Junijske volitve / Boj za Evropo

Kaj imajo skupnega vinska kraljica in nekdanji predsednik državnega zbora? Kaj druži kuharico z direktorjem, nekdanja ministra in sedanjo ministrico? Kakšne cilje si delijo univerzitetni profesor, veleposlanik, avtoprevoznik, predsednica sindikata, župan, brezposelna delavka, direktor, raziskovalka na znanstvenem inštitutu, docentka na teološki fakulteti, zbiralec podpisov za referendum, nekdanja teniška zvezda, evroskeptik, glasen zagovornik združene Evrope, nogometaš, preganjalec Al Kaide? Pa študentka, nekdanja novinarka, poslanci državnega zbora, predsedniki parlamentarnih in neparlamentarnih strank, predstavniki strankarskih podmladkov, svetovalka poslanske skupine, ex šefica urada vlade za informiranje, župan v kazenskem postopku, vodja mladinskega centra, lokalna svetnica in še mnogo drugih? Odgovor je enostaven. Druži jih evropski parlament, vsi omenjeni naj bi namreč resno kandidirali za sedmerico članov kluba slovenskih poslancev. Za sedem slovenskih samurajev v množici dobrih 700 poslancev iz 25 držav. Drugo junijsko nedeljo bodo namreč v Sloveniji, v nekajdnevnem intervalu pa tudi po vsej novi in stari Evropi, opravili volitve v evropski parlament. Sedem evropskih poslancev je seveda malo, Nemčija jih ima trenutno 99, Poljska pa dobrih 50. Slovenska poslanska ekipa bo v evropskih institucijah tako zelo majhna, vendar naj to ne bi pomenilo, da bo njen vpliv na plenarnih zasedanjih in na sejah odborov nujno zanemarljiv. Vsaj tako meni Dimitrij Rupel - sicer neizbrani evropski komisar in neizbrani nosilec liste LDS -, ki je v aprilskem pismu bodoče poslance v evropskem parlamentu pozval k nacionalni enotnosti. "Zavedajoč se teh novih okoliščin in relativno majhnega števila predstavnikov Slovenije v evropskih ustanovah, sem ob več priložnostih predlagal, da naj bi Slovenijo zastopala nekakšna državna reprezentanca". Minister potem ob žuganju s škodljivo polarizacijo nadaljuje, da je vedno izhajal iz prepričanja, "da bi bilo potrebno vsaj v EU ohraniti nacionalno soglasje glede strateških opredelitev". Slovenski poslanci kot majhna ekipa visoko usposobljenih politikov, z jasno perspektivo, brez strankarskih zamer in skupno vizijo, so seveda svetel cilj zunanjega ministra, ki pa se verjetno ne bo uresničil. Na kandidatnih listah za evropski parlament je namreč kar nekaj posameznikov, ki niso ravno politični prijatelji, slovenske stranke pa so postale tudi članice nekaterih evropskih strankarskih združenj, ki so med sabo seveda konkurenčna.

Volilni sistem za evropski parlament je v Sloveniji proporcionalen s preferenčnim glasom. To pomeni, da volivci volijo listo ali enega kandidata z neke liste. Tako ni nujno, da so izvoljeni le nosilci list ali pa tisti, ki so na listah na višjih mestih. Lahko se zgodi obratno, da kakšen posameznik, ki je zelo priljubljen ali pa bolj priznan od nosilca svoje liste, odide v evropski parlament namesto glavnega favorita. Prag, ki ga bo morala srečna sedmerica preseči za uvrstitev v klub evropskih poslancev, je odvisen od več dejavnikov. Odvisen je tako od razmerja med posameznimi strankami kot tudi od števila "neizkoriščenih" glasov, ki ga poberejo majhne stranke. A ta prag bo gotovo višji od tistega za uvrstitev v slovenski parlament. Po predvidevanjih bodo morali evropski poslanci zbrati malo manj kot 10 % podpore.

Takšen volilni sistem in tudi relativno majhno število slovenskih poslancev favorizira večje stranke. Tudi zato imajo največ možnosti za preboj v evropski parlament posamezniki in liste, ki so politično prepoznavni in ki imajo tudi dovolj finančnih sredstev, da bodo to prepoznavnost začinili z "evropskostjo". Z drugo besedo, v evropski parlament se bodo najverjetneje uvrstil posamezniki, ki bodo nastopali na listah slovenskih parlamentarnih strank. Kaj drugega bo gotovo presenečenje in hkrati velika zaušnica sedanji posadki iz Šubičeve, ki je Slovenijo

pripeljala do junijskih volitev.

