šport in ekonomija / Kaj skrivajo slovenski klubi?

Ko smo se pred mesecem in pol z zdaj že odstavljenim sekretarjem za šport pri ministrstvu za šolstvo Dragom Balentom pogovarjali o privatizaciji športnih društev in objektov, nam je med drugim povedal, da bi moralo biti po zakonu delovanje športnih društev javno. Tako kot je menda tudi v tujini. "Če bi imeli čiste račune in zaupanje, bi bili vsi pripravljeni investirati tudi sami. Že po sedanjem zakonu o društvih, za kar so praktično registrirani vsi klubi, bi morale biti vse transakcije jasne. To je zapisano tudi v 7. členu zakona o društvih. Delovanje društva je javno. V bistvu to ni kot pri gospodarskih družbah, da bi društva lahko imela poslovne skrivnosti."

Na vprašanje, ali bi morali klubi novinarjem odgovoriti na vsa vprašanja o cenah prestopov, plačah igralcev in športnih funkcionarjev, je Balent zatrdil: "Vsekakor morajo omogočiti vpogled, ker gre za zakon o društvih. Razen če ni klub registriran kot podjetje. Vendar mislim, da v naši prvi nogometni ligi klubi, ki bi bili podjetja, ne tekmujejo." Pa smo se odpravili po poteh tega napotka in se z enakim vprašanjem lotili dvanajstih največjih športnih kolektivov pri nas, vedoč, da bomo zelo težko dobili poštene odgovore. Slovenija pač ni del Evrope, kjer so takšni podatki javni, in tudi ne tisti del Evrope, kjer bi zato lahko kdo odgovarjal. Prvi primer: če se vprašate, kakšne so cene oziroma vrednosti najboljših slovenskih nogometašev v tujini, je to vsaj približno jasno. Zlatko Zahovič vas bo stal 30 milijonov mark in z njim se boste lahko poigravali štiri leta. V istem časovnem obdobju vas bo Sebastijan Cimerotič olajšal le za 3 milijone mark. Za Pavlina boste odšteli 800.000 mark. Za zvezdnika Sandija Knavsa boste nemškemu Kaiserslauternu odšteli 1,5 milijona mark na leto. Stvari so jasne. Drugi primer je še bližji, na Hrvaškem, kjer so se klubi šli podobne skrivalnice, kot to počnejo pri nas, je nastal velik finančni škandal, ker so ugotovili, da sta recimo Hajduk in Dinamo skupaj dolžna državi več kot 100 milijonov nemških mark. Konec koncev smo letos poleti doživeli prvi vdor dacarjev v Košarkarski klub Union Olimpija. Dobro zavarovani košarkarski delavci so pri letnem proračunu, ki je presegal 10 milijonov nemških mark, pozabili plačati 2 milijona mark. Blagajna pa je bila kljub temu prazna, čeprav so (menda drago) prodali 90 odstotkov lanskih igralcev moštva. Davčni prekršek naj bi se zgodil le zato, ker niso znali pravilno prijaviti svojih "delavcev". Zanje obstaja rubrika vrhunski športnik, ki davčno stopnjo zmanjša za 40 odstotkov.

Košarka

Od Uniona Olimpije odgovora na vprašanje o plačevanju igralcev in trenerjev nismo dobili. Telefoniral je sicer gospod Boštjan Dobrovoljc, ki "dobrovoljno" pomaga tivolskim košarkarjem v nerodnem dolžniškem položaju, v katerem so se znašli, vendar nam ga ni uspelo prepričati, naj nam razkrije plačilni seznam kluba. Najprej se je izgovarjal, naj vprašanja pošljemo direktorju Radu Lorbku, ko smo to storili, nam je zagotovil, da je Lorbek vprašanja dobil, potem pa se ni zgodilo nič. Po treh tednih nam je povedal le: "Vse tiste institucije, ki so po zakonu formalnopravno upravičene, da si ogledajo pogodbe, to lahko storijo. Jaz, Boštjan Dobrovoljc, pa po zakonu o osebnih podatkih teh podatkov ne morem dati." O javnem delovanju društva pravi: "Za finančne stvari odgovarja direktor kluba Rado Lorbek." Ni pa nam znal povedati, zakaj je Lorbek naša vprašanja prezrl. Le kaj za vraga skrivajo pod tivolskimi koši? Se bojijo povedati, kam gredo milijoni, ki jih slovensko gospodarstvo vlaga v njihove neverjetne uspehe?

