Ne Triglav, le panter bo naš znak

"Od vseh držav na svetu ima le še Južnoafriška republika dizajnersko zastavo, in to od časa, ko so zamorci prevzeli oblast," je v svoji politikantski politično nekorektni maniri na tiskovni konferenci ob predstavitvi nagrajencev natečaja za nove državne simbole zarobantil plemeniti Jelinčič. Ob tem mu je Jože Lajevec, predsednik društva Heraldica Slovenica, na drugem koncu dvorane stoje zaploskal. Stane Bernik, predsednik komisije, ki je ocenjevala dela, prispela na natečaj, je navzoče rahlo živčno pozval, naj tiskovne konference nikar ne izrabljajo za svoje politične govore.

Zdi se, da nam Slovencem državni simboli res niso zapisani v genih. Če bi nam bili, se ne bi vsakič, ko beseda nanese na zastavo in grb, tako energično prepirali. Hvala bogu, smo vsaj pri himni bolj ali manj enotni in se nam zdi po svoje celo fino, da imamo za himno napitnico. V vinu je očitno precej resnice. Z zastavo pa je velik križ. Anekdote o tem, kolikokrat so našo zastavo zamenjali z zastavo Slovaške, so že legendarne. Tako mimogrede se lahko zgodi vsakemu izmed nas. Meni se je recimo zgodilo na Cipru, ko sem mimogrede pogledala zastavo na neki vojašnici in se potem še nekaj kilometrov začudeno spraševala, ali niso vendar naši vojaki že zapustili otoka. Prepričana, da sem odkrila tajne slovenske vojaške enote v silah Združenih narodov, sem se firbčno vrnila na kraj "zločina" in prasnila v smeh: zastava je bila kajpada slovaška. Če se to lahko zgodi tudi nam, nimamo pravice biti jezni na tujce, ki ne prepoznajo naših državnih simbolov. Vprašanje pa je, ali je to že razlog, da jih zamenjamo. Mogoče samo redizajniramo, denimo z grbom na sredini.

Heraldiki vs. oblikovalci

Pa smo spet pri razglasitvi izidov natečaja. V izhodišču natečajnih pravil je bilo med drugim zapisano, naj bi novi državni simboli pripomogli k prepoznavnosti države. Če je to res edina naloga zastave, bi torej v skladu s zaitgeistom morali izbrati ultrazdizajnirano, tako, da bi jo objavili v vseh oblikovalskih biltenih, revijah, jo v posebno vitrino postavili na vseh oblikovalskih razstavah in bi se turisti ustavljali pod našim drogom pred palačo Združenih narodov, ker bi hoteli imeti fotografijo tega eksota. Toda potem bi bili po Jelinčičevem mnenju taki kot zamorci.

E, pa smo pri jedru spora. Komisija, ki so jo sestavljali France Cukjati in Jožef Školč, predstavnika naročnikov, ter strokovni člani Stane Bernik, Peter Pavel Klasinc in Boris Podrecca, je med prispelimi rešitvami dala prednost tistim, ki so temeljile na oblikovalskem principu. In manj na heraldičnem. No, vsaj na začetku predstavitve nagrajencev se je zdelo tako. Ko smo v roke dobili fotografije nagrajenih predlogov, smo bili po svoje presenečeni in razočarani. Razočarani, ker so bili nagrajenci tako zelo navadni. Presenečeni pa zaradi tega, ker je komisija dosledno upoštevala oblikovalski vidik državnih simbolov. Nobenih karantanskih živali! Čiste linije, geometričnost ... kot bi pri izbiranju razmišljali o ubogih učencih, ki v delovne zvezke rišejo državne simbole. Pa si zamislite, da bi morali narisati karantanskega panterja. Komisija je med 144 predlogi izbirala v petih krogih, vedno po načelu večinskega glasovanja. Sicer je na natečaj prispelo 250 pošiljk, a jih je 106 izpadlo že v prvem krogu zaradi neizpolnjevanja razpisnih pogojev. Kar predstavljam si jih, kako so se ves konec tedna plazili po veliki dvorani državnega zbora in izbirali. Ergo: komisija stoji za svojo odločitvijo. Ali kot pravi njen predsednik: "Ne sprašujte me o usodi slovenskega grba in zastave. Stojim le za odločitvami komisije." In res je, da bo o usodi grba in zastave najprej odločala ustavna komisija, ker morajo, če hočemo spremeniti zastavo, spremeniti ustavo. A tudi po tem ni popolnoma jasno, kdo bo dejansko odločil o morebitni novi zastavi. France Cukjati je recimo prepričan, da bo komisija odločala o vseh prispelih predlogih, ne samo o nagrajenih. Cukjati recimo preferira tretjenagrajeno rešitev. Ta je delo Valta Jurečiča, tudi heraldika. A je predsednik heraldičnega društva takoj, ko je Bernik navedel, da gre za t. i. orlov prsni ščit, protestiral, da to nima nobene zveze z orlovskimi grbi. Res pa je, da je med vsemi nagrajenimi ta rešitev grba še najbolj heraldično "neoporečna". Celo v obrazložitvi je navedeno, da je "veksikološko pravilno zastavljen in oblikovno dobro rešen", da so barve pravilno lomljene, da sestavljajo "dvobarvni heraldični trirog".

