MLADINA Trgovina

Urša Matos

9. 10. 2001  |  Mladina 40  |  Politika

Liberalnejše financiranje strank

Vladna koalicija se dogovarja o dopustitvi financiranja iz tujine

o meri ZLSD: po novem se Borutu Pahorju ne bo treba več sprenevedati glede pomoči iz tujine

o meri ZLSD: po novem se Borutu Pahorju ne bo treba več sprenevedati glede pomoči iz tujine
© Igor Škafar

Zakon o političnih strankah v svojem 21. členu strankam izrecno prepoveduje pridobivanje finančne pomoči iz tujine, pa naj gre za denar, material ali storitve. Še več. Po mnenju uglednih slovenskih pravnikov, dr. Rajka Pirnata in dr. Gregorja Viranta, zakon prepoveduje tako neposredno kot posredno financiranje iz tujine, kar pomeni, da stranka denarja iz tujine ne sme dobiti nakazanega na svoj žiroračun, prav tako pa tega denarja ali storitve, ki bi bile z njim plačane, ne sme prejeti prek neke tretje osebe ali organizacije.

Kako stroga so zakonska določila, je postalo jasno pred nekaj meseci, ko je bil razkrit podatek, da je Westminstrska fundacija za demokracijo prek britanske Laburistične stranke na obvodni račun Kalandrovega društva lani nakazala finančno pomoč v višini 5,5 milijona tolarjev in da je bil ta denar porabljen za financiranje delavnic, ki so se jih brezplačno udeleževali člani Združene liste socialnih demokratov. Očitno je bilo, da je ZLSD prekršila zakonska določila, zato je bilo logično pričakovati, da se bo s primerom ukvarjalo tudi računsko sodišče. A ker je do razkritja afere prišlo med poletnimi počitnicami, se dva meseca ni zgodilo nič. Pretekli teden naj bi računsko sodišče vendarle sprejelo odločitev, kako namerava ukrepati v primeru spornega financiranja ZLSD. Dopolnili so namreč celoletni plan revizij, ki ga računsko sodišče sprejme na začetku leta, vendar pa javnosti vsaj za zdaj uradno še niso hoteli potrditi, ali je v plan vključena tudi vnovična revizija ZLSD.

A tudi če so primer ZLSD uvrstili na seznam, to še ne pomeni, da lahko pričakujemo kakršenkoli epilog. Zadnja delavnica za člane ZLSD, ki je bila financirana s sredstvi britanskih laburistov in na podlagi katere bi stranki lahko očitali kršitev zakona o političnih strankah, je bila izvedena oktobra lani. Če torej v nekaj naslednjih dneh prekrška ne bo prijavil nihče, bo primer zastaral in ZLSD bo ostala nekaznovana. Za to ne bo kriv le zastaralni rok, temveč tudi neučinkovitost računskega sodišča. Kajti tudi če bi se računsko sodišče s primerom ZLSD začelo ukvarjati nemudoma, se zgodba zelo verjetno ne bi končala z izrekom kazni za prekršek. Treba je namreč vedeti, da računsko sodišče sodniku za prekrške pošlje presenetljivo malo obravnavanih primerov. Lani so na primer od vseh obravnavanih primerov pri sodniku za prekrške končali le štirje (pa še ti so se navezovali na lokalno samoupravo), predlani pa komaj eden.

Ker se je prav na primeru ZLSD pokazalo, da sistem nadzora in kaznovanja ni učinkovit, so se vladne stranke odločile, da bodo financiranje strank rešile na precej elegantnejši način. Razmišljajo namreč, da bi financiranje iz tujine vendarle omogočile, seveda z omejitvami. Zamisel bi pred javnostjo ostala vsaj še nekaj časa skrita, če ne bi poslanec Stranke mladih Slovenije Peter Levič prvi dan popočitniške seje državnega zbora ministrstvu za notranje zadeve postavil poslansko vprašanje. Zanimalo ga je, ali je MNZ reagirala na opozorila, da je sedanji zakon o političnih strankah, ki absolutno prepoveduje vsakršno denarno pomoč iz tujine, neživljenjski in ali so kot pristojno ministrstvo razmišljali o morebitnih zakonskih spremembah. Državni sekretar in vodja urada za upravno notranje zadeve pri MNZ Bojan Bugarič mu je posredoval zanimiv odgovor, ki je bil v medijih prezrt. Povedal je namreč, da so koalicijske stranke o tej temi že opravile preliminarne pogovore in da bodo v kratkem sprejele končno odločitev.

