demokracija / Mačoland in bejbland

Jose Manuel Barroso, novi predsednik Evropske komisije, je neznansko ponosen na svojih osem komisark v novi evropski vladi. Češ kakšen prispevek k emancipaciji je to. Ja, no, res žalostno, da se sodoben evropski politik hvali z ženskami. Zakaj? Ker to pomeni, da je do dejanske enakopravnosti še zelo daleč. Namreč, šele ko bi bili moški in ženske zares enakopravni, osmih komisark ne bi bilo treba oglaševati kot novico dneva, kaj dneva - petletke.

Pa kakšna je sploh evropska doktrina ženske emancipacije? Evropska unija ima antidiskriminatornost za temelj svoje biti, povezuje pa jo z načeli človekovih pravic. Z rasnim in nacionalnim diskriminatornim obnašanjem se institucionalno spoprijemajo že od sredine osemdesetih let. Zavzemanje za ženske pravice so formalno zapopadli v začetku devetdesetih. Sprva z raznimi oblikami pozitivne diskriminacije. Toda pozitivna diskriminacija se je izkazala za neuporabno orodje. Diskriminacija je že načeloma grda beseda. Je najbolj natančen opis orwellovske enakosti - eni so bolj enaki kot drugi. Besedna zveza pozitivna diskriminacija pa je tako rekoč oksimoron. Natančno to - bistroumni nesmisel, nekaj, kar se lepo sliši v političnih pamfletih in akademskih razpravah.

Ja, težko je biti ženska in izjaviti, da se ne strinjam s pozitivno diskriminacijo. Pa se ne: princip pozitivne diskriminacije za ženske se mi zdi pokroviteljska poteza moških, ki ženske takoj označi kot manjšino, ki potrebuje pomoč. V smislu - poglejte, kako smo dobri, mi beli mačoti, dovolimo vam, da se pridete igrat v naš peskovnik. Še huje: ker vam dovolimo, da se pridete igrat v naš peskovnik, smo dobri, etični, moralni, liberalni, odprti, boljši od zadrtih vatikanskih klerov in drugih konservativcev, ki bi vas, drage dame, zaprli v kuhinje in porodnišnice. In zato pridobivajo politične točke. Če pa se ženske ne odzovejo množično na moške klice, enostavno uzakonijo, da se morajo: recimo s takšnimi trapastimi zamislimi, kot so ženske kvote. Oprostite, ampak to ni enakopravnost, temveč natančno tako pokroviteljstvo, kot so ga do kolonij gojili veliki imperiji: pridite, divjaki, vam bomo pokazali, kaj je civilizacija. In briga nas, kdo ste v resnici vi, ker mi najbolje vemo, kaj je dobro za vas.

Saj morebiti je vse tako narobe le zato, ker se nekatere stvari poenostavljajo. Afirmacija žensk v zahodni civilizaciji ne pomeni povečanega števila premierk in ministric, direktoric in Nobelovih nagrajenk. Afirmacija žensk v zahodni civilizaciji pomeni sprejemanje ženskega principa delovanja, feminizacijo družbe. Ker si lahko že enkrat dokončno priznamo: moški in ženske smo različni. Pa ne samo zaradi pimpeka in PMS-ja. Drugače rešujemo probleme, drugače se spoprijemamo s težavami, imamo drugačen vrednostni sistem ... In to ni nič slabega. Narobe je le, da se drug od drugega ne učimo. Še huje - ženske, ki se igrajo v moškem peskovniku enakosti, raje, kot bi favorizirale ženske prednosti, prevzemajo moške principe delovanja. Namesto bejblanda soustvarjajo mačoland. Zato se je izkazalo, da je doktrina pozitivne diskriminacije pravzaprav zgrešena. Oziroma da je to le prva stopnja na poti k priznanju ženskega principa.

Tako je leta 1995 tudi EU ugotovila, da bo treba uporabiti drugačne metode reševanja ženskega vprašanja. Tega leta se je pri uzakonjanju pozitivne diskriminacije zataknilo, ko je evropsko sodišče v primeru Kalanka razsodilo, da mora nemška zvezna država Bremen razveljaviti zakon, ki je določal, da so ženske z enako izobrazbo kot moški nujno izbrane na delovno mesto. Saj smo vendarle vsi enaki, kajne? Tako so leta 1997 v amsterdamskem sporazumu države članice EU sklenile, da se zavezujejo za vzpostavitev razmer t. i. pozitivne akcije, ki temelji na domnevi enakopravnosti. Pozitivna akcija se nanaša na ustvarjanje razmer, v katerih se družba ne zanaša na dejavno favoriziranje posameznega spola, temveč ustvarja ozračje, ki samo rezultira v podobnih enakopravnih rešitvah. Praktično bi to pomenilo, da politiki ne sprejmejo zakona, ki določa ženske kvote na volitvah, temveč je nekaj samoumevnega, da na volitvah kandidirajo tudi ženske, po svoji volji in presoji. Organi in institucije Evropske skupnosti pa so dolžni zagotavljati razmere, v katerih se lahko razvijejo take možnosti. Na praktični ravni se znotraj EU pozitivna akcija kaže v ustanavljanju različnih evropskih programov od mreže pravnih svetovalcev do spremenjene zakonodaje v zvezi z družinskim nasiljem. Pozitivna akcija pomeni tudi fleksibilen delovni čas, varstvo otrok v službah in podobno.

Korak naprej pa je mainstreaming. Termin, ki označuje strategije skupin ali posameznikov, ki si prizadevajo za spremembo sedanjih družbenih okvirov, za vzpostavitev platforme popolne enakosti. Zavzemanje te pozicije hkrati pomeni tudi zavzemanje za spremembo celotnega okvira kapitalistične naravnanosti EU ter sega široko čez meje ženskih pravic in je pravzaprav v tem trenutku razmeroma utopično. Da bi se v celotni zahodni Evropi korenito spremenile vrednote in vrednostni sistem, bi verjetno potrebovali čudež. Počasi počasi pa se mogoče daleč pride. In potrpežljivost je ena izmed ženskih lastnosti. Mogoče se pa že v naslednjem mandatu Evropske komisije zgodi, da nihče ne bo opazil, da jo sestavljajo moški in ženske. Ja, prav gotovo - tudi naivnost je včasih ženska lastnost.