Fevdalci XXI. stoletja

Fasado teološke fakultete je nekoč krasil grafit "Gozdarska fakulteta". Zob časa je storil svoje, nič ni večno in tudi grafit je zbledel. Spomin na grafit pa je v teh dneh spet zaživel. Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo je sklenilo, da ljubljanski nadškofiji vrne več kot 8.000 hektarov gozdov, ki ležijo v Triglavskem narodnem parku. Zgodba, ki se je začela pred desetletjem, ko je parlament sprejel denacionalizacijski zakon, je s tem dobila delni epilog. Gozdovi, ki veljajo za ene najlepših na stari celini, bodo po novem v cerkveni lasti. Razprava o tem, ali je odločitev ministrstva zakonita ali ne, bi bila preveč ambiciozna. Brez težav bi našli pravnike, ki bodo trdili, da je odločitev povsem zakonita. In brez težav bi našli one, ki bi odločitev izpodbijali. Če zadrsamo na teren morale, lahko o odločitvi ministrstva modrujemo še bolj na dolgo in široko. Enim se zdi odločitev pravilna, saj je stari režim ljubljansko škofijo okradel in si prilastil njene gozdove. Drugim se odločitev čudaška, saj se z odločitvijo ministrstva za kmetijstvo v te kraje vrača fevdalizem. Bolj pomembna se zdi kronologija samega dogodka. Kaj se je zgodilo med desetletje trajajočim manevriranjem?

Leta 1990, z nastopom Demosove vlade, je tedanja vladajoča koalicija med prioritete uvrstila tudi geslo, da je potrebno popraviti stare krivice. Popravilo krivic naj bi izgledalo tako, da proces popravljanja ne bi povzročal novih krivic.

Ko so nastajali prvi osnutki zakona o denacionalizaciji, se je zdelo, da zakonodajalec krivico razume kot dogodek, ki se je pripetil posamezniku, fizični osebi. Zakonodajalec je namreč v prvih osnutkih predvideval, da bi zaplenjeno premoženje vračali zgolj fizičnim osebam. Šele ob koncu zakonodajnega procesa je zakon o denacionalizaciji predvidel možnost, da bi zaplenjeno premoženje vračali tudi verskim skupnostim, torej institucijam. Zanimivo je, da je dokončna verzija zakona, ki je bila sprejeta decembra 1991, zgolj cerkvi dodelila status institucije, ki bo deležna denacionalizacijskega popravljanja krivic. Zakonodajalec je torej cerkvi priznal izjemen status.

Dejstvo, da so se verske skupnosti med denacionalizacijskimi upravičenci pojavile šele tik pred sprejetjem zakona, je ena najbolj nerodnih okoliščin celotne zgodbe o popravi krivic. Zakonodajni postopek je namreč praviloma razdeljen na tri faze. V prvi fazi zakonodajalec sprejme osnovna načela bodočega zakona, navede razloge za sprejetje zakona in predvidi posledice sprejetja zakona. Hkrati skuša ovrednotiti stroške, ki bodo nastali z izvajanjem zakona. V drugi in tretji fazi pa se ukvarja s finesami zakona. S tem, ko so bile med denacionalizacijske upravičence tik pred sprejetjem uvrščene tudi verske skupnosti, so se bistveno spremenila osnovna načela zakona, hkrati pa posledic sprejetja zakona praktično ni bilo mogoče predvideti. Prav tako je bilo nemogoče napovedati, kolikšni naj bi bili stroški izvajanja zakona.

Odločitev zakonodajalca je sprožila predvsem ponavljajoče se postopke, ki so se odvijali pred ustavnim sodiščem. Če v iskalnik na spletni strani ustavnega sodišča vtipkate besedico "denacionalizacija", se bo na ekranu prikazalo več kot 70 zadev, ki so spravljene v javnosti dostopnem strežniku ustavnega sodišča. Denacionalizacija je torej ena od najbolj pogosto obravnavanih zadev na ustavnem sodišču. Prav ustavno sodišče je tisti državni organ, ki je - ob parlamentu - najbolj usodno vplivalo na vsebino denacionalizacijske zakonodaje. Ustavno sodišče je v vsebino denacionalizacijske zakonodaje posegalo na dva načina. Prvič tako, da je iz prvotnega besedila zakona črtalo nekaj besed. Poseg, ki se je zdel zgolj lektorski, pa je bistveno spremenil vsebino zakona. In drugič, ko je preprečevalo noveliranje zakona in izvedbo denacionalizacijskega referenduma.

Moratorij

Slabo leto dni zatem, ko je bil denacionalizacijski zakon sprejet, je na ustavno sodišče pripotoval prvi paket pobud, povezanih z denacionalizacijo. Že leta 1992 so se na ustavno sodišče obrnili tudi gozdarji iz Gozdnega gospodarstva Nazarje. Menili so, da cerkev ne bi smela pridobiti lastninske pravice na zemljiščih, saj naj bi bila cerkev tuja pravna oseba. Gozdna gospodarstva so namreč po sprejetju zakona o denacionalizaciji pričakovala, da bodo s prenosom gozdov na cerkev ostala bolj ali manj brez dela.

