politika / Rop na lovu za ministri

Predsednik vlade Anton Rop se je znašel pred zoprno nalogo: v najbolj občutljivem obdobju, tik pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo in le nekaj mesecev pred koncem mandata, mora nadomestiti kar pet ministrov. Že nekaj časa je znano, da položaj zapuščata ministrica za gospodarstvo Tea Petrin, ki odhaja na veleposlaniško mesto v Haag, in minister za evropske zadeve Janez Potočnik, ki naj bi s 1. majem prevzel položaj pomočnika komisarja za širitev EU, Guenterja Verheugna. Petrinovo bo nasledil predavatelj z ljubljanske ekonomske fakultete Matej Lahovnik, Potočnika pa pomočnik uprave Nove Ljubljanske banke Milan M. Cvikl. Oba bosta v parlamentu zaslišana ta teden. Rop je potreboval kar dva meseca, da je našel primerni zamenjavi. A namesto da bi si lahko oddahnil, se mora te dni ukvarjati še z iskanjem primernih kandidatov za kmetijski, prometni in pravosodni resor. Ker je SLS podprla interpelacijo zoper notranjega ministra Rada Bohinca in se vzdržala glasovanja o interpelaciji zoper zdravstvenega ministra Dušana Kebra, jo je Rop kaznoval tako, da jo je vrgel iz vladne koalicije. SLS mu ni ostala dolžna. Njeni ministri Franci But, Jakob Presečnik in Ivo Bizjak so odstopili s položajev. Rop zdaj na moč hiti, da bi prazne ministrske stolčke napolnil še pred 1. majem, ko Slovenija tudi uradno vstopa v EU. Prve pogovore s kandidati je tako opravil, že dan preden so mu ministri SLS na mizo položili uradne odstopne izjave. Ob vsej tej godlji ni bilo mogoče spregledati dejstva, da je odhod ljudske stranke v opozicijske vrste povzročil presenetljivo malo vznemirjenja. Razloga sta vsaj dva: SLS se je od vladajoče koalicije poslavljala že nekaj časa in problematika tako imenovanih izbrisanih je bila le vrh ledene gore. Poleg tega pa je SLS enako ravnala že pred štirimi leti, ko je prav tako izstopila iz vladne koalicije, s tem pa povzročila padec Drnovškove vlade in vzpon Bajukove ekipe. Do padca vlade tokrat sicer ne bo prišlo, ker imajo vladne stranke LDS, Desus in ZLSD parlamentarno večino. Toda Rop je kljub temu pred težko nalogo. Kredibilnih strokovnjakov, ki bi bili ministrsko funkcijo pripravljeni prevzeti za pičlih šest mesecev, ni veliko. Obljublja nestrankarske in strokovne kandidate, ki bodo v parlamentu sprejemljivi za vse. Čeprav mora hkrati z ministri odstopne izjave podati tudi vseh enajst državnih sekretarjev iz vrst SLS, ni nujno, da bodo vsi tudi zamenjani. Rop pravi, da bo obdržal tiste, ki delajo dobro.

