poprava krivic / Hitropotezna amnestija

Leta 1996 sprejeti zakon o popravi krivic je eno od najpomembnejših državnih orodij, ki naj bi se uporabljala za popravo krivic. Zakon določa, da imajo pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivši politični zaporniki in svojci po vojni pobitih oseb. Zakon še določa, da so bivši politični zaporniki tudi vse osebe, ki so bile od 15. maja 1945 do 2. julija 1990 na ozemlju sedanje RS neupravičeno ali "v nasprotju z načeli in pravili pravne države zaradi razrednih, političnih in ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti". Odločitev o tem, kdo je upravičen do odškodnin v zvezi s pokojninsko dobo, je zakon prepustil posebni komisiji za izvajanje zakona o popravi krivic, ki je pričela delati septembra 1997. Komisijo strokovnjakov določi vlada oziroma pravosodni minister.

Zakon je nastal po dolgih polemikah, za sprejetje pa sta bila najzaslužnejša Janez Podobnik in Slovenska ljudska stranka. Že na začetku sprejemanja zakona je bilo jasno, da bi bila manj sporna pot za popravo krivic obnova vseh krivičnih sodb na rednih sodiščih. Vendar bi bili takšni postopki dolgotrajni in zapleteni. Mnoge krivice ne bi bile popravljene. Tako se je vlada zaradi političnega kompromisa in razumljivih razlogov odločila za nekoliko enostavnejšo pot za prizadete državljane. Slaba stran te poti se je pokazala že kmalu. V rednih sodnih postopkih se vodi "kontradiktorni" proces, kjer interese države zastopa javni pravobranilec. Koliko je komisija, ki jo imenuje strankarsko postavljeni minister, lahko neodvisna, je seveda nerešeno vprašanje, toda povsem jasno je, da izjave tistih, ki zahtevajo status političnega zapornika, preverjajo le, kadar komisija zavrne kakšno prošnjo in se spor preseli pred upravna sodišča.

Zato ni nenavadno, da so se že takoj, ko je komisija pričela delati, vnele polemike. Za predsednika komisije je bil že v prejšnjem parlamentarnem mandatu izbran tedanji poslanec SLS Janez Lukač in ta funkcijo opravlja še danes. Pri članstvu je bilo več sprememb. Že kmalu po pričetku dela je nekaj članov komisije za izvajanje zakona o popravi krivic dalo vedeti, da komisija odločitve sprejema na sporen način. Spor se je končal maja lani, ko je sedem članov komisije odstopilo in o svojih ugotovitvah obvestilo predsednika vlade Janeza Drnovška.

Odstop ali zamenjave večine članov komisije kljub temu niso zavrle njenega dela. Čeprav so v njej ostali le člani, ki so se strinjali z delom predsednika Janeza Lukača, je brez javnih polemik nadaljevala delo vse do imenovanja novih članov. Kadrovska komisija vlade, ki jo je vodil Marjan Podobnik, odstopov sploh ni vzela na znanje, čeprav je medtem na mestu enega člana komisije naredila tri zamenjave. Danes so poleg predsednika Lukača v komisiji še podpredsednik Janez Černej (nekdanji poslanec), Ivan Pučnik (nekdanji poslanec, brat Jožeta Pučnika), Anton Šemrl (predsednik Združenja žrtev komunističnega nasilja), Marta Jelačin (upokojena podsekretarka), Svobodan Zlatnar (svetovalec na ministrstvu za pravosodje), dr. Milko Mikolan (zgodovinar), Mateja Tamara Flajs (služba za zakonodajo) in pravniki Janez Lampert, Božidar Humar ter Stane Štebernik.

Manj pripomb je o delavnosti komisije, saj je ne glede na težavnost dela ekspeditivna. Komisija, ki se je je kmalu oprijel vzdevek "Lukačeva", na sejah, ki so enkrat na teden, obravnava v povprečju več kot dvajset zadev. Do tega trenutka je na njen naslov prišlo 5542 zadev. Doslej je na 147 sejah ugodila 2262 prosilcem, zavrgla ali odstopila 158 zadev in odložila obravnavanje 217 vlog. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je doslej obtežila z dodatnimi 239 milijoni tolarjev iz naslova zakona o popravi krivic.