Teze, da naj bi bila slovenska rimskokatoliška cerkev zaradi podrejenosti Svetemu sedežu tuja pravna oseba, ustavno sodišče v odločbi, sprejeti leta 1993, ni sprejelo. Res pa je, da je sodišče v zakonu o denacionalizaciji prepoznalo elemente neustavnosti, saj se sodišču ni zdelo ustavno dopustno, da zakon med denacionalizacijske upravičence uvršča le fizične osebe, pravnih oseb (z izjemo verskih skupnosti) pa ne. Ustavno sodišče je tako leta 1993 močno poseglo v vsebino denacionalizacijske zakonodaje. V več členih je razveljavilo besedo "fizične". Pridevnik "fizične" je namreč omejeval denacionalizacijsko pravico pravnih oseb. S tem, ko je ustavno sodišče črtalo besedo "fizične", je odpravilo tudi izjemen status verskih skupnosti.

Druga runda zgodbe o popravi krivic se je začela decembra 1995, štiri leta po sprejetju osnovnega besedila zakona o denacionalizaciji. Zmago Jelinčič, poslanec opozicijske SNS, je namreč skozi parlamentarno proceduro spravil odločitev o moratoriju na vračanje veleposesti. Moratorij za vračanje zemljišč, večjih od 200 hektarov, naj bi trajal tri leta, v tem času pa naj bi zakonodajna oblast temeljiteje preučila, na kakšen način naj uredi vračanje velikih gozdov in kmetijskih površin. Prvi predlog o spremembi denacionalizacijske zakonodaje je pojavil oktobra 1996, tik pred jesenskimi volitvami, podpisal pa ga je tedanji poslanec LDS Igor Bavčar, sicer tudi podpredsednik te stranke. Bavčarjev predlog je postavil zgornjo mejo za vračanje posestev postavil na tisoč hektarov. Številka tisoč hektarov ni bila postavljena na pamet. Kraljevina SHS je namreč v začetku tridesetih letih 20. stoletja določila, da smejo imeti posvetni in cerkveni veleposestniki v lasti največ tisoč hektarov gozdov. Vendar kraljevina agrarne reforme ni nikoli izvedla do konca. Prej obratno. Leta 1939 je namreč kraljevina SHS državni cerkveni sklad, v katerem so bili tudi gozdovi iz današnjega Triglavskega narodnega parka, prenesla v last in upravljanje ljubljanske škofije. Ta ukrep pa je bil v nasprotju z načeli agrarne reforme.

Gozdni referendum

Triletni moratorij, ki si ga je zakonodajalec določil za bolj poglobljen razmislek o denacionalizacijski zakonodaji, pa je bil ob koncu leta 1996, torej takoj po volitvah, prekinjen. Ustavno sodišče je namreč presodilo, da si je zakonodajalec za razmišljanje vzel preveč časa. Zato je ustavno sodišče parlamentu postavilo nov rok. Odločitev o tem, kakšna veleposestva naj bodo vrnjena, kakšna pa ne, bi moral parlament po odločitvi ustavnega sodišča sprejeti do julija 1997. Ustavno sodišče je ob tem, ko je parlamentu skrčilo rok, do kdaj naj na novo definira denacionalizacijske paramentre, poslalo pomenljiv namig. Tudi samo ustavno sodišče je namreč zastavilo vprašanje, ali je vračanje veleposestev fevdalnega izvora skladno z ustavnimi načeli Republike Slovenije. Aprila 1997, nekaj mesecev pred iztekom moratorija, je Združena lista v sodelovanju Zelene alternative in Jelinčičeve SNS, v rekordno hitrem času zbrala več kot 50 tisoč overjenih podpisov ter z njimi zahtevala razpis "gozdnega referenduma". Če je poslanec Bavčar - tedaj že minister za evropske zadeve - leta 1996 s predlogom novele zakona zgornjo mejo za vračanje veleposestev omejil na tisoč hektarov, je Združena lista aprila 1997 s pobudo za razpis referenduma zgornjo dopustno mejo še spustila; predvsem pa je predlagala, da se z denacionalizacijo ne bi vračala lastnina fevdalnega izvora.

Zdi pa se, da Združena lista ni dovolj dobro uganila, kaj je ustavno sodišče mislilo, ko je tudi samo pod vprašaj postavilo vračanje lastnine fevdalnega izvora. Ustavno sodišče je namreč presodilo, da vprašanja "gozdnega referenduma" ne bi bil skladna z ustavo. Ob vprašanju, ali je dopustno, da se "ne vračajo zemlja, gozdovi in druga lastnina fevdalnega izvora", je ustavno sodišče presodilo, da to vprašanje ni v nasprotju z ustavo, "razen kolikor se nanaša na primere, v katerih so denacionalizacijski upravičenci cerkve in druge verske skupnosti, njihove ustanove ali redovi." Ob referendumskem vprašanju, ali je dopustno, "da se posameznemu upravičencu ne vračajo zemlja in gozdovi, ki presegajo 100 ha primerljive kmetijske površine", je ustavno sodišče presodilo, da je to vprašanje v nasprotju z ustavo.

