Politika

Vse postojanke križa

Križev pot v Mariboru tudi za izbrisane

Jure Aleksič  |  Mladina 15  |  15. 4. 2004

Velika noč je za zavednega kristjana med vsemi še prav posebej pomemben praznik, saj ne oznanja zgolj veličastnosti odrešenikovega vstajenja, temveč nas vedno znova opomni tudi na temeljne vrednote in nauke, ki jih je Jezusu pred morda preranim ponovnim snidenjem z nebeškim Očetom vseeno uspelo vtisniti v kolektivno zavest mlade civilizacije. Če je lahko okrvavljena in popljuvana figura med svojo kruto potjo na morišče s takšnim dostojanstvom in razumevanjem sprejemala vse boleče psovke in nezaslužene brce, potem verjetno tudi sleherniku ne sme biti pretežko odpustiti vsem neljubim bodicam svojega vsakdana in z ljubečim nasmeškom na obrazu nastaviti še drugo lice. Žalostno pa je, da moramo letos prav v tem svečanem obdobju opazovati eno najbrutalnejših in najpodlejših sistematičnih kršitev človekovih pravic v dolgem času, ko so skušali nekateri pod krinko puhlic, kot je ljudska volja, še enkrat izbrisati že izbrisana sobitja, ki jih madež južnejšega porekla očitno označuje kot neprimerne, da bi si lahko delili državo z marljivejšimi, pravičnejšimi in nasploh naprednejšimi severnimi emulatorji Avstrijcev. Še posebej bode razkorak med velikonočnim sentimentom in referendumskim besnilom v oči zaradi dejstva, da slovenska rimskokatoliška cerkev, ob praktično vsakem drugem referendumu tako polna vzvišenih splošnih napotkov in konkretnih navodil, ob tako žalostno zastavljenem pogromu tokrat ni niti zakašljala.

Ker nas zanima, kako se je v tem napotkovnem vakuumu znašel zgoraj omenjeni zavedni kristjan, smo obiskali mariborski križev pot, skromno, a doživeto simbolično podoživljanje Kristusove zadnje poti na razpelo. Zlovešča črnina nad štajersko prestolnico je sicer grozila z vesoljnim potopom, a se je po par pljuskih razvil jasen in svečan, čeprav vse prej kot topel aprilski večer, kot naročen za večji del poti ubrano prepevajočo povorko. "Ljudje bodo mimo nas hodili po svojih opravkih, spet drugi bodo posedali po barih in se spraševali, le kaj neki počnejo tisti v procesiji tam zunaj. Mi bomo izpričevali vero v Jezusa, kaj si mislijo mimoidoči, pa je povsem njihova stvar!" je v cerkvi svetega Alojzija, ki je predstavljala na romanju prvo postojanko križa, torej Pilatovo sodbo, pozval župnik. Kakih sto romarjev vseh starosti in položajev znotraj cerkvene hierarhije je v roko prijelo rdečo brlečo svečko in zvesto sledilo preprostemu lesenemu križu, dvema vrtnima baklama in napevu lesene kitare, ki je nežno hlipala o trnjevi kroni.

Po pričakovanjih je bilo z veliko večino sogovornikov malce težje navezati pogovor, saj so se deloma zaprli že zaradi prisotnosti novinarja Mladine, poleg tega pa so bili dodatno previdni tudi na račun same tematike. "Tisto je politika, tole pa je molitev. Ne želim," je ena izmed starejših nun presekala vsako nadaljnjo možnost komunikacije, pa tudi njene sestre niso bile kaj bistveno bolj zgovorne. Iz besed tistih, ki so se sčasoma le ojunačili, je bilo mogoče sklepati, da se je večina njih nedeljskega referenduma udeležila, da pa ne želi niti pod razno govoriti o tem, katero besedico je ob tej priložnosti obkrožila, nekateri so celo izpostavili, da mi tako vrsto vprašanj verjetno prepoveduje novinarski kodeks. Šele ko je bila zadeva zastavljena bistveno bolj na splošno, so se nekateri jeziki le razvezali. "Prepričan sem, da tisti, ki so glasovali proti, niso glasovali iz nekega šovinizma, torej niso glasovali proti ljudem, temveč proti zakonu, ki je preprosto slab," je povedal starejši gospod, ki se, tako kot večina nadaljnjih sogovornikov, absolutno zavzema za popravo vseh morebitnih krivic, ki pa jih je mogoče med sabo razločevati zgolj s posamičnim preverjanjem.

"Tudi naši državljani so bili v vmesnem času deležni številnih krivic! Kdo ti more garantirati, da ne boš izgubil službe, oni pa zdaj hočejo neko odškodnino za nazaj ..." je rekel še eden iz vrste sivolasih gospodov, ki je za spremembo od drugih nosil duhovniški ovratnik. "To so pač taki ljudje, ki so se za državljanstvo odločili, ker so uvideli, da je pri nas boljše kot drugod. In če bi bilo kje drugje še lepše, bi hoteli pač tja." Kar se sliši še kar logično, se vam ne zdi? "Logično? Morda že, vsekakor pa ni preveč pošteno!" Ampak četudi bi šlo za špekulante in omahljivce, k nam verjetno bežijo iz bistveno manj urejenih razmer in bi jim veljalo s čisto krščanskega vidika pomagati, kot je treba pomagati prav vsakemu živemu bitju? "Gotovo, je pa to tudi stvar zakonitosti! Ljubezen se lahko gradi samo na poštenosti, to je osnova vsega!"

Vsaj tu vsi sogovorniki niso bili istih misli. "Tudi takim je treba pomagati, vsi smo tukaj po božjem izročilu. Vsem ljudem v stiski, tudi muslimanom, budistom in ateistom, je treba pomagati s spoštovanjem, ponosom in dostojanstvom," je brezkompromisno izstrelil fant, ki je bil do mojih poizvedovanj sprva med najbolj previdnimi: "Ta naš križev pot je v njihovem imenu, Jezus je bil namreč prvi borec na tem svetu, ki je udejanjal moderne človekove pravice." Torej praviš, da poteka križev pot tudi za izbrisane? "Tudi zanje. Tudi zanje hodimo." Kar se tiče zanimive predreferendumske inertnosti RKC, so si bili moji sogovorniki precej edini, da se je cerkev ob tej priložnosti znašla v preveč zagatnem položaju. "Poglej, cerkev je med prvimi, ki bo dala roko v ogenj, da se jim popravijo krivice in vrne dostojanstvo, ampak kaj, ko pa so med izbrisanimi tudi agresorji, ki hočejo na tak zvit način, na tak lahek način, priti do nečesa, kar ni zares njihovo." Spet drugi so prepričani, da se cerkev po svojih najboljših močeh že trudi tudi za izbrisane: "Kaj misliš, da duhovniki ne molijo tudi zanje? Vsak dan molijo brevirje za celo Slovenijo, in seveda prosijo za usmiljenje tudi za izbrisane, saj je tudi Kristus kot dojenček nosil hudo breme ilegale. Pri izbrisanih je, žalibog, šlo nekaj preprosto hudo narobe, in kot navaden državljan sem se kar nekako sprijaznil s tem, da ne bom prave resnice nikoli izvedel."