Težava je v tem, da nadzora nad delom ta komisija praktično ne pozna, iz odgovorov drugih državnih organov pa je prav tako očitno, da posledice delovanja komisije nikogar ne zanimajo. Na ministrstvu za pravosodje niso znali odgovoriti na vprašanje, ali ima katerikoli organ tega ministrstva (ki logistično podpira delo Lukačeve komisije) sploh kakšno mnenje o delu komisije, s Slovenske odškodninske družbe pa nam prav tako ni uspelo dobiti odgovora, koliko odškodnin je država doslej že izplačala upravičencem. Pri tem je Slovenska odškodninska družba neposredno, brez kakršnegakoli nadzora vezana na brezpogojno izvrševanje sklepov komisije. Tudi zato je delovanje komisije v parlamentarnem odboru za notranjo politiko že nekajkrat sprožilo polemike. Poslanec LDS Maksimilijan Lavrinc je prepričan, da bi bilo treba ob pomoči pravnih strokovnjakov preveriti delo komisije, člani komisije, ki so odstopili, pa so v pismu Janezu Drnovšku brez uspeha zahtevali ustanovitev tričlanske komisije, ki naj bi pregledala njeno dosedanje delo. Vendar delovanje te komisije nikoli ni prišlo na dnevni red vlade - najverjetneje tudi zaradi strankarskih dogovorov, saj je poprava krivic uvrščena v tisti del oblastnega fevda, ki je pod neposrednim nadzorom Slovenske ljudske stranke.

Sporni primeri

Nekateri praktični primeri dela komisije kljub temu zbujajo veliko dvomov. Eden od prvih sporov v komisiji je izbruhnil ob primeru nekdanjega domobranca, ki je bil obsojen zato, ker je februarja 1945 v neki hiši odvzel večjo količino živil. Obsojen je bil na leto zapora. Polovica članov prve sestave komisije je trdila, da je takšno dejanje kaznivo tudi po 374. členu slovenskega zakona, vendar je Janez Lukač po izenačenem glasovanju (5 : 5) sklenil, da sklepa o zavrnitvi prošnje ne bo podpisal. Drug primer, znan zaradi javnih polemik, je primer vojaka K. K., ki je bil v Novem Sadu obsojen, ker je leta 1955 iz skladišča vzel 1850 dinarjev, avtomatsko puško, nekaj vojaške opreme in se odpravil proti meji z Avstrijo, vendar so ga na poti prijeli. V obrazložitvi vloge je do potankosti opisano, kako so pripadniki vojaške obveščevalne službe v K. K.-jevi enoti psihofizično mučili vojake slovenske narodnosti, zaradi česar naj bi se bil vojak odločil za beg. Komisija se je odločila, da K. K.-ju prizna status političnega zapornika, mu za pet let zapora odredila dvojno delovno dobo in še odškodnino.

Podobnih primerov pa je še veliko več. Tako je na primer I. L. od komisije zahtevala, da ji prizna status svojca političnega zapornika z vsemi pravicami, ker je njen mož leta 1949 neupravičeno samovoljno zapustil varnostni bataljon na Rožniku in poskusil zbežati čez državno mejo. Po njenem je bil vzrok za visoko kazen (pet let zapora) to, da "pokojni mož ni bil član KPJ", kar je bilo "glede na njegovo tedanjo službo oteževalna okoliščina". Zato je bila prepričana, da je šlo "za klasični politični proces nad nedolžnim človekom, ki se ni strinjal z obstoječim sistemom in si je hotel poiskati delo in svobodo gibanja in mišljenja v tujini". Komisija je prošnji seveda ugodila. Tudi J. P. iz Ljubljane s svojo vlogo ni imela težav. Obsojena je bila na deset let zapora, tam pa jih je prebila osem. V pravdi, ki je prišla do vrhovnega sodišča, naj bi bilo dokazano, da je bila omenjena leta 1942 vodnik v racijah okupacijskih oblasti, da je bila uslužbenka "blokovne policije" in je v tej vlogi terorizirala in aretirala državljane, da o akcijah okupatorja, za katere je vedela, ni obvestila dveh žrtev, vojaki pa so ju nato med racijo ubili s puškinimi kopiti, da je dokumentirano pretepla eno osebo in izdala drugo, ki je bila kasneje ubita pri svetem Urhu. Komisija za popravo krivic je blokovni komisarki priznala "status bivše politične zapornice" z vsemi pravicami skupaj z odškodnino in pokojninsko dobo v dvojnem štetju. Za skoraj enak ukrep se je komisija odločila pri F. P. B., ki je zaradi znanja nemškega jezika in svojih korenin med vojno opravljal različna dela za nemški gestapo. Po vojni je dobil šest let zapora. V dokaz nedolžnosti je F. P. B. komisiji predložil dve izjavi prič. Prva je izpovedala, da "predlagatelja pozna že od malega, ker sta doma iz H. in je predlagatelj bil njen pevovodja". Ta priča je vedela povedati da J. P. B. med vojno "ni bil politično aktiven" in ne ve, zakaj je bil obsojen. Najverjetneje zato, ker ga je "nekdo iz osebnega sovraštva prijavil oblastem". Tudi druga priča je izpovedala nekaj podobnega. Omenjenega F. P. B.-ja pozna "od malega" in ve, da je "zelo dobro govoril nemško", da je bil "socialdemokrat" in da so ga "ljudje imeli zelo radi". V vojnem času naj bi bil "velikokrat prevajal govore nemških voditeljev oziroma glavarjev", zato je priča prepričana, da je bil njen znanec "preganjan tudi zaradi tega". Predlog sklepa je klasičen - dvojna leta delovne dobe in odškodnina za štiri leta zapora.

