Šuštarjev protinapad

Bivši državni sekretar - ki je kmalu po aretaciji kljub izjavam o popolni nedolžnosti odstopil s položaja, uradno zato, da bi ohranil ugled funkcije - je na sredini tiskovni konferenci novinarje na začetku obvestil, da bo o tistem, kar nas najbolj zanima (s čimer je nedvomno mislil, koga vse namerava še konkretno potunkati v brezno te korupcijske afere), spregovoril na samem koncu, da bi nas tako prisilil, da pozorno prisluhnemo tudi začetnemu ekspozeju na temo vrzeli v samem postopku, po katerem je bil obsojen. Teh naj bi bilo kar nekaj, saj da celotna zadeva temelji skoraj izključno na fabriciranju dokazov in lažnih pričevanjih, vse skupaj pa naj bi v primeru z izrazito političnim ozadjem državni vrh s pridom izkoriščal za dobrikanje Evropski uniji, kjer so antikorupcijski standardi precej visoki.

V času procesa se je poznejši obsojenec po nasvetu svojih odvetnikov branil z molkom, saj naj bi bili dokazi tožilstva po mnenju poklicnih zagovornikov bistveno prešibki za kakršnokoli obsodbo. Šuštar še danes trdi, da to dejansko drži, vendar je zaradi nestrinjanja glede osnovne obrambne strategije pred kratkim odslovil odvetnika Mira Senico in se kot človek, ki nima več kaj izgubiti, odločil, da spregovori. Pravi, da mu je bila zanikana pravica do poštenega sojenja, v utemeljitev pa za začetek navaja za samo obsodbo ključni pričevanji Darka Selana in Aleksandra Hatlaka, direktorja Stillesa, na katera naj bi kriminalisti ves čas vršili hud pritisk.

V podporo tej navedbi je Šuštar predočil zapis sodne razprave, kjer je Selan 23. 11. lani izjavil, da ga tako "izsiljujejo, da se boji za lastno varnost", da nanj "hudo pritiskajo", na vprašanje, kdo, pa je odvrnil, da "ne obdolženci niti drugi zagovorniki". Po Šuštarjevih navedbah naj bi Selanu kriminalisti, ki so ga spremljali tako na poti do sodišča kot ob vrnitvi od tam, omogočili tudi vpogled v tajne in zaupne materiale, konkretneje v zapise raznih telefonskih pogovorov, da se je lahko bolje pripravil za poznejše pričanje, kjer potem med triurnim zasliševanjem Šuštarja sploh ni neposredno obremenil, temveč je svojo izjavo spremenil šele naknadno, ko naj bi kriminalisti nanj še ostreje pritisnili.

Nad pritiski policije in novinarjev naj bi tarnal tudi Aleksander Hatlak, "največja neumnost procesa" pa je po Šuštarjevem mnenju dejstvo, da je po verziji zgodbe, ki jo je sodišču dokazalo tožilstvo, v enem primeru prejemnikom državnega denarja kot provizijo zase zaračunal sto, v drugem pa kar stodvajset odstotkov pozneje nakazanih sredstev. 70.000 DEM s strani Selda-packa naj bi bilo namreč samo del občutno višje vsote 210.000 mark, Stilles pa naj bi sekretarju 27,1 milijona tolarjev (od česar je po DDV-ju ostalo le 21,9 milijona) kompenziral s pohištveno opremo v vrednosti 23,8 milijona tolarjev. "Kako je lahko kdo osumljen, ovaden, obtožen in na koncu celo obsojen za to, da je zahteval več, kot je dal? Odvetniki so nas sicer opozorili, da na sodišču ni logike, vendar temu do konca nismo mogli verjeti!" Na vprašanje odvetnika Senice, kako je lahko kaj takega možno, naj bi Selan med obravnavo odgovoril: "Matr, to je pa res čudno!"

Šuštar potem izpostavlja obsodbo v primeru Stilles, ki da temelji predvsem na pričevanju Aleksandra Hatlaka, ta pa se sklicuje na telefonski pogovor z dne 5. 11. 2000. V njem naj bi se državni sekretar z njim dogovoril za sestanek, na katerem naj bi mu nazorno pokazal, kako bo moč sredstva za njegovo opremo speljati iz Stillesa, Šuštar pa je zbranim novinarjem prebral zapis prisluha tega telefonskega pogovora, ki se s Hatlakovimi navedbami v resnici ne ujema. "Ima me, da bi policiji poslal zahvalno pismo, da mi je sploh šla prisluškovat! S temi prisluhi lahko sedaj dokazujem svojo nedolžnost!" Tudi formulacije končne verzije Hatlakovega pričanja so precej dvoumne, saj je med drugim izjavil tudi, da "ne ve", iz katerih sredstev naj bi bila plačana stanovanjska oprema.

