afera petek / Zakaj je pela Sinička

Ko so se policisti ukvarjali z dilemo, kakšno tajno ime naj dajo anonimni priči, ki naj bi jih pripeljala do napadalcev na novinarja Mira Petka, so inspiracijo našli v pisanem živalskem svetu. Alenu Robarju, ki se je nekaj mesecev kasneje odločil, da se razkrije, so namenili ime Sinička. Kdo ve, zakaj. Morda zato, ker naj bi zapel. Njegovo petje naj bi pomagalo razkriti zločin, ki se je zgodil februarja 2001. Vendar je Robar čivkal tudi v času, ko naj bi bil tiho. In čivkal je o okoliščinah, ki so pripeljale do prvega čivkanja. Njegovi nastopi pa nimajo zgolj medijskih dimenzij. Pred desetimi dnevi je bil vabljen na pogovor na oddelek za notranjo zaščito generalne policije uprave, kjer je policija zbirala obvestila o sumu, da naj bi policija in državna tožilka Elizabeta Gyorkos od njega izsilili obremenilne izjave.

Robar je med pogovorom na oddelku za notranjo zaščito ponovil, da naj bi mu policisti v zadevi "Petek" ponudili status policijskega sodelavca in mu omenili, da bi bil v zameno honoriran. Dejal je, da naj bi ga policisti pripeljali v pisarno državne tožilke, vendar je tožilki povedal, da o zadevi Petek ne ve nič. Ta naj bi se namrdnila in pokazala na deset centimetrov visok kup modrih map, Robar pa naj bi ob tem sklepal, da gre za kazenske zadeve, ki tečejo zoper njega. Tožilka naj bi mu rekla, naj se vendarle spomni, kaj ve o zadevi "Petek", ob tem pa naj bi mu dejala, da bo sicer kazenske zadeve, ki se ga tičejo, pospešila. Robar naj bi odgovoril, da si ne more nič izmisliti. Robar je med pogovorom na oddelku za notranjo zaščito povedal, da je čez nekaj dni od policista prejel list z zgodbo, ki naj bi jo povedal pred preiskovalnim sodnikom, da bi dobil nagrado. Na listu papirja pa naj bi pisalo, da mu je telefoniral Koludrovič, zdaj eden od obtožencev v zadevi "Petek". Na listu papirja naj bi pisalo, da ga je Koludrovič prosil, če bi ga nekam peljal, vendar da se je Robar zgovoril, da ima na avtu letne gume. Na listu naj bi prav tako pisalo, da mu je Koludrovič pokazal članek o napadu na novinarja ter se ob tem pobahal, da je to tisto, pri čemer bi moral sodelovati kot voznik, a ni hotel.

Robar je med informativnim pogovorom povedal tudi, kakšni so bili njegovi motivi, da je pristal na pričanje. Motivirala naj bi ga obljuba o umiku kazenskih ovadb zoper njega ter obljubljena denarna nagrada.

Štirje milijoni

Ugotoviti, kdaj je Alen Robar govoril resnico, kdaj pa ne, je trd oreh. Na dlani pa je, da vsaj enkrat ni govoril resnice. Bodisi tedaj, ko je obremenil sedanje obtožence, bodisi zdaj, ko na nek način obremenjuje sebe; trditev, da pred preiskovalnim sodnikom ni govoril resnice, namreč hkrati pomeni, da je tedaj krivo pričal. Tehtanje in tuhtanje, kdaj Robar ni govoril resnice, prepuščam pametnejšim. Obstaja pa točka, pri kateri glede Robarjevih trditev ni nobenega dvoma. Potrjeno je namreč, da mu je policija neposredno po pričanju pred preiskovalnim sodnikom res izplačala visoko denarno nagrado. Ko je namreč parlamentarna komisija za nadzor poslovanja tajnih služb na policijo naslovila vprašanje, ali drži, da je anonimna priča prejela štiri milijone SIT, je policija ta podatek potrdila. In ga dopolnila. Anonimna priča je prejela štiri milijone in 500 SIT. Torej 4.000.500 SIT. Policija je ob tem trdila, da nagrajevanje osebe, ki deluje kot tajni policijski sodelavec ali prinašalec koristnih informacij, omogoča 49. a člen zakona o policiji.