Ker večina sedanjih ministrov prihaja naravnost s fakultet, se je Rop tudi pri izbiri novih ministrov najprej ozrl po profesorskih vrstah. Tako naj bi funkcijo prometnega ministra najverjetneje ponudil Marku Pavlihi, profesorju na fakulteti za pomorstvo in promet ter enemu največjih strokovnjakov s področja pomorskega prava. Med možnimi kandidati so se omenjali tudi profesor ljubljanske gradbene fakultete Tomaž Kastelic ter dva preverjena kadra LDS, sedanji državni sekretar za ceste Tomaž Vidic ter nekdanji celjski župan in sedanji član uprave Darsa Jožef Zimšek. Najbolj logično bi seveda bilo, če bi ministrstvo za promet prevzel minister za informacijsko družbo Pavle Gantar, saj sta bili obe ministrstvi nekoč že združeni, Gantar pa je v preteklosti nekaj mesecev že nadomeščal ministra Presečnika. Vendar Gantar nad dodatno zadolžitvijo ni pokazal navdušenja, češ da ima v svojem resorju že dovolj dela, poleg tega pa naj bi bila takšna rešitev tudi škodljiva za obe ministrstvi. Kandidata za pravosodnega ministra je premier iskal predvsem v tožilskih in sodniških vrstah. Tako se je omenjala generalna državna tožilka Zdenka Cerar, ki ji kratek skok v vladne vrste ne bi škodoval pri karieri, saj je tik pred upokojitvijo. Državni tožilec Hinko Jenull, ki je na pravosodju pred časom opravljal funkcijo državnega sekretarja, ter predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Aleš Zalar. Sprva je kazalo, da bo imel premier še največ težav pri iskanju kmetijskega ministra. Ob vstopu v EU je to namreč eden najzahtevnejših resorjev, še zlasti, ker bodo kmetje letos prvič črpali subvencije iz evropskega proračuna. Kmetijski resor je sprva ponudil profesorju z Biotehnične fakultete in članu ožje pogajalske skupine za vstop Slovenije EU Emilu Erjavcu, vendar je ta ponudbo zavrnil. Uspešnejši pa naj bi bil pri prepričevanju dekana Veterinarske fakultete Milana Pogačnika, ki je v kandidaturo privolil pod pogojem, da mu bo premier pomagal pri urejanju razmer na ministrstvu. Ker imena kandidatov, ki bodo nadomestili ministre SLS, uradno do zaključka redakcije še niso bila znana, si za zdaj pobliže poglejmo vsaj kandidata, ki ju Rop ponuja v zameno za Potočnika in Petrinovo.

Kdo sta Cvikl in Lahovnik?

44-letni kandidat za ministra za evropske zadeve Milan M. Cvikl je direktor centra za finančno upravljanje na NLB in od lani tudi pomočnik uprave te banke. Sicer pa je to že njegova druga letošnja kandidatura za funkcijo v organih oblasti. Januarja letos ga je namreč predsednik države Janez Drnovšek predlagal za predsednika računskega sodišča, a ga državni zbor ni podprl. Dobil je 42 od potrebnih 46 glasov. Takšnega rezultata ni pričakoval nihče, saj je po sestanku s predstavniki poslanskih skupin kot tudi po glasovanju na mandatno-volilni komisiji kazalo, da bo Cvikl brez težav zasedel najvišji položaj na računskem sodišču. Ker je bilo glasovanje tajno, sicer ni mogoče reči, kdo od poslancev vladnih strank mu je odtegnil podporo. Nedvomno pa krivde ni mogoče pripisati le ZLSD in SLS, ki sta že od začetka favorizirali svoje kandidate, pač pa predvsem LDS, ki je Cvikla javno podprla, potem pa se vsi njeni poslanci niso udeležili glasovanja. Zaradi tega je prišlo celo do kratkega stika med poslancema LDS Jelkom Kacinom in Romanom Jakičem, saj je prvi drugemu očital izostanek s seje in mu tako pripisal krivdo za Cviklovo neizvolitev. Zanimivo je, da to ni prvi primer, ko je Cvikla na cedilu pustila največja vladna stranka. Podobno se je zgodilo tudi pred dvema letoma, ko je bil eden od resnejših kandidatov za članstvo v upravi NLB, a za to ni dobil potrebne politične podpore. Menda naj bi mu takrat najbolj nasprotoval Rop.

