demonstracije / V nebo vpijoča krivica

Dražgoše so tudi po osamosvojitvi ostale slovenski mit. Množica, ki obiskuje Tri žeblje, kraj poslednjega boja Pohorskega bataljona, se je sredi devetdesetih let močno zredčila, Baza 20 je odjahala v legendo, bolnica Franja se recimo že nekaj let neuspešno poteguje za uvrstitev na Unescov seznam svetovne in naravne dediščine, z Dražgošami pa je popolnoma drugače. Proslava pri Bičkovi skali, ki je z leti sicer iz partizanske postala tudi rekreativna prireditev, ima še zmeraj zelo političen pomen. Kako tudi ne, v zadnjih letih so tam kot slavnostni govorniki nastopili vplivni politiki, seveda predvsem iz politične osi, ki se bolj kot k farovškim zidovom nagiba k partizanskim spomenikom. Množica govornikom navadno prisluhne, a jih razen nekaterih gorečih privržencev ne jemlje preveč resno. Slavnostni govori so namreč zmeraj prikrojeni namenu slavnosti, torej nujno navijaški in bobneči, polni retoričnih domislic in drugih jezikovnih začimb, ki se lepo podajo slavnostnim mikrofonom.

Dražgoški mit pa jasno najbolje obnavlja ravno ritual, ne sicer kakšen sveti obred molitve, ampak vsakoletno množično športno-prijateljsko-zabavljaško romanje k Bičkovi skali. Letos se je v njenem zavetju in po okoliških travnikih zbralo 7000 ljudi, ponosni govornik pa je bil Borut Pahor. Tokratne Dražgoše ne bi bile nič posebnega, če spomin na partizanski boj ne bi bil povezan z aktivističnim "desantom", politično akcijo v podporo izbrisanih, ki jo je v dveh delih izvedla skupinica, zbrana okoli Marka Breclja. Najprej je pehotni del desanta na pobočje z velikimi črkami napisal besedico "izbrisani", za kar so aktivisti poželi nekaj aplavzov, a še več žvižgov, eden izmed najbolj vnetih sovražnikov izbrisanih se je celo spravil nad papirnate črke in grozil zagovornikom žrtev poosamosvojitvenih napak. Malo kasneje, a že po vrhuncu prireditve, pa je nad Dražgošami zaokrožil še jadralni padalec, ki je za seboj vlekel napis: "Izbrisani v zrak? Pahor v Irak!" Podoben let nad Dražgošami smo sicer doživeli že lani, ko je isti padalec za seboj vlekel napis "Nato = kljukasti križ" in si zaradi političnega preleta prislužil ovadbo in obsodbo pri sodniku za prekrške, zoper katero pa je bila že vložena pritožba. A med lanskim in letošnjim skokom je pomembna razlika. Lani je Aleš Žumer skok izvedel točno takrat, ko je slavnostni govornik Anton Rop opeval praško povabilo v Nato, letos pa je vrhunec prireditve zamudil. Skok je izvedel prepozno, govor predsednika državnega zbora se je že končal, njegov napis pa je ujel samo odhod častne straže slovenske vojske izpred spomenika v Dražgošah.

Politično oviranje?

Zakaj je padalec zamudi? Je bilo za to morda krivo vetrovno vreme, strma pobočja Dražgoške gore, mu je pred skokom ponagajalo padalo ali se je zmotil v dolžini poleta. Nič takšnega, Aleš Žumer trdi, da so za zamudo krivi policisti, ki so mu namenoma preprečili, da bi se na modrem nebu prikazal med Pahorjevim govorom. "Policiste so že lani hudo okrcali nadrejeni, ker sem jih presenetil z naskokom na Antona Ropa," pojasnjuje Žumer. "Primarna naloga policistov je bila letos preprečiti, da se zgodba s svetim teletom Borutom Pahorjem ponovi. To sem občutil že na poti v Dražgoše, ko me je šest policistov malo po deveti uri pričakalo na križišču tik pred vasjo. Takoj so vedeli, s kom imajo opravka. V eni uri, kolikor je trajal uradni postopek preverjanja, sem moral pihati (napihal sem 0,0), dobil pa sem kazen 5000 tolarjev, ker na kombiju nisem imel nalepke za omejitev hitrosti. Pot sem moral s 30-kilogramskim nahrbtnikom nadaljevati peš. Na vrh Dražgoške gore sem prilezel ob enajstih. Tam sta me že čakala gorska policista, ki sta prej spremljala pohodnike na deset ur trajajoči poti čez Ratitovec." Policisti so bili po Žumerjevih besedah na skok pripravljeni.

