nato / "Nevarna pisma bralcev"

Analize pisanja slovenskih občil o zvezi Nato, ki jih pripravljajo na ministrstvu za zunanje zadeve, so samo del obsežne dokumentacije, v kateri vladni analitiki dan za dnem ocenjujejo odzive slovenske javnosti na približevanje Slovenije severnoatlantski zvezi. Te analize, ki so nastale na pobudo zunanjega ministra Dimitrija Rupla, po pojasnilu Nataše Prah z ministrstva za zunanje zadeve pripravljajo tudi v drugih vladnih službah. Predvsem v Uradu Vlade RS za informiranje (UVI). Da bi bila slika vladinega analiziranja in predalčkanja medijev, ki "negativno" pišejo o zvezi Nato, popolnejša, predstavljamo še nekaj "internih" dokumentov UVI-ja z "negativnimi klipingi o vključevanju Slovenije v Nato".

Rušilna javnost

V analizah, ki jih pripravljajo v vladnem uradu za informiranje, je veliko zelo nenavadnih mnenj. Intervju z obrambnim ministrom dr. Grizoldom v Primorskih novicah, ki je bil objavljen v začetku marca, je na primer v eni od njih ocenjen pozitivno, saj minister v tem intervjuju menda “preprosto in argumentirano (brez dlake na jeziku) pojasnjuje, zakaj odločitev za Nato”. Takoj zatem sledi resno opozorilo. "V obravnavanem obdobju je bilo objavljenih precej kritičnih prispevkov, ki so s propagandnega stališča zelo rušilni. Največ ali kar večina je praviloma reakcij na izjave nekaterih politikov, ki so nase prevzeli skrb za propagiranje vstopa v Nato,” menijo analitiki UVI-ja in dodajajo več “propagandno-rušilnih” navedkov. V to skupino je uvrščen članek Ljuba Milošiča (5. marca) iz Kopra, ki trdi, da se “zunanji minister nad nasprotniki tako razjezi, da je včasih podoben otroku, ki mu vzameš dudo”, in kritizira ravnanje politikov ob spremembi pomorskega zakonika. V Večeru je bil dva dni kasneje objavljen članek Ljubice Jančič, ki nasprotuje trditvi ministra o večini, ki se strinja z vstopom v Nato, in sprašuje ministra, “ali je vprašal slovenske matere, ali so pripravljene žrtvovati svoje sinove za vojne v Iraku, Koreji, Afganistanu in drugih vojnih žariščih v svetu”. Med “rušiteljske” komentarje je uvrščen tudi istega dne v Dnevniku objavljen komentar Mileta Šetinca. Ta meni, da so “zmagovalci iz Afganistana vojaški svet zase”, ki bo “amorfno vojno proti terorizmu izrabljal za poljubne udarce na svetovnih točkah, kjer so domnevno ali v resnici ogroženi ameriški strateški interesi”, pri čemer bo Evropejcem preostalo, da “godrnjaje čistijo za velikim bratom”, da “opravljajo policijsko delo in odstranjujejo mine v pokorjenih deželah”, v to dihotomijo pa bo “uvrščena tudi slovenska vojskica, pri čemer je čisto vseeno, ali bo od letos članica Nata ali ne”. Enako nevarno naj bi bilo poročilo novinarja Dnevnika “ag” o soočenju mnenj o vključitvi Slovenije v Nato, kjer je sodeloval tudi Dimitrij Rupel. Zunanji minister je dejal, da članstvo v Natu “ni šala”, analitik UVI-ja pa je v novinarskem poročilu pronicljivo opazil zaroto in daljnovidno ugotovil, da so bili “citirani samo tisti deli izjav, za katere je bilo jasno, da bodo pritegnili največ pozornosti bralcev in sprožili reakcije”.