Poraz pri kandidaturi za prvega državnega revizorja seveda nujno še ne pomeni tudi poraza pri kandidaturi za ministra, saj je tu potrebna navadna večina, glasovanje pa je javno. Je pa milo rečeno nenavadno, da ga je prav LDS, ki z njim še januarja ni bila zadovoljna, zdaj pripravljena podpreti. Ali to pomeni, da liberalci podcenjujejo pomembnost vladne službe za evropske zadeve? Morda. Znano je namreč, da so nekaj časa razmišljali celo o ukinitvi te službe, češ da po vstopu Slovenije v EU ne bo več potrebna. Dosedanji minister Potočnik je tak ukrep preprečil tako, da ga je pogojeval s svojo kandidaturo za Bruselj. Prepričan je namreč, da bo služba prav po vstopu naše države v EU še bolj potrebna kot kadar koli doslej. Cviklu je sicer mogoče očitati, da nima veliko izkušenj z Evropsko unijo, ni pa mu mogoče očitati pomanjkanja izkušenj na področju financ. Diplomiral in magistriral je iz ekonomije, izobraževal pa se je tudi v ZDA in Kanadi. Od leta 1983 je bil analitik v Analitsko-raziskovalnem centru takratne Narodne banke Slovenije, leta 1990 pa je postal pomočnik direktorja tega centra. V tem obdobju je sodeloval pri pripravi osamosvojitvene denarne zakonodaje. V devetdesetih je deloval pri različnih projektih v okviru Svetovne banke, predvsem v Srednji in Jugovzhodni Evropi. Lahko se pohvali, da je bil izbran v Young Professional Program, v katerega v Svetovni banki vsako leto izberejo iz vsega sveta le trideset mladih profesionalcev. Leta 1998 je postal državni sekretar na finančnem ministrstvu, zadolžen za proračun. Veljal je za izredno neusmiljenega pogajalca, saj naj bi ministrom nepopustljivo zvijal roke, da so zmanjšali svoje apetite. Zaradi tega je v času vodenja sektorja za proračun nastala beseda cviklaža, ki je označevala neusmiljeno krčenje posameznih proračunskih postavk v predvidene makroekonomske okvire. Ko je sredi leta 2000 oblast prevzela Bajukova vlada, se je Cvikl s položaja državnega sekretarja umaknil nazaj v NLB in postal pomočnik izvršnega direktorja direkcije za finančno upravljanje in podporo, še isto leto pa je bil imenovan tudi v upravni odbor Slovenske odškodninske družbe. Konec leta 2002 se je pojavil kot eden resnejših kandidatov za finančnega ministra. Bil je član nadzornega sveta Hotelov Palace, danes pa je v nadzornih svetih Petrola in Banke Celje, od lani pa tudi v nadzornem svetu razvpite SIB. Mimogrede: kot član nadzornega sveta Petrola naj bi samo lani s sejninami in udeležbo pri dobičku zaslužil skoraj osem milijonov tolarjev bruto.

Med parlamentarnimi strankami je Cviklu najmanj naklonjena Bajukova NSi, ki mu očita, da je bil eden od ključnih akterjev “zamegljevanja” javnih financ v času, ko je finančno ministrstvo vodil Mitja Gaspari in je prišlo do tako imenovanega izravnalnega primanjkljaja. Ne gre tudi pozabiti, da je Cvikl kot državni sekretar sodeloval pri pripravi proračuna za leto 2001, za izvrševanje katerega je računsko sodišče vladi prvič izreklo negativno mnenje, ker je nezakonito porabila kar 11 milijard tolarjev. Poleg tega je sodeloval pri pripravi zakona o javnih financah, ki je v strokovni javnosti, pa tudi med nadzorniki v državnem zboru doživel veliko kritik, zlasti zaradi omogočanja številnih stranpoti javnega denarja in netransparentnega izkazovanja proračunskega primanjkljaja. Potočnik je Cviklu zapustil utečeno službo vlade za evropske zadeve in še veliko dela. Dopolniti je namreč treba evropsko zakonodajo in nadaljevati naporne razprave o finančni perspektivi unije.