V nasprotju s Šiškarji se v Laškem niso povsem ustrašili naših vprašanj. Košarkarski klub Pivovarna Laško se očitno zaveda svojih obveznosti do javnosti. Zakon o društvih sicer komentirajo po svoje, češ da je delovanje društva javno, vendar s tem ni mišljeno, da društvo ne sme imeti nikakršnih skrivnosti. Plače zaposlenih naj bi bile takšna skrivnost, saj zaposleni, torej športniki, niso javni delavci oziroma politiki, da bi morali objavljati podatke o svojih dohodkih.

Pa vseeno: njihovi igralci imajo prihodke od 20.000 do 120.000 mark bruto na leto. V teh okvirih je tudi plača trenerja Predraga Kruščića. V klubu so premije vezane na izide, ki jih moštvo doseže, in sestavljajo do 30 odstotkov zneskov, ki jih igralci prejmejo. V administraciji kluba nimajo profesionalcev, redno je zaposlena le tajnica. Tako so v vsej vodilni strukturi kluba volonterski delavci in za svoje delo v klubu ne prejemajo honorarjev. Direktorja nimajo, sekretar pa delo v klubu opravlja sočasno z delom upravnika dvorane Tri lilije. Tudi pri kodeljevskem KD Slovan vsaj splošnih financ ne skrivajo. Janez Rajgelj, direktor kluba, nam je zaupal, da letošnji proračun društva znaša 110 milijonov tolarjev. Od tega 70 milijonov tolarjev porabijo za plače igralcev, trenerjev, maserjev in direktorja, vendar ta plače menda ni prejel že tri leta. Preostali denar pokrije stroške potovanj, registracije, priprave, opreme, prevozov in mladinskega pogona. Rajgelj priznava, da je trener Tomo Mahorič za slovenske razmere dobro plačan, vendar meni, da je vreden tega denarja, ker je dober in priden delavec. Zaslužil naj bi toliko kot recimo doktor znanosti. In še številke: letne plače pri Slovanu znašajo od 40.000 do 100.000 mark bruto.

Veliko manj zgovorni so bili v Novem mestu pri Košarkarskem klubu Krka Telekom. Samo Plantan, do začetka prejšnjega tedna je bil predsednik KK Krka Telekom, je odgovoril, da so ljudje, za katere zahtevamo podatke, zgolj pogodbeni delavci ali samostojni podjetniki (si predstavljate samostojnega podjetnika Benetta Davisona). Zaradi tega bi se morali po direktorjevem mnenju novinarji za zneske neposredno obrniti na posameznike. Plantan seveda ni povedal, kdo so tisti, ki nakazujejo denar na račune samostojnih podjetnikov in pogodbenih delavcev.

Hokej na ledu in rokomet

Očitno so najbolj prepričani o tem, da jim nihče nič ne more, pri hokejistih Olimpije. Na naše vprašanje ni odgovoril nihče, še zlagati se jim ni ljubilo. Kot da se ne bi ustrašili, da bomo letos navijali za konkurente v rdečih dresih, za gorenjske oklepnike, klub Acroni Jesenice.