Robar je podpisal poseben formular, s tem dejanjem pa naj bi postal tajni policijski sodelavec, imenovan Sinička. Ob tem pa velja dodati, da je razglasitev Robarja za tajnega policijskega sodelavca problematična. Njegov dejanski status namreč ni ustrezal formalnemu statusu tajnega sodelavca. Tajni policijski sodelavec je oseba, ki ji policija dodeli nalogo in jo pošlje na akcijo. Tajni sodelavec se infiltrira v kriminalno združbo in zbira informacije. Tajni sodelavec ni nekdo, ki bi policiji poročal o tem, kar naj bi izvedel nekoč v preteklosti, ko še ni bil tajni sodelavec. Tajni policijski sodelavec je zbiralec svežih informacij.

Robar bi bil v najboljšem primeru lahko oseba, ki je policiji posredovala t.i. koristne informacije. Vendar pa Robar trdi, da je kot priča poročal o rečeh, ki so mu jih policisti napisali na listek.

Preden se lotimo zahtevnejših ustavno-pravnih problemov, si velja ogledati nekaj datumskih podrobnosti. Novela zakona o policiji, ki govori tudi o nagrajevanju prinašalcev koristnih informacij, je bila v Uradnem listu objavljena 12. avgusta 2003, veljati pa je začela 27. avgusta 2003. Le neka dni kasneje je policija Alena Robarja že nagradila s štirimi milijoni. Ob tem se zgolj spotoma zastavlja vprašanje, ali bi bilo to izplačilo tehnično možno, saj zakon določa, da "poslovanje s sredstvi za posebne operativne namene predpiše minister z navodilom". Minister pa je navodilo napisal šele februarja 2004, torej pet mesecev po plačilu. No, sama novela zakona o policiji je določala, da ima minister šest mesecev časa, da napiše navodilo. Ko smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, ali je septembra 2003 pravila izplačevanja nagrad urejal kak drug podzakonski akt, je generalna policijska uprava odgovorila zelo skopo: "Slovenska policija ima za izvajanje svoje dejavnosti pri odkrivanju hujših oblik kriminalitete posebna namenska proračunska sredstva. Postopki poslovanja s finančnimi sredstvi za posebne operativne namene so v Policiji predpisani na podlagi 49/a člena Zakona o policiji. Postopki in dokumenti so označeni in varovani v skladu s pozitivnimi predpisi z določeno stopnji tajnosti. Z razkritjem teh postopkov bi lahko nastale hujše škodljive posledice, kar bi ogrozilo policijsko delo na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, odkrivanja in prijemanja storilcev kaznivih dejanj ter varnosti v Sloveniji."

Ob relativno nepomembnem tehničnem vprašanju, kakšen podzakonski akt je urejal izplačevanje nagrad, se zastavljajo tudi bolj resni ustavno-pravni pomisleki. Miha Kozinc, predsednik odvetniške zbornice, je na ministrstvo za pravosodje poslal več vprašanj, ki se ukvarjajo z dilemo, ali je dopustno, da policija osebam, ki na procesu nastopajo kot priče, nameni finančno nagrado. Ministrstvo za pravosodje je po treh tednih odvetniški zbornici poslalo izmikajoč se odgovor, ki pravi, da zakon o kazenskem postopku "vprašanj v zvezi s plačevanjem (anonimnih) prič ne ureja." Pravosodna ministrica Zdenka Cerar je ob tem predsedniku odvetniške zbornice svetovala, naj vprašanja naslovi na ministrstvo za notranje zadeve, češ da je to pristojno za "pripravo zakonodaje s področja delovanja policije".

Zdi se torej, da je vprašanje, ali je dopustno, če policija honorira osebo, ki v kazenskem postopku nastopa kot priča, hudo neprijetno.

Zakaj je to vprašanje neprijetno? Da bi razumeli, zakaj je problematično, če oseba, ki v kazenskem postopku nastopa kot priča, od policije prejme finančno nagrado, moramo za trenutek zaplavati v vode pravne filozofije in pravne zgodovine. Kazenski postopek je, če poenostavimo, postopek iskanje resnice. Primitivni kazenski postopek je pri iskanju resnice dopuščal marsikaj: ni važno, kako kaj ugotovimo, važno je zgolj to, da pridemo resnici do dna. Če je bilo potrebno resnico iz nekoga izvleči, so "resnico" dobesedno izvlekli; denimo z razbeljenimi kleščami. Izkazalo pa se je, da tortura pri iskanju resnice ni ravno zanesljiv inštrument. Tortura ni bila prepovedana (zgolj) zato, ker bi ljudje spoznali, da gre za nedopustno poseganje v človekove pravice. Tortura je prepovedana tudi zato, ker se pri iskanju resnice enostavno ne obnese.