Cvikla in Lahovnika druži rojstni kraj, saj oba prihajata iz Velenja. Komaj 32-letni Matej Lahovnik je pred štirimi leti doktoriral z disertacijo o strateških dejavnikih priključitve podjetij v državah v tranziciji, kot gostujoči raziskovalec se je izpolnjeval na Indiana University - Kelley School of Business, danes pa je kot docent zaposlen na katedri za management in organizacijo na ljubljanski ekonomski fakulteti. Širši javnosti je znan predvsem kot vsestranski komentator gospodarskih tem. Njegovi kolegi s fakultete trdijo, da na strokovnem področju ni tako podkovan, kot je mogoče sklepati po TV-nastopih. Priznavajo pa mu spretnost v komuniciranju z mediji, torej lastnost, ki je dosedanja gospodarska ministra Petrinova ni imela v izobilju. Svojo javno kariero je začel v času, ko je bila na vrhuncu tako imenovana pivovarska vojna med Interbrewom in Laškim za Pivovarno Union. V tej bitki se je precej očitno postavil na stran Laškega in njegovega predloga o ustanovitvi holdinga, ki bi povezoval slovenske proizvajalce pijač. Od takrat ga prištevajo v krog zagovornikov nacionalnega interesa. Ko je Laško postal največji lastnik Dela, je bil Lahovnik kandidat za člana nadzornega sveta te časopisne hiše, vendar je kandidaturo umaknil, ker bi bilo članstvo nezdružljivo z morebitnim vodenjem gospodarskega resorja. Kot strokovnjak za prevzeme je nase opozoril tudi ob prodaji Leka švicarskemu Novartisu. Še preden so se namreč začela pogajanja za ceno, je javnosti že postregel z dokaj natančno številko, po kateri naj bi Švicarji kupili Lekove delnice. Lahovnik je v javnosti vzbujal vtis ostrega kritika vladne politike. Med drugim je velikokrat poudarjal, da vlada pri delu ne upošteva ekonomskih zakonitosti, zato ustvarja nespodbudno gospodarsko ozračje, ki bo povzročilo velik odliv kapitala iz Slovenije. Po drugi strani njegovi kolegi iz akademskih krogov trdijo, da je kritika do vlade le krinka. V krogih LDS doslej ni veljal za izrazito priljubljenega. Ravno obratno. Na njegovo izjavo, da mora kandidat za predsednika računskega sodišča izpolnjevati tri pogoje, in sicer L, D in S, se je izvršni direktor LDS Bogdan Biščak ostro odzval z besedami, da "je kaj takega nekredibilno poslušati od človeka, ki daje svoja strokovna mnenja, če je izpolnjen en sam pogoj: S, prečrtan z dvema navpičnima črtama." Od kod Biščaku očitek o Lahovnikovi podkupljivosti pri pisanju strokovnih mnenj, ni težko uganiti. Znano je, da je Lahovnik pripravljal študije za različna slovenska podjetja in bil za svoje delo tudi primerno finančno nagrajen. Med drugim je po naročilu vodstva delniške družbe BTC pripravil študijo delavsko-menedžerskega odkupa, v kateri je zatrdil, da je interes malih delničarjev v družbi primerno zavarovan. Ob tem naj spomnimo, da je tožilstvo prav zaradi spornega menedžerskega odkupa uvedlo preiskavo zoper tri vodilne menedžerje BTC.

Če bo Lahovnik izvoljen za gospodarskega ministra, bo imel polne roke dela. V prihodnjih mesecih, ko bo Slovenija vstopila v evropski monetarni prostor, bo vsaka še tako drobna odločitev gospodarskega ministra vplivala na prihodnji razvoj naše države. Med drugim bo moral kot minister poskrbeti za to, da bodo ustrezne službe znale postrgati 60 milijard tolarjev, ki jih EU pod strogimi pogoji nudi naši državi do leta 2006. Večina strank in gospodarstvenikov Lahovnikovo kandidaturo sicer podpira, češ da je strokovno dovolj podkovan ekonomist, ki razume probleme slovenskega gospodarstva. Skeptiki pa pravijo, da je za kakršne koli ocene še prezgodaj in da bo treba počakati, kako se bo Lahovnik obnesel v občutljivem predvolilnem obdobju: bo podpiral vladne "gasilske" akcije, s katerimi je doslej v zameno za socialni mir pred volitvami reševala hirajoča podjetja ali pa bo nadaljeval začrtano pot ministrice Petrinove in denar namenjal predvsem spodbujanju podjetništva.