Medkoalicijsko usklajevanje je pred dvema tednoma sklical minister za notranje zadeve dr. Rado Bohinc. Stranke naj bi povedale svoje mnenje o pripravi novega zakona o evidenci volilne pravice, zaradi številnih vprašanj o zakonitosti oziroma nezakonitosti udeležbe strank na seminarjih, ki jih plačujejo tuje fundacije, pa so se odločili, da stranke povprašajo tudi za mnenje o morebitni drugačni rešitvi. Na sestanku je Bugarič predstavil dve možni alternativi. Po prvi bi zakon spremenili tako, da bi bilo financiranje iz tujine sicer dovoljeno, a le do določene vsote, pri čemer ta vsota ne bi smela biti previsoka, saj bi bil zakon v tem primeru pisan na kožo velikih strank z razvejano mednarodno mrežo in lažjim dostopom do denarja tujih fundacij, diskriminiral pa bi manjše stranke. Hkrati naj bi predlog zakonskih sprememb določal, da bi bile stranke dolžne vse tuje donatorje, ki bi jim čez leto pomagali z brezplačnimi seminarji ali darili, navesti v poročilu o poslovanju. Tovrstna rešitev se Bugariču zdi najelegantnejša, saj jo poznajo tudi v ZDA in v večini zahodnoevropskih držav.

Če pa med strankami ne bi dosegli soglasja za zakonske spremembe, bi prišla v poštev druga različica, po kateri bi že obstoječi zakon interpretirali bolj življenjsko. Se pravi, da 21. člena ne bi več razumeli kot absolutne prepovedi financiranja iz tujine, ampak bi mu dali neki razumen pomen. "Šlo bi za kreativno interpretacijo zakona," pravi Bugarič. Kako kreativna bi bila, je seveda odvisno od tistega, ki bi zakon interpretiral. Ali bi bilo z njo mogoče pokriti vse detajle ter narediti ločnico med nedolžnimi seminarji v tujini in med seminarji, pri katerih član stranke v kovčku domov prinese še 10.000 mark tuje finančne injekcije za svojo stranko? Bugarič je prepričan, da je to mogoče, če bi se vzpostavila sodna praksa. "Sodstvo bi moralo s serijo vsaj petih do desetih odločb jasno postaviti pravila igre. To bi omogočalo sprotno interpretacijo zakona, se pravi, kaj zakon dovoljuje in česa ne. Ne nazadnje tudi evropsko sodišče za človekove pravice temelji na primerih."

Ne glede na to, ali se bodo stranke odločile za prvo ali drugo ponujeno različico ali celo za uveljavitev obeh hkrati, pa Bugarič poudarja, da sedanje popolne prepovedi financiranja iz tujine ni mogoče ohraniti, ker je neživljenjska in neevropska. "Po eni strani spreminjamo zakonodajo, ki dopušča več vpliva Evropske unije pri nas, po drugi strani pa imamo zakon o političnih strankah, ki sodelovanje strank s tujino prepoveduje. Dobesedna interpretacija zakona vodi do absurdnih in popolnoma nevzdržnih situacij, ko ni dovoljeno niti fotografiranje domačega politika s tujim državnikom, ker bi to lahko pomenilo brezplačno storitev, to pa seveda zelo otežuje stike s tujimi strankami."

Koalicijske stranke naj bi svoje predloge pripravile že ta teden. Če se bodo odločile zgolj za ohlapnejšo interpretacijo zakona, bodo skoraj zagotovo naletele na negativne odzive nekaterih pravnikov. Po Pirnatovem prepričanju je namreč zakon tako izrecen, da ne vidi možnosti za njegovo liberalnejšo interpretacijo, ker bi ta vodila v arbitrarnost in diskriminacijo strank. "Državni zbor bi sicer lahko sprejel obvezno razlago zakona, a še ta bi lahko bila le bolj splošna, saj mora izhajati iz zakona, ne pa ga presegati. Interpretacija bi torej lahko bila širša le toliko, da bi dovoljevala udeležbo strank na tujih izobraževalnih seminarjih, ne pa da bi z njo legalizirali tudi takšno financiranje, kot ga je bila deležna ZLSD." Po njegovem mnenju zgornja še dovoljena vsota, ki bi jo stranke lahko dobile iz tujine, ne bi smela presegati 500 tisoč tolarjev, češ da takšna vsota povsem zadošča za kritje stroškov seminarja, kaj več pa si stranke tako ali tako ne bi smele dovoliti, saj bi sicer na široko odprle vrata pritiskom tujine na domačo politiko.