Da je mera polna (oziroma z obsojenčevimi besedami "Ma koga so se najdli zajebavat tlele?!") Šuštar navaja pričanje zapriseženega sodnega izvedenca o spreminjanju ne nepomembnega dokaznega gradiva računalniških datotek v osebnem računalniku osumljenega Šobe, poleg tega pa naj zakonski par Šuštar, ki trdi, da se je vmes potrudil dokazati tako absolutno in brezprizivno upravičenost namenitve državnega denarja podjetju Selda-pack kot zakonit izvor prav vsakega tolarja na njunem po sodbi blokiranem računu, sploh ne bi imel hiše, kamor bi se pohištvo s Stillesa dalo postaviti. V bližnji prihodnosti sta se jo sicer namenila graditi, vendar za zdaj nimata še niti parcele niti gradbenega dovoljenja: s Stillesom sta se za pohištvo v resnici dogovarjala, plačala naj bi iz lastnega žepa, vsa zadeva pa naj bi postala aktualna šele čez leto ali dve.

V povzetku spodbijanja samega postopka, po katerem je bil obsojen, je Šuštar zatrdil, da mu je popolnoma jasno, kdo je v ozadju, saj da ni tako politično naiven, kot nekateri mislijo. V času službovanja pod tremi različnimi ministri naj bi se marsikomu politično zameril, LDS pa da ga je zdaj na koncu hladnokrvno in vsebinsko povsem iz trte zvito žrtvovala, da se je lahko Slovenija pred zaskrbljeno Evropo hvalila s pročeljem "antikorupcijskega Paradiža". S to afero naj bi se tako politični vrh potrudil zakriti prav vse drugo in levom vrgel sekretarja, ki je po lastnih besedah vseskozi deloval pošteno, čeprav je bil skoraj štiri leta v resnici izpostavljen pritiskom in grožnjam, ki globoko posežejo v integriteto človeka in njegove družine.

Šuštar je zdaj odločen, da si ne bo na njegovih plečih zdaj nihče gradil kariere in uspeha, niti generalni direktor policije, ki naj bi imel domnevnega glavnega akterja korupcijske afere v želodcu tudi zato, ker je kot predsednik nadzornega sveta Slovenske razvojne družbe pred časom soglašal s predlogom uprave SRD o razrešitvi Bojana Pogorevca s funkcije direktorja družbe Lesna iz Slovenj Gradca, saj naj bi - tako Šuštar - med drugim sodeloval tudi pri pranju denarja. Ob tem se je Šuštar obregnil tudi ob to, kako da se v zvezi s Pogorevčevim bratom še ni začel sodni proces, čeprav je bila obtožnica pravnomočna že 13. 10. 1998.

Šuštar se namerava v bližnji prihodnosti potruditi, da bodo razgaljeni tisti, ki najbolj posegajo po korupciji. V ta namen je že vložil kazenski ovadbi proti Aleksandru Hatlaku in Vladu Markoviču (podjetniku, ki je Šuštarja in Droljca obtoževal izsiljevanja podkupnine še v nekem drugem primeru), pripravljeni pa ima še tisto za Darka Selana in še eno dodatno za Hatlaka. Poleg tega je Šuštar Helsinškemu monitorju izročil "konkretne primere in predloge kazenskih ovadb vodilnih politikov in funkcionarjev v Sloveniji". O konkretnih imenih na tej točki sicer še ni želel govoriti, je pa naštel sama kazniva dejanja, o katerih naj bi z njegove strani izročeni dokumenti pričali: v sklopu teh oznak najdemo izdaje uradnih tajnosti po sistemu političnega vohunjenja v ministrstvih in vladi, nezakonito financiranje strank (s posebnim poudarkom na vladni koaliciji), zlorabe uradnega položaja v smislu protizakonitega materialnega in nematerialnega okoriščanja (s posebnim poudarkom na Zavarovalnici Triglav in upravi SRD), podkupovanje v Telekomu, prelivanje subvencij v zasebne izobraževalne institucije (podiplomski izobraževalni center), napol javne institucije (Gospodarska zbornica) in gospodarske družbe (npr. IUV), zlorabe uradnih pravic pri podeljevanju poroštev gospodarskim društvom (npr. Optima), fiktivno prelivanje sredstev ministrstev v svetovalne družbe (npr. Delloite & Touche) in financiranje predsedniških volitev na Hrvaškem.