Posadka vladajočih strank

Od velikih je seveda največja LDS, ki ji nekatere javnomnenjske raziskave obljubljajo najmanj dva poslanca. Nosilec liste je po notranjem boju z nezadovoljnim zunanjim ministrom postal Jelko Kacin, poslanec, ki v parlamentu vodi odbor za zunanjo politiko in ki je bil do nedavna tudi eden izmed slovenskih opazovalcev v evropskem parlamentu. Na začetku meseca ga je namreč zaradi "uravnotežene zastopanosti spolov" zamenjala Majda Širca, ki na listi LDS zaseda verjetno neizvoljivo peto mesto. Zahteve po ženskih kvotah so sicer posebnost tokratnih volilnih list. Evropska volilna pravila namreč določajo, da na kandidatni listi za evropski parlament noben spol ne sme bit zastopan z manj kot 40 % in da mora biti najmanj en kandidat vsakega od spolov uvrščen v zgornji polovici liste. Izjeme so dovoljene le v listah s tremi ali z manj kandidati. Tako je na drugem mestu liste LDS ženska, dunajska dopisnica Dela Mojca Drčar Murko, ki sicer ni članica LDS, a ima z volitvami in kandidiranjem že nekaj izkušenj. Konec osemdesetih se je kot ženska spustila v neenakovredno bitko za predsednika predsedstva SRS, po dobrih petnajstih letih pa ji z novo volilno avanturo verjetno kaže bistveno bolje. Novinarki Dela na listi sledi Roman Jakič, poslanec LDS, ki trenutno opravlja dela in naloge evropskega opazovalca, in predstavnik Desusa Vinko Gobec, dolgoletni predsednik zveze društev upokojencev. Desus je namreč edina parlamentarna stranka, ki ni pripravila samostojne liste za evropski parlament. Na začetku pogajanj z LDS si je Desus na listi sicer želel tretjo mesto, vendar so bili na koncu zadovoljni tudi s četrtim. Namesto Gobca se je na začetku pogajanj pojavljalo tudi ime Mitje Meršola, nekdanjega urednika Dela, s katerim pa naj LDS ne bi bila zadovoljna. Na zadnjih dveh mestih liste LDS-Desus sta Mima Jaušovec in Miloš Kovačič. Imeni selektorke slovenskih tenisačic in predsednika uprave Krke, ki je tudi član LDS, sta na listo uvrščena zaradi zbiranja glasov in ne toliko zaradi realnih političnih ciljev po evropskem parlamentu. Podoben pojav znanih in priznanih je prisoten tudi na Popovičevi zunajparlamentarni listi Slovenija je naša. Napovedi največje parlamentarne stranke so seveda optimistične, Jelko Kacin je tako prepričan, da lahko skupna lista dveh parlamentarnih strank dobi najmanj tri poslance in "da ni vrag, da se ne bi borili še za četrtega".

Če je izbira najboljše kandidatne liste pri LDS vsaj navidezno minila brez pretresov, je bilo pri tretji vladajoči stranki drugače. ZLSD se je recimo nekaj mesecev ukvarjala z vprašanjem, ali je za Boruta Pahorja, prijaznega, priljudnega, razumevajočega in mlačnega predsednika državnega zbora, bolje, da kot nosilec liste gotovo pride v evropski parlament, da se evropskih volitev sploh ne udeleži ali pa da kot vlečni voz nastopa v ozadju. Pahor se je večkrat premislil in se na koncu uvrstil na sam rep evropske liste. Mesto prvega je tako prevzel poslanec Aurelio Juri, ki mu sledi poslanska kolegica Majda Potrata in sedanji začasni poslanec v evropskem parlamentu Feri Horvat. Na evropski listi ZLSD ni večjih presenečenj, poleg poslancev in predstavnice podmladka sta na listi tudi direktor Ekonomskega inštituta pri Pravni fakulteti France Križanič in ministrica za kulturo Andreja Rihtar. Če točkujemo samo institucionalno moč evrolist, je tako lista ZLSD ena izmed močnejših, saj na njej sodelujejo trije poslanci, en direktor, ena ministrica in predsednik državnega zbora. A moč političnih funkcij seveda ne pomeni resnične zmage na evrovolitvah, po ocenah naj bi ZLSD dobila enega ali dva poslanca, pot do velikega volilnega presenečenja pa ji je gotovo otežilo Pahorjevo izmikanje. Neodločnost predsednika državnega zbora pa še ne pomeni, da ga ne bo zadelo navidezno prekletstvo evropskega poslanca, ravno pri Pahorju se namreč lahko zgodi, da ga bodo izvolili preferenčni glasovi. Če ga bodo volivci raje videli v Evropi kot pa doma, se bo Pahor v evropski parlament odpravil "častno in odgovorno".