Vendar imajo možje postave drugačno zgodbo. Iz policijske postaje Škofja Loka so sporočili, da policija ni bila na odskočišču z namenom, da prepreči skok "lanskemu" padalcu, temveč da bi na tem mestu izvajala varnostne naloge in skakanje preprečevala vsem, ki naj bi skočili v času, ko sta bila v zraku letalo in helikopter. V dražgoško proslavo je bil namreč vključen tudi skok padalcev slovenske reprezentance; ti so v Dražgošah pristali nekaj minut pred začetkom prireditve. In helikopter? Skoraj sočasno z začetkom proslave je v Dražgoše priletel helikopter z medicinsko posadko, ki je zagotovila pomoč nekemu udeležencu z zdravstvenimi težavami. Policista naj bi bila po tem, ko je postalo jasno, da se helikopter v Dražgoše ne bo več vrnil in ko je "minila nevarnost za padalca in udeležence prireditve", Žumerju skok dovolila. Njun namen naj bi bil torej zelo karitativen, preventiva in varovanje in nikakor ne oviranje protesta zoper predsednika državnega zbora. Zanimivo je le, da med lansko prireditvijo policistov na odskočišču ni bilo.

A padalski aktivist pravi drugače. "Policista sta imela najprej nalogo, da mi zaplenita napis in preprečita let med uradnim delom proslave, šele potem sta dobila sporočilo, da je zračni prostor zaprt zaradi helikopterja. Napetost policistov je vidno popustila po tem, ko je Pahor končal svoj govor. Premislila sta si in mi nista zaplenila napisa, nekaj minut do enih pa sem dobil zeleno luč za polet z napisom." Pahor je takrat govor že zdavnaj končal.

Polet je bil kljub zamudi opazen, komercialna televizija pa ga je skupaj z Brecljevim protestom označila za incident. To je malce nenavadno, podobni protesti ob množičnih, tudi z zgodovinskim spominom prežetih prireditvah so namreč nekaj vsakdanjega. Celo Boruta Pahorja, ki ga je padalec poslal v Irak, skok in napis nista ravno pretresla. Na vprašanje, kaj misli o dražgoškem preletu, je iz svojega urada poslal tak prijazen, "po pahorsko" zabeljen odgovor. "Živimo v svobodni državi, v kateri mora imeti vsakdo pravico do svojega mnenja in ga ima pravico tudi povedati. Tako ali drugače, le žaljiv ne sme biti oziroma ne sme poseči v enako pravico drugega. Transparent ni bil žaljiv in je po mojem povsem legitimen način za izrekanje nestrinjanja z mano ali mojo politiko. To je sestavni del demokracije. Zanj do preleta nisem vedel, pa tudi če bi, ne bi imel prav nič proti, ker to tudi ni moja pravica. V tej državi je dovolj prostora za vsa mnenja, le strpni moramo biti drug z drugim. To je bilo tudi eno od sporočil mojega govora. Protestnika pa po tej poti lepo pozdravljam."

A če res drži, da polet padalca Pahorja ni motil, je prav tako gotovo res, da je motil koga drugega. Recimo tisti del slovenske populacije, ki v partizanskem boju prepozna tudi boj za narodne pravice, a hkrati v vprašanju izbrisanih ne prepozna nekaterih stvari, ki so se dogajale v okupirani in tudi v poosamosvojitveni Sloveniji. Seveda nekoč neprimerljivo huje, a podobno kot v medvojnem času so bile tudi izbrisanim kratene osnovne človekove pravice. In napis, ki se je vlekel za prepoznim padalcem, je bil namenjen ravno temu; politično elito, ki je slavnostno prebirala spodbudne besede o strpnosti, je hotel opozoriti, da je za problem izbrisanih kriva sama.