranka pa je kupnino poravnala z muko, saj je denar mrzlično potrebovala za volitve. Samo zato, ker si je prizadeval pridobiti to, kar mu je SDS dolgovala po pogodbi, je bil kaznovan s povračilnim ukrepom!

Čanžek trdi, da je bil v stranki že nekaj časa nezaželen, ker je prepogosto mislil s svojo glavo, to pa ni bilo po volji predsedniku. "SDS je moralo zapustiti že veliko pametnih ljudi. Škoda, da so odšli brez vednosti javnosti. Mnogi mislijo, da demokrati o lastnih napakah ne smejo javno razpravljati. Monolitnost je veljala le za partijo, v demokraciji pa velja načelo svobodne razprave, prepričevanja z argumenti in strpno poslušanje tudi nasprotnih mnenj, ne pa cinizem in kult osebnosti. Prikrivanje in pometanje lastnih napak pod preprogo je pravilo nedemokratične družbe," opozarja Čanžek. Janši sicer priznava zasluge za osamosvojitev, a hkrati dodaja: "To pa še ne pomeni, da mu je bila država podarjena. Tudi general Marcos se je iz osvoboditelja prelevil v diktatorja."

Nelegalno discipliniranje

Najbolj polemična je zagotovo zgodba o grosupeljskih občinskih svetnikih SDS Jožetu Koširju in Marjanu Širclju. Ker se nista strinjala s socialdemokratsko politiko neprestanega rušenja župana in izpolnjevanja diktatov, sta lani spomladi izstopila iz stranke in ustanovila neodvisno svetniško skupino. Njuno dejanje je tako razburilo občinske svetnike SDS in SLS + SKD (ti imajo v svetu večino), da so decembra lani sprejeli sklep o prenehanju njunega svetniškega mandata. Trdili so, da sta odstopila sama, čeprav to sploh ni bilo res. V odstop sta bila prisiljena, ker so se pomladni svetniki sklicevali na njuni odstopni izjavi, ki sta ju podpisala še pred volitvami in s katerima si je SDS skušala vnaprej zagotoviti njuno neomajno zvestobo. Ker sta menila, da jima je bila storjena krivica, sta vložila tožbo. Upravno sodišče je sklep o prenehanju mandata razveljavilo oziroma zadevo vrnilo v ponovno odločanje občinskim svetnikom. V sodni odločbi je bilo zelo jasno izraženo, da pred volitvami podpisane izjave niso pravno veljavne, saj se nihče ne more odpovedati nečemu, česar še nima, se pravi mandatu občinskega svetnika. Ni pa ugotavljalo, da je v tem primeru mogoče govoriti tudi o sumu storitve kaznivega dejanja ponarejanja listine, saj naj bi bili socialdemokrati datum na eni od odstopnih izjav pripisali pozneje. Domnevno zlorabo listine je opazil šele ustavni sodnik Matevž Krivic in proti odgovornim na svojo roko pred kratkim vložil kazensko ovadbo.

Sporno je, da SDS bianco odstopne izjave ni zahtevala le od omenjenih svetnikov, ampak naj bi bila podobno ravnala tudi pri drugih kandidatih po Sloveniji. Ko je strankini centrali postalo jasno, da zadeva ni najbolj legalna, Koširjeve in Šircljeve odstopne izjave v Grosuplje ni dostavila javno, temveč z anonimno pošto. Šele ko je bilo razkrito, da so se odstopne izjave hranile v ljubljanski centrali SDS in je slepljenje javnosti z anonimno pošto postalo smešno, je grosupeljski predsednik SDS Božo Predalič odkrito priznal, da je bila to vnaprej dogovorjena uradna politika celotne SDS. Stranka je svoje protiustavno in nezakonito dejanje skušala opravičiti, češ da je bila izjava nujna, če so hoteli preprečiti izigravanje volje volilcev, vendar Krivic temu oporeka. Protiustavno je ravno to, da želi stranka namesto svetnikov izražati mnenje volilcev. Poudaril je, da svetniki niso vezani na kakršna koli strankarska navodila in vnaprejšnje bianco zaveze; to je nesporna dediščina evropskega parlamentarizma, ki jo SDS očitno ignorira. Ironično je, da je prav SDS najbolj poudarjala, kako mora biti poslanec ali mestni svetnik samostojna osebnost, ki predstavlja vse volilce, in ne sme biti odvisen od strankarskih vrhov ali biti njihova lutka.

Brez skrbi

Ne glede na to, da je stranko v zadnjem letu zapustilo ali se od nje distanciralo kar nekaj članov, vrh stranke ostaja neomajno prepričan o svojem prav. Tako Zver trdi, da SDS "izjemno pazi na podobo legalnosti", da vse ključne odločitve v stranki sprejemajo po pravilih statuta in da ne pozna stranke, "v kateri bi bilo toliko interne demokracije". Priznava sicer, da je frekvenca kritik na račun vodstva v zadnjem obdobju narasla, a da gre za razmeroma banalne posamične izpade. "Kar se dogaja v zadnjem letu, bi postavil v širši kontekst obračuna z ostanki pomladne politične opcije, ki poteka v ključnem trenutku tik pred strankinim kongresom. Nikomur sicer ne zamerim, če govori iz osebne užaljenosti, vendar ne razumem, zakaj svojih kritik ne morejo najprej nasloviti na tiste, ki jih kritizirajo, in šele potem na medije, ki takšne napade predvsem eksploatirajo." Opozarja, da je skoraj 80 odstotkov članstva v interni anketi podprlo mnenje, naj se umazano perilo ne pere pred javnostjo, ampak naj se nesoglasja rešujejo v odkritem dialogu znotraj SDS. Sodeč po Kindlhoferjevih trditvah si skrbi zaradi izstopov ne dela niti Janša. Njegov znani komentar, ki ga je ponavljal ne glede na to, kdo ali zakaj je izstopil, naj bi bil: "Pa kaj zato, če eden izstopi!" Izguba enega ali dveh članov za stranko z 20.000 ljudmi res ni tragična, zato pa so toliko bolj vprašljivi razlogi, ki so na odločitev vplivali.