Referendumska intenca Združene liste je bila seveda jasna. Podpisnike zahteve za razpis referenduma je mobilizirala prav zaradi dejstva, ker bi na referendumu glasovali o gozdovih, ki jih je kot denacionalizacijska upravičenka zahtevala cerkev. Združena lista je podpise za "gozdni referendum" zbirala v dneh, ko je iz Vatikana v Slovenijo prišla novica, da bo novi nadškof postal dr. Franc Rode, ki se je že v prvih nastopih predstavljal kot mož bojevitega značaja. Ker je ustavno sodišče dramatično redefiniralo dopustna referendumska vprašanja, gozdnega referenduma potem ni bilo. Ustavno sodišče je namreč z rezultatom 5:4 veleposestva fevdalnega izvora ločilo od cerkvenih veleposestev.

Hkrati s tem, ko je na ustavnem sodišču padla pobuda za razpis gozdnega referenduma, se je iztekel tudi moratorij na vračanje veleposestev. Novi ljubljanski nadškof dr. Rode in predsednik vlade dr. Drnovšek sta se sicer dogovorila, da bo moratorij na vračanje gozdov trajal nekoliko dlje, vendarle pa se je moratorij iztekel. Odločitev o vračanju velikih gozdnih posestev je tako padla na upravne enote in druge državne organe.

Leta 1999 je novo pobudo ustavnemu sodišču poslal Sindikat gozdarstva Slovenije. Sindikat je predlagal, naj ustavno sodišče obnovi postopek glede ustavne presoje o gozdnem referendumu, češ da obstajajo dokazi o pristranosti nekaterih sodnikov ustavnega sodišča. Pristranost ali očitano vnaprejšnje opredeljevanje o določeni zadevi pa so izločitveni razlogi, zaradi kateri - kot je leta 1999 navajal sindikat - del sodnikov ustavnega sodišča o zadevi ne bi smel odločati. Gozdarski sindikat je v predlogu ustavnemu sodišču opozoril tudi na domnevo, da je bil državni cerkveni sklad leta 1939 na ljubljansko škofijo prenesen na protizakonit in protiustaven način. Zato je sindikat predlagal, naj ustavno sodišče odpravi uredbo, s katero so gozdovi v Triglavskem narodnem parku tik pred začetkom 2. svetovne vojne prišli v last ljubljanske škofije. Ustavo sodišče je vse pobude gozdarskega sindikata zavrglo.

Na potezi je bila izvršilna veja oblasti.

Branje zakonov

Radovljiška upravna enota je zakonodajo brala tako, da gozdov v Triglavskem narodnem parku ni vrnila, češ da so ti gozdovi pod posebno zakonsko zaščito. Ministrstvo za kmetijstvo je zakone bralo drugače in sklenilo, da bodo smreke v Triglavskem narodnem parku dobile novega lastnika.

Že dejstvo, da upravne enote zakone berejo drugače kot ministrstvo, dokazuje, da je denacionalizacijska zakonodaja hudo sporna, saj jo je očitno mogoče interpretirati na več načinov. Načelo semantične jasnosti pa je eno ključnih načel delovanja pravne države.

Le nekaj dni po odločitvi ministrstva za kmetijstvo pa je pomenljivo potezo potegnilo ministrstvo za kulturo. Sporočilo je namreč, da Blejskega otoka ne bo vrnilo v naravi, čeprav blejska župnija to zahteva že več let. Zadeva "Blejski otok" sicer ni identična zadevi "gozdovi v Triglavskem narodnem parku". Določene analogije pa vendarle obstajajo. Tako Blejski otok kot triglavski gozdovi so namreč že desetletja zavarovani s posebnimi zakoni in podzakonskimi akti. Zato se opazovalec ne more znebiti vtisa, da je bila bodisi ena bodisi druga odločitev arbitrarna. Pač, ministrstvo za kmetijstvo vodi SLS+SKD, ki je denacionalizaciji naklonjena, ministrstvo za kulturo pa ZLSD, ki denacionalizaciji ni naklonjena. Na dejstvo, da je eno ministrstvo pristalo na denacionalizacijo naravne znamenitosti, drugo pa ne, bi lahko gledali skozi naočnike humorista. Če je v Levstikovem Martinu Krpanu cesarica rekla: "Lipo si mi izpridil, hčere ti pa ne dam!", bi v posodobljeni verziji država rekla: "Hosto sem ti vrnila, otoka ti pa ne dam!" Vendar je dejstvo, da je mogoče zakone tolmačiti na diametralno različne načine, preveč resna reč, da bi ob tem pokali šale.

Pokojni akademik dr. Bogo Grafenauer je opozarjal, da je ljubljanska škofija leta 1939 do gozdnega veleposestva pod Triglavom prišla na pravno zelo dvomljiv način. Dejstvo, da različni deli državne uprave denacionalizacijsko zakonodajo tolmačijo na različne načine, ob nastanku novega veleposestva poraja nove dvome.