Mislim - pa naj se ti heraldiki najprej med sabo zmenijo, kaj sploh hočejo.

Medtem ko je predsednik komisije bral obrazložitve nagrad, je Jože Lajevec iz kota dvorane kričal: "Lažnivec, to je laž, tukaj ni nobenih zgodovinskih simbolov!" In je hitel preroško razlagati, da "sedajle odločamo o slovenski identiteti". Predsednik komisije je le mirno pripomnil, da sedaj pač ne odločamo o identiteti naroda. Dušebrižniki pa še naprej: češ da komisija ni upoštevala zgodovinske vrednosti slovenskih simbolov. In po njihovem je pravi le en zgodovinski slovenski simbol - karantanski panter. No, pa povejte, vi, navaden državljan, kaj je to karantanski panter! Ne veste? Takoj pasport nazaj in med izbrisane.

Tako bi nekako verjetno zahteval plemeniti Zmago, če ne slavite panterja. Ko je vstopil v sobo za predstavitev, se je okoli njega takoj zbrala gruča fotografov. Teatralno si je ogledal predloge, se spakoval in naravnost pokomentiral: "To je za kozlat." Ja, pa da so to predlogi za ovitke čokolad ali za steklopihaško firmo Školčeve žene ali za konzerve z morsko hrano. Pa da vsi, ki častimo Triglav, nimamo pojma o zgodovini slovenskega naroda. Skupaj s Stanetom Bernikom, tega je plemeniti mimogrede podučil, da nima pojma o zgodovini, ko se je drznil vprašati, ali je Karantanija vsa slovenska zgodovina. Profesor Bernik je po predstavitvi skoraj prisegel, da nikoli več ne bo v nobeni komisiji.

A ker so toliko razpredali o teh panterjih kot edinem pravem simbolu slovenskega naroda, me je zanimalo, koliko panterskih predlogov je prispelo na natečaj. Ker je bil natečaj odprt za vse, ne samo za oblikovalce, bi bilo število prispelih panterjev morebiti lahko odsev zakoreninjenosti panterja kot nacionalnega simbola. Predsednik komisije je namignil, da je res, da je bilo med predlogi tudi nekaj panterjev. Koliko? Kdo ve. Ker je bil natečaj anonimen, je sicer lahko samo ugibal o avtorjih rešitev s panterjem, a za eno je skoraj prepričan, da je Kogojevo delo, ker je žival tako elegantna. Popolnoma prepričan pa je o nečem: "Slovenski narod nima nobenega konsenza, kaj so naši nacionalni simboli." Res je, zato pa se bojujeta Triglav in panter.

Toda ko smo se hoteli na lastne oči prepričati, koliko panterjev je prispelo na natečaj, smo ostali pred zaprtimi vrati. Dobesedno. Naj smo še tako težili, se sklicevali na javnost in pravico do dostopa do informacij ..., nikakor nismo mogli dobiti vpogleda v pošiljke, prispele na javni natečaj, da bi se lahko prepričali o prisotnosti panterjev. So namreč strogo varovane in zaklenjene v eni izmed soban državnega zbora. Kot najhujša državna skrivnost. A menda naj bi bilo to, da za hip pokukamo med prispele rešitve, pravno in tehnično neizmerno težko izvedljivo. Ja, seveda. Državni zbor, ustanova za ljudi. Tako pa bomo morali čakati, da bodo končno postavili razstavo, ki bo, ko bo.

Do takrat ostajamo v dilemi: panter ali Triglav. Dejmo en referendum.