Opozicijski favoriti

Poleg Pahorjevega izmikanja je druga velika zgodba evrovolitev prestop Alenke Paulin k SMS. Nekdanja tiskovna predstavnica Janeza Janše, ki naj bi jo iz objema Slovenske demokratske stranke dokončno izvrglo agresivno obnašanje poslanca Branka Kelemine, je namreč povzročila razkol v Stranki mladih; od sodelovanja s Černjakovimi privrženci pa je odstopila tudi zunajparlamentarna Stranka ekoloških gibanj. Ta je potem sestavila svojo listo, njen nosilec pa je postal nekdanji minister v Peterletovi vladi Leo Šešerko. Njihov program naj bi bil bolj zelen od programa Paulinove, Černjakovi favoritki pa zamerijo predvsem "povzdigovanje lepše podobe jedrskih elektrarn". Kakorkoli, Paulinova je na koncu vendarle v SMS prevzela vlogo nosilke liste, ki so se ji pridružili Zeleni Slovenije, svojo volilno kampanjo pa je začela precej po ameriško. V zadnjih nekaj dnevih je obiskala romska naselja, predsednika lovske zveze je neuspešno preprečevala o popolni odpravi lova, ob slovesnosti ob vstopu v EU pa je na tromeji pozirala z mavrično zastavo in napisom "pace". Razen Paulinove združeni SMS in zeleni na listi nimajo atraktivnejšega favorita, poleg poslanca Vnučca in zelenega Jazbinška bo morda kakšen preferenčni glas pobral predsednik Dominik S. Černjak, ki pa mu je priljubljenost v zadnjem letu precej padla. Listo SMS sicer podpira poslanska skupina evropskih zelenih, pri volilni kampanji pa jim bo pomagal tudi Daniel Cohn Bendit, poslanec evropskih zelenih in legenda leta 68.

Zdi se, da so imeli najmanj problemov pri izbiri evroliste pri NSi. Lojze Peterle, ki v Evropo potuje "s slovenskim srcem", že nekaj časa pridno zida svoj evropski čebelnjak. Kot predstavnik nekdanjih kandidatk je sodeloval v predsedstvu Konvencije o prihodnosti EU, evropskost in politični občutek pa mu priznava tudi politični tekmec Gregor Golobič, ki je v intervjuju za Nedeljski dnevnik priznal, da je Peterle dober kandidat. "Če bi politična desnica prevzela način in držo Lojzeta Peterleta iz zadnjih nekaj let, bi to bila zares nevarna opozicija, ki bi na koncu zmagala." A NSi poleg Peterleta, ki mu volilne stavnice podobno kot Pahorju kažejo bistveno boljši uspeh kot njegovi stranki, nima nobenega drugega tako "dobrega dirkalnega konja". Na njihovi listi poleg županje Moravč Milke Novak in morda še docentke na teološki fakulteti Magdalene Šverc ne nastopa kakšna vidnejša politična ali javna osebnost. So pa pri Novi Sloveniji prepričani, da je njihova evroekipa izmed vseh "najbolj kompetentna".

