izbrisani / Zgodba družine Pejić

Milka Pejić je v Slovenijo prišla leta 1971. Zaposlila se je v Osnovni šoli Ledina. Njen soprog Slavko je prišel že tri leta prej. Delal je v Zavodu za raziskavo materiala in konstrukcij za Bežigradom. Oba sta rojena v BiH. V Sloveniji so se jima rodili trije otroci. Vsi so bili stalno prijavljeni v Ljubljani, na naslovu, kjer so si zgradili hišo. Ob osamosvojitvi je starejši sin dobil državljanstvo, ne da bi zanj posebej zaprosil, druga dva otroka ga nista dobila. Milka in njen soprog za slovensko državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu nista zaprosila, ker po izjavi države o "dobrih namenih" nista verjela, da bi po osamosvojitvi, za katero sta celo glasovala, lahko imela posebne težave. Že mesec kasneje sta ugotovila, da sta se uštela. Takoj sta zaprosila za slovensko državljanstvo zase in za otroke. Prošnja je bila zavrnjena - ne enkrat, pač pa trikrat zapored.

Slavko je kmalu po osamosvojitvi izgubil službo, zaradi epilepsije se mu je zelo poslabšalo zdravje. Milki je k sreči trikrat uspelo podaljšati delovni vizum, četrtič ji ga niso hoteli podaljšati, ker ni imela prijavljenega stalnega prebivališča. Kljub temu so na njihov naslov prihajale vse položnice. Navedbe Milke in Slavka Pejića, da imajo v Sloveniji hišo, da niso nikakršni begunci in "ilegalci" in da tu živijo popolnoma legalno že desetletja, so bile zaman. Uradnik v upravni enoti je Milki celo svetoval, naj razmisli o ločitvi - kajti sama bi imela dovolj denarja za preživljanje in bi lahko dobila slovensko državljanstvo. Njena plača naj bi bila po standardih, ki jih je določila država, za preživetje vse družine preprosto prenizka.

Tudi odgovor na prošnjo za pridobitev stalnega prebivališča sta Pejića čakala leto in pol. Nazadnje sta dobila negativno odločbo skupaj z računom za 18.000 SIT - takso za negativno odločbo; če je ne bi plačala, so jima zagrozili z rubežniki. Zaradi menda "nelegalnega" prebivanja v svoji lastni hiši so imeli ves čas resne težave s policijo. Moža je policija nekega dne odpeljala na policijsko postajo na Viču. Naslednji dan so prišli še po Milko, da bi pred sodnikom za prekrške kot možev zastopnik dala izjavo. Pol ure po začetku obravnave je soprog na sodišču doživel epileptični napad. Rešilec ju je odpeljal na urgenco. Medtem ko je moža v prisotnosti soproge pregledoval zdravnik, je zraven stal policist. Drugi je stražil na hodniku. Rešilec ju je nato v spremstvu policijske marice odpeljal v bolnišnico v Polju. Vsi, ki so ju tam poznali, tudi osebni znanci, so z začudenjem gledali spremstvo policistov. "Peljali so naju kot morilca. Ko sem zdravnika po pregledu vprašala, kdaj lahko pridemo na obisk, je policist za mojim hrbtom zakričal: 'Obiskov ni. Mi pridemo na obisk!' Rekla sem, da imam pravico obiskati moža, policist pa mi je še enkrat dejal 'Ne!' Nisem se več želela prepirati z njim," se spominja Milka Pejić. Nato so jo odpeljali na policijsko postajo na Viču. Tam so ji rekli, naj sede v eno od celic. "Mislila sem, da je izmena in da moram počakati komandirja. Sedla sem, nenadoma pa je policist, ki je bil v prostoru, zaprl vrata za menoj in me vprašal, ali mu zaupam torbico. Rekla sem 'Zakaj pa ne', on pa si je torbico obesil prek rame in zaklenil vrata celice," pripoveduje Milka. Nezakonito je bila priprta več kot dve uri in pol.