Primer gospoda J. M. iz okolice Postojne je bolj enostaven. Leta 1949 je bil obsojen zaradi pomoči pri trgovini z devizami in valutami. Trgovcu, ki je tihotapil čez mejo, je prodal svojo živino in devize in v zaporu napadel dva miličnika, eden je pri tem izgubil zavest, drugega pa je lažje poškodoval in mu iztrgal puško. V obsodbi je bilo to interpretirano kot "združevanje v zločinsko tolpo zaradi sodelovanja in sovražnega odnosa do obstoječe državne ureditve". V prošnji je oškodovanec zapisal, da s pobegom iz zapora ni želel izničiti "pridobitev NOB", pač pa le zbežati, in da če je "pri tem kakorkoli fizično ogrožal policista", potem je to storil "zaradi poskusa pobega in ne zaradi drugega zločinskega dejanja". Komisija seveda ni imela veliko dvomov. J. M.-ju je priznala status bivšega političnega zapornika, odredila lepo odškodnino, čas odvzema prostosti od leta 1949 do 1958 pa v dvojnem štetju dodala k delovni dobi.

Poseben primer je zgodba M. K.-ja. Njegovi materi je že bil priznan status nekdanje politične zapornice, on sam pa je bil rojen v zaporu, v času, ko je mati prestajala dveletno zaporno kazen. Zato je bil "od rojstva ločen od matere in je bil pri tujih ljudeh v najnežnejšem otroštvu, ko mu je bila mama najpotrebnejša". Še danes trpi zaradi očitkov "posebnežev", ki se norčujejo iz kraja njegovega rojstva. Komisija ni imela pomislekov in je M. K.-ju za čas prvih dveh let po rojstvu (od oktobra 1949 do januarja 1951) priznala pravico do odškodnine in dvojno pokojninsko dobo.

Janez Lukač, predsednik komisije, je še danes prepričan, da takšne odločitve niso sporne. "Poglejmo primer - je pobeg vojaka čez mejo navadno kaznivo dejanje? Kaj pa, če je vojak to storil, ker je bil stalno v zaporih zaradi svojega prepričanja ali pobeglih članov družine, in to dokaže s pričami? Reči, da smo priznali odškodnino tatu, je popolnoma zgrešeno," argumentira Janez Lukač. Tudi primerov, ko naj bi odločitve komisije nasprotovale odločitvam upravnih sodišč, se ne spomni. Včasih je pač tako, da komisija s pričami ugotovi zmotnost sodnih odločitev, "sodišča pa se včasih kot pijanec plota držijo prejšnjih sodb, čeprav bi lahko sprejela dokaze prič".

Poprava krivic je seveda potrebna, vendar se ob vseh teh primerih postavljajo resna vprašanja o nepristranskosti in strokovnosti sedanjega "popravljanja krivic". Ali je zločin vedno res samo zločin - ali pa se krivec lahko v primernem trenutku in s pravo obrazložitvijo prelevi v političnega zapornika. Je kraje, pobege, nezakonite finančne operacije ali pobijanje članov odporniškega gibanja iz zgodovinske perspektive res mogoče razglasiti za politično uporništvo? Je lahko komaj rojen otrok disident? Je lahko vsak, ki je bil s politično intonirano sodbo obsojen zaradi navadnega kriminala, že žrtev sistema? Spornih odločitev komisije sicer verjetno ni toliko, kolikor se je zdelo na začetku njenega dela. Res je tudi, da so druge odločitve komisije, ki jih Janez Lukač razume kot "neke vrste amnestijo" žrtev prejšnjega sistema, večinoma v okviru zakona. Vendar tudi iskreno priznanje predsednika komisije Janeza Lukača o "manj kot 20 odstotkih" neutemeljenih odločitev zbuja pomisleke. Tudi zato bi bilo celotno delo komisije o izvajanju zakona o popravi krivic vendarle treba izbezati iz sence strankarskih dogovorov o nenapadanju, sporne odločitve revidirati, prihodnje odločitve pa postaviti pod strokovnejši nadzor.