Če so volilne stavnice zelo naklonjene Peterletu, pa drugače kaže nosilcu evropske liste druge izmed članic Koalicije Slovenija. Miha Brejc, ki prav tako že nekaj časa sodeluje z evropskim parlamentom, naj bi dobil po napovedih manj podpore, kot jo trenutno uživa njegova stranka. A slovenskih demokratov to ne moti, svojega nosilca evropske liste so izbrali že lani oktobra, na volitvah pa si bodo pomagali z domoljubnimi slogani. Za Brejcem je na drugem mestu liste Romana Jordan Cizelj, domžalska svetnica SDS in strokovnjakinja za jedrsko fiziko, ki je tudi aktivno sodelovala pri slovenskem odboru za Nato. Od vidnejših posameznikov je na evrolisti Matjaž Šinkovec, odhajajoči slovenski veleposlanik pri zvezi Nato, ki je bil poslanec SDS že leta 1990. Zanimivo je, da sta se v prvih različicah strankine evropske liste pojavljala tudi predsednik sveta SDS Milan Zver in poslanec Jožef Jerovšek, ki pa sta se pred meseci svoji kandidaturi odpovedala. Razlog naj bi bila zakonska določba o enakovredni zastopanosti spolov.

Podobno kot pri SDS je bil tudi pri SLS, nekdanji vladajoči stranki, ki se je nedavno spet preselila v opozicijo, nosilec liste že dolgo znan. Ko je pred slabim letom Franc But zapustil predsedniško mesto ljudske stranke, je zatrdil: "Vso svojo energijo bom usmeril v volitve v evropski parlament, saj lahko tako stranki najbolj koristim," in svet stranke ga je potem aprila soglasno potrdil za nosilca liste. Na njej nastopa tudi celjski župan Bojan Šrot, na četrtem mestu pa Andrej Umek, nekdanji minister za znanost, ki je nedavno zaslovel s svojo izjavo o džamiji, mamilih in širitvi strukture za Al Kaido. Na zadnje mesto se je uvrstil Janez Podobnik, predsednik stranke in Butov naslednik. Podobnik je tako eden izmed treh predsednikov parlamentarnih strank, ki na listah za evropski parlament nastopajo le kot zbiralci volilnih glasov. SLS stavi na evropsko dimenzijo, izkušnje iz pogajanj in na najmanj enega evroposlanca.

Nenavadna ali pa tudi ne pa je kandidatura Zmaga Jelinčiča. Predsednik evroskeptične SNS, stranke, ki se zaradi domnevno slabega pogajalskega učinka ni udeležila slavnostne seje državnega zbora ob vstopu Slovenije EU, se na evrovolitve podaja zgolj zato, da bo skrbel za zaščito nacionalnih interesov. Nekaj, česar naj slovenski politik in pogajalci ne bi znali. Jelinčiču sledi poslanec Sašo Peče, na koncu liste pa sta še poslanka Sonja Areh Lavrič in poslanec Bogdan Barovič. Na listi za evropski parlament se torej pojavlja celotna poslanska skupina evroskeptične SNS, skupaj s sekretarko poslanske skupine. Precej nenavadno za nacionalno stranko.

Napadi skeptičnih outsaiderjev

Evropski parlament pa jasno ne mika le parlamentarnih strank, neparlamentarne junijske volitve razumejo kot možnost preboja v visoko politiko. Tudi če ne bodo dosegle praga za evropski parlament, kaj takšnega se bo gotovo zgodilo še s kakšno parlamentarno stranko, pa bodo v času predvolilnega boja dobile dovolj politične pozornosti, ki jo bodo poskusile unovčiti na jesenskih parlamentarnih volitvah. Čeprav evropske volitve nikoli niso bile pravi lakmusov papir, pa so bile vseeno omejen, a dovolj pomemben prikaz političnega stanja v državi. Tega se ne nazadnje zavedajo tudi parlamentarne stranke, ki jim izbira evropske sedmerice pomeni generalko pred jesensko volilno dirko. Prva izmed majhnih, ki je na volilno komisijo prinesla svojo evropsko listo, je bila Stranka slovenskega naroda. Nacionalisti, ki so svoje vrste pred kratkim okrepili z evroskeptičnim gibanjem 23. december, naj bi v Evropo odšli "gledat pod prste drugim slovenskim evroposlancem". Lista evropskeptične SSN je polna borcev za čistejšo Slovenijo. Prvi med enakimi je nosilec liste, Mihael Jarc. "Tukaj prisotni domoljubi nismo zagledani v evropske zvezde s tako močjo, kot so nekatere druge stranke, ki pač gledajo te zvezde kot 12 čudes, ne vidijo pa do svojega domačega dvorišča." Jarc bo v volilni kampanj "prodajal veselje in upanje", sicer pa ni njegovo nasprotovanje lokaciji za ljubljansko džamijo nič posebnega, saj se "obstoječe članice zapirajo kot školjke". Boj za slovensko identiteto je pomemben tudi tretjemu nosilcu liste, Velenjčanu Borutu Korunu, ki bi pravice manjšin v Sloveniji "spustil na evropsko raven". Priznavanje državotvorne funkcije manjšinam naj bi bilo po njegovem mnenju nesmiselno, manjšine pa naj bi imele predstavnike samo v lokalnih in občinskih svetih. Na četrto mesto liste je uvrščen Franc Majcen, ki je pred meseci v državni zbor večkrat neuspešno vložil pobudo za referendum o "t. i. namišljenih izbrisanih". Majcen se je za kandidaturo odločil, ker so naši pogajalci v Evropi izdali slovenske interese, o džamiji pa misli, da bi z njeno gradnjo muslimanski skupnosti priznali manjšinske pravice. "Tega pa naša ustava ne dopušča."