Njenega soproga so naslednji dan policisti iz bolnišnice v Polju z lisicami na rokah odpeljali v Prehodni dom za tujce na Celovški v Ljubljani. "Vprašal sem jih, čemu lisice, saj jim nič nočem, pa še trije so bili. Rekli so, da me pač morajo vkleniti. Da sem ilegalno prišel v Slovenijo. Vprašal sem jih, kako sem lahko ilegalec, če pa tu živim že od leta 1968. Tu sem se upokojil. V Sloveniji sem hodil na orožne vaje skoraj vsako soboto. Bili so tiho. Ko pa so me pripeljali v Prehodni center za tujce, je direktor, pisal se je Bučar, vzrojil. 'Tega možakarja peljite v njegovo hišo, tja, od koder ste ga odpeljali!' se spominja Slavko.

Tudi hčerka Kristina, ki je februarja 1999 rodila hčerko Aleksandro, je imela zaradi svojega statusa težave. Pet dni po porodu je dobila odpustnico iz bolnišnice, vendar ji vodstvo porodnišnice ni hotelo izročiti otroka, dokler ne poravna računa za porod v višini 3500 nekdanjih nemških mark. In to čeprav je imel njen soprog slovensko državljanstvo. Kristinin oče Slavko je bil takrat v Polju. "Kristina me je klicala domov in jokala. Rekla je, da ji ne dajo dojenčka, dokler ne poravnamo računa za porod. Od nas so zahtevali, da zberemo denar, s katerim bi pravzaprav odkupili Kristinino hčerko, našo vnučko, ki smo jo s takšnim veseljem pričakovali. To je žalostno. Za pomoč smo se obrnili na Helsinški monitor." Šele na pisno zahtevo Helsinškega monitorja je vodstvo bolnišnice dovolilo Kristini, da iz porodnišnice odide skupaj z otrokom.

V tem času so jim najbolj pomagali zdravniki in kolektiv šole, kjer je Milka delala. Na zavodu za socialno delo jim niso pomagali. Na vprašanje, kaj naj naredi s hišo, je Milki uslužbenka rekla, naj si jo "oprta na rame in odnese v Bosno". Na izpostavi Karitasa, kjer je prosila vsaj za kakšen paket s hrano, so jo vprašali, ali ima državljanstvo in stalno prebivališče, in ugotovili, da ji, ker obojega nima, ne morejo pomagati. Ombudsman Ivo Bizjak je z Milko popil kavo. Najstarejšemu sinu je medtem sodnik za prekrške izrekel kazen 160.000 SIT, ker sta njegova oče in mati "ilegalno" prebivala v svoji lastni hiši. Dopis je z obrazložitvijo, da je hiša vpisana na ime njegovega očeta, vrnil sodišču.

Milka je po večletnih zapletih, opravila je tudi izpit iz slovenščine, dobila slovensko državljanstvo. Otroka sta slovensko državljanstvo dobila šele po tem, ko so v neki televizijski oddaji videli, da imajo otroci, rojeni v Sloveniji, do tega pravico, in ko so Pejići napovedali tožbo proti državi.

Vendar težav še ni konec - boj z državo je sedaj na plečih drobcene, komaj štiriletne Milkine kodrolase vnučke Aleksandre. Čeprav imata njena oče in mati slovensko državljanstvo, je Aleksandra v Sloveniji še zmeraj - tujka. Zato družina skupaj ne more nikamor, štiriletni deklič pa je od ministrstva za notranje zadeve dobil brezdušen nalog, da se mora zglasiti v uradu za tujce v Mostah, si urediti vizum za tujca in šele nato zaprositi za državljanstvo. "Le kako naj štiriletni otrok zahteva vizum? Rojstnega lista iz tuje države nima, v Bosni sploh ni prijavljena - kam naj se torej obrnemo? Ali naša vlada sploh kaj razmišlja o teh težavah?" se sprašuje Milka.