Na Jesenicah so nam na vprašanja odgovorili razmeroma natančno in očitno imajo poleg prenove moštva na ledu v mislih tudi temeljito delo športnih funkcionarjev. Hokejisti ne dobivajo plač, ampak nadomestila stroškov, ki znašajo od 150.000 tolarjev na mesec za slabše do 400.000 tolarjev na mesec za boljše igralce. Natančneje, dva igralca zaslužita po 400.000 tolarjev, pet igralcev po 250.000 tolarjev in tako nazaj. Nadomestilo stroškov za trenersko legendo Pavla Kavčiča je 450.000 tolarjev na mesec. Vsak igralec bo lahko svoj račun okrepil še s premijo 500.000 tolarjev za naslov državnega prvaka. In, mimogrede, predsednik kluba Branko Omejc zasluži vsak mesec 200.000 tolarjev bruto. Podobno kot Jeseničani sta dovolj odkrito spregovorila o financah oba slovenska rokometna giganta. Morda bi se lahko od njiju marsikaj naučili tudi tisti, ki v domači deželi svoje finance skrivajo, na gostovanjih v tujini pa ne morejo skriti gola ali koša in neznanja.

Pri Rokometnem klubu Celje Pivovarna Laško so nam povedali, da fiksni del pogodbenih zneskov desetih najbolje plačanih igralcev kluba znaša na leto od 2,248.000 do 10,116.000 tolarjev. Pogodbeni igralci RK Celje Pivovarna Laško so plačani po pravilniku kluba o nagrajevanju in v zvezi s tem sklenjenih medsebojnih pogodbah, ki temeljijo na izplačilih letnega fiksnega zneska in stimulativnega zneska, če so doseženi klubski cilji oziroma uvrstitev v polfinale evropskega pokala državnih prvakov. O zneskih premij sklepa po tekmovanju upravni odbor kluba. Plača trenerja Josipa Šojata znaša 560.000 tolarjev. Direktor kluba Vlado Privšek pa prejema vsak mesec 319.200 tolarjev. Pri rokometnih prvakih so nas opozorili, da so nam podatke poslali, čeprav je po njihovem delovanje društva sicer javno, vendar imajo tudi društva interno zaupno poslovanje v skladu s pravili kluba. Tudi pri rokometaših Mobitela Prul so se odločili, da javnosti ne gre skrivati poslovanja. Razpon mesečnih plač je pri njih od 1600 do 4000 mark v tolarski protivrednosti. Zdaj je na plačilnem seznamu 17 igralcev. Posebnih premij za zmage igralci v državni ligi ne dobivajo, izjema so tekme z rokometaši iz Celja. Premije zaslužijo tudi za končno uvrstitev v državnem prvenstvu, šlo naj bi za prvo, drugo in tretje mesto, v pokalu Slovenije premije prinese finale, v evropskem pokalu pa morajo priti do polfinala. Vsi funkcionarji v klubu so v rednem delovnem razmerju pri drugih delodajalcih in delo v klubu opravljajo volontersko, to pomeni, da za delo v društvu ne prejemajo plačil.