V podobnem duhu so napisane druge “analize”, ki jih za potrebe zunanjega ministrstva in vlade pripravljajo v vladnem uradu za informiranje. V prvi polovici aprila so analitiki ugotovili, da se je “umiril spopad zagovornikov in nasprotnikov vstopa v Nato”, ker je bilo “težišče na nakupu vladinega letala in pisanju Financial Timesa”. Pomemben je bil menda tudi nastop Antona Grizolda, ki je na VTV Velenje povedal “argument, o katerem se sicer javno težko govori”, ki pa je “zelo pomemben”, namreč, da lahko “državo na neki način povsem zgubimo”. V Mladini, Delu in Tedniku so analitiki opazili pisanje o slabo obiskanih javnih tribunah. “Mladina skuša na piker način dopovedati, da nekatere teze, ki jih predstavljajo zagovorniki vstopa, niso najboljše (npr. hvalospev pokončnemu zavezništvu itd.)”. Opazili so še članek Miša Alkalaja Ocena varnosti, kjer “kritično razgalja ameriško politiko in se v tej zvezi sprašuje o varnosti Slovenije po vključitvi v politično-vojaški klub držav, ki si jemljejo pravico, da si prisvajajo tuje naravne vire”.

Kritični članki v Delu, Dnevniku, Sobotni prilogi in še nekaterih časopisih so povzeti s krajšimi citati. Konec aprila in v začetku maja so analitiki opazili “nekaj negativnih odmevov na tiskovino Natopis”. Kot kritični so omenjeni komentarji Vlaste Jalušič, Vinka Vasleta in nastop Gibanja za svobodo sveta. Na koncu “splošnih ugotovitev” je zapisano, da “sredstva javnega obveščanja niso prezrla ugotovitev vrste javnomnenjskih raziskav (v zvezi z Natom), da se je število `za' dvignilo” in da bi se “po mnenju V. Miheljaka v tem trenutku na referendumu `za' odločila večina glasovalcev”. Maja se je večina medijev, ki pišejo o zunanji politiki, ukvarjala predvsem z obiskom Janeza Drnovška v ZDA in s srečanjem zunanjih ministrov zveze Nato. Navaja se mnenje dopisnika Dela o tem, da so Američani “slovenski delegaciji naravnost povedali, da pričakujejo povišanje vojaškega proračuna in preoblikovanje slovenske vojske v organizacijo, od katere bo Nato imel koristi”, ker jih “približne reforme in zgolj estetski popravki ne zanimajo”, in mnenje Vesa Stojanova, da bo “Washington moral pač razmisliti, kaj naj z Natom oziroma kakšno vlogo naj mu nameni”. Med članki, kritičnimi do Natopisa, so navedeni članek Mimi Šegina in “v celoti zelo kritičen” prispevek Roka Praprotnika iz Dela, članek Katje Šeruga v Večeru, Vesne Godina v Oni , “štiri vprašanja vladi”, ki jih je v Delu objavil Bojko Jerman, komentar Marka Crnkoviča Splošni ljudski odpor (do sveta), ki je bil objavljen v Financah, in članki, ki smo jih o Natopisu objavili v Mladini.

Od vseh se razlikujejo le članki v Magu, ki so med “kritične” uvrščeni bolj zaradi malomarnosti analitikov oziroma ne zato, ker kritizirajo vstop Slovenije v Nato, temveč napadajo odpore kritične javnosti do približevanja zvezi Nato. V eni od analiz tako na primer sami analitiki navajajo, da je v članku Janeza Markeša Ura resnice, objavljenem v Magu, avtorjeva glavna teza, da so “nosilci politike nasprotovanja Natu postali kar nekateri mediji” in da je minister Rupel “dregnil v nevralgično točko slovenske demokracije”.

Cvetka zase pa je navedba zadnjega od nekaj “propagandno-rušiteljskih” medijskih prispevkov, ki so jih med vso drugo medijsko solato detektirali bistri analitiki Urada Vlade RS za informiranje. To je analiza pisma Urbana Pompe iz Novega mesta, ki je bilo objavljeno v Dnevniku, 11. marca 2002. "Prispevek (pisma bralcev) odraža razmišljanje povprečnega, sicer razgledanega Slovenca, ki spremlja politična dogajanja doma in v svetu. Napisan je razumljivo in je po vsebini dostopen najširši populaciji. Vse, kar je napisano, avtor argumentira z dejstvi, ki so številnim znana ali se vsiljujejo kar sama od sebe. Nevaren je, ker lahko bralec hitro sprejme to razmišljanje za svoje. Težava je tudi v tem, da je na tako pisanje težko odgovoriti. Dodatna "finesa" je to, da avtor zelo pazi, da ne bi smešil ali direktno kompromitiral nasprotnika," sklepa analitik Urada Vlade RS za informiranje.