Bolj popustljivi so pri Demokratski strani Sloveniji, ki jim je Janševa stranka "ukradla" ime. "Obujena nova zvezda na slovenskem političnem prostoru" si je za nosilca liste izbrala nekdanjega ministra Alojza Krapeža, ki sta ga iz obrambnega ministrstva pognala afera Zavrč in nakup službenega stanovanja. Demokrati prisegajo na "slorealizem in evrorelizem", želijo pa si EU, "ki naj funkcionira predvsem kot zveza držav oz konfederacija, ne pa kot unitarna federacija, v okviru katere bomo imeli vsi občutek, da smo predvsem izkoriščani". Predsednik stranke Mihael Jurak je na listi na zadnjem mestu.

Eno izmed volilnih presenečenj je tudi lista koprskega župana Slovenija je naša. Presenečenje ne toliko zaradi dejstva, da se je Popovič podal v evroboj, ampak zaradi Alje Brglez, ki je nosilka liste. Tesno Drnovškovo sodelavko in nekdanjo šefico vladnega kabineta za informiranje bi prej pričakovali na listi kakšne vladne stranke in ne med evrokandidati zunajparlamentarnih outsiderjev. Brglezova se bo za večjo pozornost volivk najverjetneje udarila s Paulinovo, šlo bo za boj dveh nekdanjih šefic vladnega urada za informiranje. Samozavestne Alje volilni uspeh sploh ne skrbi, že marca je namreč izjavila, "da bodo imele letos najboljše možnosti tiste stranke, ki bodo na najvidnejša in predvsem na prva mesta na kandidatnih listah uvrstile ženske". Je pa Popovič, ki je še en strankarski predsednik na zadnjem mestu evroliste, med svoje kandidate uvrstil tudi pozabljenega reprezentanta Mladena Rudonjo, v Evropo pa naj bi se lista Slovenija je naša prebila s "pogumom, samozavestjo in odprtostjo".

Od neparlamentarnih strank je listo za evropske volitve vložila tudi v Mariboru ustanovljena stranka Glas žensk Slovenije, "zares ženska stranka", ki pa so jo volilna pravila prisilila, da je na listo uvrstila tudi nekaj moških. Moški seveda popolnoma podpirajo njihov program, nosilka liste pa je Darija Lampe. Med drugimi na listi nastopa tudi igralec Konrad Pižorn.

Vsem pa volilna zakonodaja ni dopustila kandidiranja. Junijski listi, ki jo je po vzoru danskih in švedskih kolegic pripravila Manca Košir, ni uspelo zbrati vseh podpisov za vložitev kandidature. "Neverjetno je, kako je oblast poskrbela za to, da ne bi prišel v evropski parlament nihče, ki ni v vodilnih strankah. Neverjetno, kako je sistemsko dobro narejeno, da oblast kontrolira tiste, ki jih želi kontrolirati." A premalo podpisov niso razumeli kot poraz, temveč le kot "pripravljalno šolo" za jesenske volitve v državni zbor. Malo manj slabe volje pa je bil Ivan Mohorič, idrijski iskalec univerzalnih resnic. Sicer ni zbral vseh napovedanih glasov podpore, a svet se mu ni podrl. "No ja, bo pa drugič bolje!". Podobnih neuspešnih naskokov na volilne lističe je bilo še nekaj.

Volitve v evropski parlament so sicer na vrsti 13. junija, volilna kampanja pa že teče.