Nogometne skrivalnice

Zadnjič mi je prijatelj, ki že kako desetletje zabija gole v slovenski ligi, priznal, da še nikoli ni dobil niti tolarja legalnega denarja. Niti tolarja na žiroračun. Če je verjeti dobro obveščenim krogom, nogometaše plačujejo s potnimi stroški, z dnevnicami, v naturalijah, pogosto pa sploh ne. Če se vam zdi, da ima kateri od klubov dobro moštvo, pa vendar nerazumljivo izgublja, ste lahko prepričani, da igralci niso videli svojega denarja. Če se vam zdi, da kak igralec preveč igra, čeprav ni v formi, ste lahko prepričani, da svoj denar deli z nekom, ki ga je v klub pripeljal. V nogometu je vse mogoče, v slovenskem je mogoče še več. Vprašanja o plačah nogometašev in nogometnih funkcionarjev smo poslali na naslove štirih največjih slovenskih klubov, to so Maribor Pivovarna Laško, Olimpija, Primorje, Sportline Koper, in dobili odgovor, ki se med vrsticami bere približno takole: "Novinarji, pejte se mal solit." V vrsticah pa: "V skladu z II. členom zakona o varstvu osebnih podatkov lahko posredujemo podatke o plačah samo tistim, ki so za uporabo ali pridobitev teh podatkov pooblaščeni po zakonu, ali na zahtevo oz. s privolitvijo posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo. Zaradi tega vas vljudno prosimo, da svojo vlogo dopolnite, in sicer tako, da v vlogi navedete določbe zakona, ki vas pooblaščajo za pridobitev zahtevanih podatkov, ali pa k vlogi priložite pisne zahteve in privolitve oseb, na katere se zahtevani podatki nanašajo." Odgovor seveda nima nobene zveze z našimi vprašanji, saj jih nismo spraševali po plačah konkretnih oseb, temveč po plačah na konkretnih delovnih mestih v društvu. Po tem dopisu so nam odgovorili le predstavniki NK Maribor Pivovarna Laško: "Nesporno je, da je delovanje društva v smislu 7. člena javno, vendar omenjenega člena zakona o društvih ni mogoče interpretirati do te mere, da bi vam lahko, glede na veljavno pozitivno zakonodajo, odgovorili na zastavljena vprašanja. Gre namreč za to, da so podatki, po katerih sprašujete in ki se nanašajo na podatke o plačah in premijah igralcev, trenerja in direktorja kluba, glede na zakon o varovanju osebnih podatkov nedostopni za širši krog javnosti, izvzemši za tiste, ki so za vpogled v te podatke pooblaščeni. Javni prav tako niso podatki, ki so na podlagi sklepa upravnega odbora društva ali društvenih aktov zaupne narave. Ne glede na zgoraj navedeno pa vam zagotavljamo, da so plače in premije trenerja, igralcev in direktorja kluba v skladu s splošno kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti ter so torej na podlagi citiranega splošnega akta posredno na tak način transparentne in javne. Sicer pa je v klubu vse drugo v smislu izvajanja javne kontrole glede delovanja društva javno ter smo vam na zastavljena vprašanja po ustaljeni praksi vedno pripravljeni odgovoriti." Vedno? Tokrat pa ne ... Zanimivo je, da naj bi se bili s podobnimi vprašanji že ukvarjali na enem od sestankov združenja prvoligašev, kjer se je menda govorilo tudi o tem, da bi bile pogodbe javne, kot je ustaljena praksa v drugih evropskih državah. Nazadnje naj bi bil predlog podprl le predsednik NK Olimpija Anton Colarič, verjetno zato, ker v nogometu še ni dovolj časa in še ne pozna poti denarja. Kasneje naj bi bil celo dosežen dogovor, da klubi, člani združenja, sploh ne smejo posredovati takih podatkov. O tem smo povprašali direktorja Združenja klubov 1. SNL Branka Florjaniča. Ta nam je povedal: "Klubi po zakonu o društvih morajo posredovati podatke, združenje pa nima kompetence dajati informacij o pogodbah. Sam sem za to, da naredimo plačevanje v nogometu transparentno in da bo delovanje dosti bolj javno. V tem trenutku ni tako, čeprav je nogomet daleč pred vsemi drugimi." Odgovor, ki nam bo ostal v spominu - nogomet je daleč pred vsemi ... Pred kom?

Na naše konkretno vprašanje, ali obstaja morebitni dogovor, da klubi iz združenja ne smejo posredovati podatkov, je odgovoril: "Kolegij predsednikov je res že govoril o tej zadevi in se zavzel, da se na tem področju v skladu z veljavno zakonodajo zadeve uredijo in da se poskušajo doseči spremembe, mogoče olajšave...Številke iz pogodb posameznikov pa ne gredo v javnost, in to je v redu in najbolj normalno, tudi zaradi zakona o varstvu osebnih podatkov." Izmikanju šefa slovenske prve lige torej ni ne konca ne kraja.

Zakaj se klubi požvižgajo na zakonodajo, nam pove tudi odgovor ministrstva za šolstvo, znanost in šport, ki smo ga dobili od tiskovnega predstavnika Toneta Vrhovnika Strake: "Osebno in za hišo, v kateri sem zaposlen, me je sram, da vam moram po treh dneh posredovati tale odgovor ministrstva: za vse, povezano z zakonom o društvih, je pristojno ministrstvo za notranje zadeve."