Če je iskanje resnice prvi postulat kazenskega postopka, je imperativ poštenosti drugi, bolj moderen postulat. Tako kot je tortura prej motnja kot pripomoček pri iskanju resnice, tudi honorarno razmerje med pričo in policijo ni inštrument, ki bi koristil iskanju resnice. Ravno obratno.

Enciklopedična definicija pravi, da je pričanje državljanska dolžnost. Če je oseba, ki o kaznivem dejanju nekaj ve, vabljena na sodišče, se je vabilu dolžna odzvati. Le v izjemnih situacijah lahko oseba, ki pozna okoliščine kaznivega dejanja, zavrne pričanje. Tudi zaradi tega, ker je pričanje državljanska dolžnost, je nevzdržno, če policija nekomu za izpolnitev državljanske dolžnosti nameni masten honorar.

Sedaj veljavni pravni standardi - kontradiktornost denimo - pa so bili postavljeni zato, ker v modernem kazenskem postopku ni pomembno zgolj to, da se pride resnici do dna, pač pa gre tudi za vprašanje, kako se išče resnico. V modernem kazenskem postopku je postopek iskanja resnice celo pomembnejši od same ambicije, da bi prišli resnici do dna. Če, denimo, policija z nezakonito izvedeno hišno preiskavo odkrije kilo heroina, bo lastnik tovora oproščen - ne glede na to, da je policija prišla "resnici do dna".

Ko je policija Robarja pritegnila k sodelovanju, je zanesljivo vedela, da ima opravka z osebo, ki ni ravno zrela za beatifikacijo. Robar sam je v pogovoru za Mladino dejal, da naj bi mu tožilka pokazala kup map z zadevami, ki tečejo zoper njega. Prav zato bi morali organi pregona sami najbolje vedeti, kolikšna je njegova kredibilnost. Vendar iskanje prič v krogih, ki jih v novinarskem žargonu pravijo "znanci policije", ni ključna ovira pri ambiciji, da bi resnici prišli "do dna". Organi pregona med "znanci policije" nedvomno lahko dobijo koristne informacije in tudi pričevanja. Problem je v plačilu. Tako kot obremenilna izjava osebe, ki je bila izpostavljena torturi, ne pripomore k iskanju resnice, tudi obremenilna izjava osebe, ki je bila za obremenilno pričanje nagrajena, ni zanesljiv inštrument za iskanje resnice.

Ob tem sploh še nismo prišli do vprašanja, ali je kazenski postopek, ki sloni pa plačilu priče, pošten. Načelo kontradiktornosti, ki daje obrambi možnost, da priči zastavlja vprašanja, naj bi sodišču omogočilo, da to presodi, kakšna je kredibilnost prič. Sodišče namreč mora imeti možnost, da pretehta, ali je priča pristranska, sovražno nastrojena ali nezanesljiva. Če sodišče ni seznanjeno s podatkom, da je priča v honorarnem razmerju z organi pregona, ne more presoditi, ali je priča pristranska, sovražna ali nezanesljiva. Če pa je ta honorarni odnos za nameček strogo zaupne narave, se zastavlja vprašanje, ali organi pregona sodišču in obrambi niso prikrili še kako pomembnih okoliščin. Domislica, da lahko organi pričo, ki nastopa v kazenskem postopku, na skrivaj nagradijo, torej ni zgolj v nasprotju z moderno ambicijo, naj bo kazenski postopek pošten. Ta domislica je tudi v nasprotju s starejšo ambicijo, namreč z ambicijo, da bi kazenski postopek privedel do resnice.

Kako bi sodišče reagiralo, če bi odvetnik priči zastavil vprašanje, ali jo je morda policija plačala? Miha Kozinc, predsednik odvetniške zbornice, odgovarja, da bi takšno vprašanje do zdaj veljalo za nedovoljeno. "Takšno vprašanje bi veljalo za kapriciozno vprašanje," pravi Kozinc. Sodišče bi takšno vprašanje prepovedalo, če pa bi odvetnik vprašanje postavil na nesramen način, bi bil lahko tudi opomnjen ali kaznovan. "Ne predstavljam si, kako bodo tekle reči zdaj, ko obstajajo podatki, da lahko priče delujejo tudi 'polpoklicno'," dodaja Kozinc.