Analitiki so pisma bralcev tudi preštevali. “V obravnavanem obdobju je bilo objavljenih več pisem bralcev, ki so vsebinsko usmerjena proti vključevanju v Nato ali pa so odmevi oziroma reakcije na izrečeno ali zapisano.” Posebej je navedeno mnenje Franca Milošiča, ki je dejal, da bo tako dolgo, dokler bo lahko, s hčerama in sinom še kaj branil, “branil svojo državo”, in to natančno “do njene meje”, ker “na oni strani nimamo kaj braniti, kajti tam lahko samo napadamo”.

Sprevržena logika

Vse doslej objavljene analize, ki jih je pripravil in jih še zmeraj izdeluje UVI, imajo podobne pomanjkljivosti. Mnenje, da so “argumentirana”, na dejstvih, ki se “vsiljujejo sama po sebi”, zasnovana pisma “povprečnega” in “razgledanega Slovenca” lahko “nevarna” le zato, ker lahko “bralec hitro sprejme to razmišljanje za svoje” in je “na tako pisanje težko odgovoriti, ker avtor zelo pazi, da ne bi smešil ali direktno kompromitiral nasprotnika", pa kažejo na zastrašujočo, sprevrženo raven razmišljanja analitikov, ki v vladnih službah dan za dnem secirajo pisanje slovenskih medijev. Le kateri zaslepljeni um lahko argumentirane, intelektualno prepričljive argumente označi za resno “nevarnost” za državo? Le kakšno raven razprave zagovarjajo analitiki vladnih služb, če tedaj, ko se zagovornik vključitve v Nato izogne “premočnim argumentom proti vključitvi v Nato”, to ocenijo kot “spretno” dejanje? Se s takšno “visoko” ravnijo javne razprave strinjata tudi direktorica urada za informiranje Alja Brglez in predsednik vlade Janez Drnovšek? Je res sprejemljivo in normalno, če si analitiki slovenske vlade zaradi dosega svojih ciljev v javni razpravi namesto utemeljenih želijo čim več primitivnih, neargumentiranih prispevkov in sodelovanja kar se da nerazgledanih udeležencev polemike?

V vsebinskem pogledu imajo vse omenjene analize še druge resne pomanjkljivosti. Predvsem pomanjkanje meril za določanje "usmerjenosti" člankov, nestrokovno izvedbo in nekritičnost pri analizi prispevkov nadrejenih. Tudi obtoževanje novinarjev, da so "odprli razpravo" o vstopu v Nato, uvrščanje novinarjev v kategorijo "natoskeptikov" in zastrašujoča iznajdba kategorije "natofobov" kažejo nizko intelektualno raven analiz. Razlogov za to je veliko. Nizka intelektualna raven “analiz” je tudi posledica tega, da so v Sloveniji, drugače kot v drugih državah, kjer analize opravljajo elitni oddelki in dobro plačani strokovnjaki s popolno svobodo razmišljanja, analitični oddelki na slovenskem MZZ-ju in v nekaterih drugih službah spremenjeni v “kazenske” kolonije. Slabo plačani analitiki v teh vladnih službah so pogosto žrtve pritiskov nadrejenih, če se jim v “analizah” zapiše karkoli, kar ni po volji nadrejenim uradnikom. Vse je sicer odvisno od ministrov in izbire kadra. V času, ko je analitike na MZZ-ju vodil Matjaž Jančar, se je pokazalo, da lahko te službe izdelajo tudi zelo dostojne dokumente.

Vendar to vsekakor ni v opravičilo sedanjemu zunanjemu ministru, ki je precej kriv za servilnost svojih podrejenih. In ki je z navajanjem neresničnih podatkov zavajal javnost ter si izmislil “protinatovsko” medijsko kampanjo. Vse analize, ki smo jih objavili doslej, prav tako potrjujejo, da si "predalčkanja" novinarjev nismo izmislili novinarji, kot trdijo na ministrstvu za zunanje zadeve. Nasprotno, s tem početjem, ki spominja na čase enoumja, se očitno še danes ukvarjajo najbolj strokovne službe države, ki bi morale politike in uradnike oskrbovati s poglobljenimi strateškimi dokumenti. To pa je za vse nasprotnike slovenskega vključevanja v Nato gotovo dobra novica. Kajti dokler imamo takšne službe in takšnega ministra za zunanje zadeve, po resnih kritikah slovenskega približevanja Natu - sploh ni potrebe.

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava