človekove pravice / Cena diskriminacije

"Neverjetno. In kako ste brez zaposlitve in dokumentov sploh preživeli teh trinajst let v Sloveniji?" Vprašanje, ki ga je Veronique Pasquier, dopisnica največjega švicarskega francoskega dnevnika "24 heures", v državnem zboru zastavila Aleksandru Todoroviću, predsedniku Društva izbrisanih Slovenije neposredno zatem, ko sta skupaj z Matevžem Krivicem po jalovi razpravi o reševanju tega problema protestno zapustila dvorano slovenskega parlamenta, je bilo iskreno. Ni namreč skrivnost, da mnogi veliki mediji Slovenijo z lastnimi dopisniki pokrivajo iz sosednjih držav. Veronique je bila v Sloveniji zadnjič davnega leta 1991, ko je tukaj iskala vojno. Od tedaj je bila Slovenija na njenem delovnem zemljevidu, ki iz dopisništva v Budimpešti pokriva kakšnih deset držav vzhodne in osrednje Evrope, samo še urejena, prijazna in za poročanje zelo nezanimiva država.

Trinajst let pozneje se je Veronique v Slovenijo vrnila zaradi izbrisanih in zaradi zapletov pri gradnji džamije. Srečala se je z muftijo Đogićem, Mihaelom Jarcem, izbrisanimi, Brankom Grimsom, Matevžem Krivicem, Alojzom Peterletom in še nekaterimi. Njena odkrita zgroženost zaradi zgodb o "izbrisanih", ki jih je lahko slišala v Sloveniji, ni bila zaigrana in bila je najboljši dokaz o visoki ceni, ki jo bo Slovenija plačala zaradi večletne diskriminacije izbrisanih in zavlačevanja s popravo krivic. Največjo škodo bo seveda utrpela prav podoba Slovenije kot urejene evropske države. Tuji mediji in njihove predstave o tem, kakšne so posamezne države, pogosto odločilno vplivajo na politiko drugih držav, in da domači in tuji mediji iz Slovenije danes vse bolj poročajo o najrazličnejših izrazih netolerance za državo, verjetno ni koristno. Čeprav je ceno izgube ugleda težko izračunati v denarju in čeprav so posledice izgube ugleda samo posredne, pa so na koncu lahko tudi katastrofalne.

Nove manjšine

Slovenija je vse pogosteje soočena z resnimi kritikami na račun položaja in varstva narodnih manjšin. To je novost, ki je doslej nismo bili vajeni. Tudi nedavni odstop poslanca Battellija s položaja predsedujočega komisije za narodnosti v Državnem zboru je resno opozorilo o tem, da se v zadnjem času celo pripadniki "avtohtonih" oziroma ustavno zaščitenih manjšin v Sloveniji čutijo ogrožene. Hudih kritik pa je bila Slovenija v zadnjem času deležna iz tujine. Najbolj kritično je bilo predvsem poročilo Evropske komisije za boj proti netoleranci in rasizmu (ECRI) za leto 2002. Slovenska javnost večinoma pozna samo tiste dele tega poročila, kjer je kritično ocenjen predvsem neustrezen način reševanja problematike "izbrisanih". Vendar je v tem poročilu še ena, celo bolj "revolucionarna" novost. V poročilu ECRI-ja za leto 2002 so namreč prvič omenjene resne kritike na račun države zaradi diskriminacije in varstva "novih" oziroma iz zornega kota slovenske zakonodaje "neavtohtonih" manjšin, torej pripadnikov narodov z območja nekdanje Jugoslavije. "Etničnih Srbov, Bošnjakov ali kosovskih Albancev v nasprotju z madžarsko, italijansko ali romsko skupnostjo ne ščiti nobena posebna ustavna določba razen 61. člena in se soočajo z vladno in družbeno diskriminacijo. Večina ljudi iz bivših jugoslovanskih republik (večinoma iz Bosne, Srbije in Kosova) se je preselila v Slovenijo še v času skupne države v desetletjih pred odcepitvijo Slovenije zaradi boljših ekonomskih možnosti. ECRI ugotavlja, da glede na zadnji popis prebivalstva Hrvati predstavljajo okoli 2,7 % prebivalstva, Srbi 2,4 % in Bošnjaki 1,3 %, Madžari pa predstavljajo 0,4 % in Italijani 0,16 % populacije. Čeprav manjšine narodov z območja nekdanje Jugoslavije številčno močno prekašajo tradicionalne narodne manjšine, ne uživajo posebnih kulturnih pravic," sklene poročilo ECRI- ja in slovenskim oblastem priporoča, da se "še posebej potrudijo" za to, da bi te manjšine imele "boljše možnosti za izražanje svoje kulture".

ECRI je torej jasno povedal, da v Evropi slovenske "posebnosti", namreč delitve na "avtohtone" in "neavtohtone" manjšine, ne sprejemajo, hkrati pa je prvič zapisana tudi ocena o slovenski "diskriminaciji" "netradicionalnih" manjšin. Pri tem je treba vedeti, da pripadnikom omenjenih narodov v Sloveniji doslej ni bil priznan niti status "nepriznane", kaj šele "diskriminirane" manjšine. Poseben položaj so si izborili zgolj pripadniki nemško govoreče manjšine - kar je bila prva resna razpoka v slovenski manjšinski ureditvi. Celo v analizah Inštituta za narodnostna vprašanja in drugih slovenskih institucijah pripadniki teh nekdanjih "jugoslovanskih" narodov ponavadi nastopajo pod napačno oznako "priseljenci". Omenjeno poročilo ECRI-ja iz leta 2002 je v nasprotju s temi ocenami prvi znak, da imajo v Evropi tudi te jugoslovanske "priseljence" v Slovenijo ne samo za manjšine, pač pa celo za manjšine, katerim Slovenija krši njihove temeljne pravice. Tudi navajanje odstotkov prebivalstva, ki pripadajo tem manjšinam, je jasno znamenje, da imajo v ECRI-ju kritičen odnos do dejstva, da Slovenija sicer nudi visoko formalno stopnjo zaščite številčno nepomembnim manjšinam (in se s to zaščito postavlja v svetu), hkrati pa ne daje prav nobene zaščite tistim pripadnikom manjšin, ki jih je v Sloveniji daleč največ.

Ima to kakšno zvezo z dejstvom, da je država leta 1992 iz registrov stalnega prebivalstva izbrisala približno odstotek svoje populacije, ki jo Slovenci doživljajo kot "Neslovence"? Zelo verjetno. Na te priseljence tudi mednarodna javnost ni bila pozorna vse do problema "izbrisanih". Poročilo ECRI-ja zelo pomenljivo o obeh kategorijah prebivalstva govori v neposredni zvezi.

Odškodnine

Izgubljanje ugleda seveda ne bo edina cena, ki jo bomo plačali zaradi počasnosti države pri reševanju vprašanja izbrisanih. Če država ne bo izplačala odškodnin, se bo na slovenska sodišča vsulo nekaj tisoč precej zapletenih primerov. Če bo poprava krivic, storjenih izbrisanim, res strogo “individualna”, doseči pa jo bo mogoče samo z dolgoletnim pravdanjem na preobremenjenih slovenskih sodiščih, bodo posledice tega pravdanja novi sodni zaostanki. V tem primeru pa bi že samo dolgotrajnost postopkov lahko pomenila resno kršitev človekovih pravic in ponovno maltretiranje že prizadetih. Aprila leta 1998 smo v Mladini že poročali o prvem sporu, ki ga je Slovenija izgubila pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu, kjer je v postopku pred Komisijo za človekove pravice morala pristati na “poravnavo” v višini 10. 000 nemških mark. Država je ta spor izgubila zgolj zato, ker se je spor proti enemu, sicer obsojenemu tujemu državljanu pred slovenskimi sodišči vlekel predlogo. Tedanji predsednik države Milan Kučan je zaradi tega primera poklical na pogovor k sebi celo tedanjega predsednika vrhovnega sodišča Mitjo Deisingerja. Evropska zakonodaja namreč vsakomur daje pravico do sojenja v “razumnem roku”.

Ta rok po sedanjih standardih ne sme biti daljši kot pet ali šest let - v najbolj zapletenih primerih. V italijanskem primeru “Pierazzini” je Evropsko sodišče za človekove pravice za malenkostno prekoračitev tega roka razsodilo, da mora Italija plačati 5500 evrov kazni. Neki italijanski tožnik je za 15 let dolg proces dobil 30.000 evrov, drugi pa za 12 let čakanja na italijansko pravico celo rekordnih 75.000 evrov odškodnine. Tudi “izbrisani” čakajo na svojo pravico že dvanajst let, sodni postopki pa bi do sodbe v Strasbourgu lahko prišli šele v petih do desetih letih. Te odškodnine zaradi sodnih zaostankov bo država morala izplačati celo v primeru, da bi bile tožbe proti državi popolnoma neutemeljene. Če pa bo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v prihodnje samo enemu od tožnikov uspelo dokazati tudi kršitve človekovih krivic in diskriminacijo izbrisanih, bo navkljub vsem sedanjim “tehničnim” in drugim zakonom neka druga slovenska vlada morala znova popolnoma spremeniti diskriminacijske zakone in hkrati vsem prizadetim po nalogu Strasbourga izplačati še visoke odškodnine.

Domače odškodnine bi lahko bile v primerjavi s tistimi, ki jih bo določil Strasbourg, pravi drobiž. Da o ugledu države sploh ne govorimo. Vsi, ki v slovenskem parlamentu in izven njega te dni zavirajo pravično popravo krivic izbrisanim, bi se morali zavedati, da delajo predvsem v korist naše skupne in državne škode.