sprava / Usoda spomenika

Navsezadnje je le prišel dan odkritja spomenika in odprtja spominskega parka v Teharjah, kraju grenkega spomina, kjer je bilo spomladi in poleti 1945 taborišče za vrnjene domobrance in civiliste. Tam se je odločalo (ne sodilo!), kam kdo gre, v smrt ali (mladoletni!) domov. Takratna država, dekla partijske ideologije, je večino umorila. Te krivde ni mogoče "oprati" drugače kot s priznanjem dejanja in z obžalovanjem. To oboje simbolizira teharski spomenik. Postavitev tega spomenika je bil dolg države.

Do mrtvih in živih; in znak pietete do mrtvih in spoštovanja človekovih pravic.

Postavitev tega spomenika je veličastno dejanje, ki se ga danes komajda zavedamo. Da smo zmogli na ta način preseči sovraštvo, ga "ukrotiti" v beton in marmor! Premagati zamero sodelavcem okupatorja in premagati zamero morilcem le-teh! To zmore le velik narod.

Zato pa me toliko bolj jezi, da takega veličastnega dejanja ne zmoremo narediti nekako enovito, scela! No, pa saj tudi osamosvojitev ni bila nekaj "enovitega", enodušnega ... Konec koncev je pa vendarle bilo enovito, skoraj soglasno ... Čudna logika, vem - odvisno pač, s katere ravni gledaš na pojav.

Enako je bilo s postavljanjem in odkritjem teharskega spomenika. Čeprav velja reklo konec dober, vse dobro, si vendarle oglejmo, vsaj na hitro, pot do spomenika in njegovega odkritja. Ni pomemben le cilj oziroma rezultat, tudi pot do njega marsikaj pove. O nas samih.

Spomenik je leta 1995 začela graditi občina Celje z angažiranjem arhitekta Marka Mušiča, s katerim je sklenila pogodbo. Ker je bil zalogaj za občino res prevelik - pa saj tudi gre za spomenik državnega pomena oziroma ga je dolžna postaviti država kot država -, je občina pogodbo odstopila državi. Pravim, odstopila, lahko pa bi rekli, da jo je majčkeno tudi podtaknila; pogodba je bila namreč "odprtega tipa", če naj lepo rečem: šlo je zgolj za idejni osnutek spomenika, za vsako konkretizacijo avtorjeve zamisli pa smo morali skleniti posebno podpogodbo in jo seveda drago plačati. Temu ni bilo ne konca ne kraja. Že že pieteta, denar je pa le denar!

Tudi sicer problemom ni bilo ne konca ne kraja. No, zdaj, ko je zadeva mimo, nima smisla preveč pogrevati neprijetnosti, toda res je, da se gradnja ni nikamor premaknila, celo za nekaj let je popolnoma obstala in se je že postavljeno začelo podirati. Tako da smo morali potem, ko je zadevo dobil v roke državni sekretar gospod Franc Žnidaršič in je postal predsednik komisije gospod Peter Kovačič Peršin, že dograjeno najprej sanirati, šele nato tudi nadaljevati in dokončati. Ves čas smo imeli člani vladne komisije za urejanje vprašanj prikritih grobišč vtis, da nekdo namenoma zavlačuje gradnjo in druge dejavnosti komisije. No, pa saj je tako tudi bilo.

Končno pa je bil spomenik vendarle dokončan. Zdaj je bilo treba misliti, kdo ga bo odkril, in sploh, kako pripraviti to slovesnost. Pozanimali smo se (pri podrejenih), ali bi govoril predsednik države. Ne bi. Potem smo se obrnili na predsednika vlade - to je bilo tudi logično, saj je vlada financirala postavitev spomenika -, ali bi bil on slavnostni govornik. Bi. No, potem pogovori in pregovori za častno četo, za orkester. Kdo bo plačal? - Pa saj nima smisla, da bralce morim s to mizerijo!

Skratka, vse bo v redu! Razposlali smo vabila z napovedjo slavnostnega govornika ... Potem pa so bile te nesrečne volitve in poraz LDS. Še na misel mi ni prišlo, da si bo predsednik vlade premislil in odločitev spremenil: ne, ne bo govoril! Nobeno prepričevanje ni pomagalo, ne neposredno ne posredno. Vlada bi bila lahko ponosna, da je postavila ta spomenik. Kljub vsemu je dejstvo, da so spomenik postavile vlade LDS! Saj (noben) spomenik ni muha enodnevnica! Kaj volitve, spomeniki odmerjajo čas! Spominjam se, ko smo bili otroci in smo se igrali; dokler ti je šlo dobro in si bil prvi, si sodeloval, ko se je obrnilo, "se pa jaz ne grem več". Državnik pa mora do kraja opravljati svoj posel, dokler pač ima funkcijo. Liberalna demokracija zdaj išče vzroke za svoj volilni poraz, recimo v neprimerni predvolilni kampanji. Toda volitve je izgubila na globalni, temeljni ravni: če kdo trdi, da ga preteklost lastne nacije ne zanima, pomeni, da ne ve za temelj, ga nima in tudi volitev ne more dobiti. Dejansko je volitve izgubila zaradi nedržavotvornega obnašanja ob sprejemanju zakona o vojnih grobiščih in izmotavanjih ob predlaganem napisu, ki bi moral biti in bo: "Žrtvam vojne in revolucije. Republika Slovenija." (Kolikor ne bodo, seveda, v prihodnje vladajoče desne stranke pripisale še kaj drugega!)

Samo odkritje pa je lahko opravil le eden od treh predsednikov in predsednik parlamenta gospod Feri Horvat je to brez pomislekov sprejel in dostojno in sočutno prebral svoj govor. In rešil čast države! Kakor je tudi gospod dr. Franc Kramberger, mariborski škof in predsednik Slovenske škofovske konference, rešil čast katoliške cerkve, ki je - po moji presoji - dolga leta delovala nespravljivo, izključujoče, včasih že kar sovražno. Njegove besede pa so bile spravne besede, pietetne do živih in mrtvih. Hvala obema!

Toda, glej čudo! Leta in leta je bilo induciranje sovraštva do "zločinskih komunistov" vsakdanja tema desne politične opcije, očitki, da država ni naredila nič, tudi. Zdaj, ko smo bili navzoči pri odkritju spomenika, pa tistih, ki bi po tej logiki morali biti zraven, ni bilo nikjer. Recimo Nove slovenske zaveze. Ne, oni so izrecno propagirali bojkot odkritja! Pogrešila sem tudi dr. Bajuka. In Janšo. So tudi zanju mrtvi le karta v politični igri? Zdaj, ko so volitve mimo, ju pa ne zanimajo več? Bil je Borut Pahor, bil je Janez Podobnik. Bila je ministrica za pravosodje gospa Zdenka Cerar, ni pa bilo resornega ministra dr. Vlada Dimovskega. Itd. Očitno povojni dogodki niso več ne pred- ne povolilna tema!

Hvala bogu! Še kakšna dva meseca pred volitvami je bilo videti, da se bo ta sovražna lajna vlekla in vlekla, da bi človek najrajši pobegnil ven, iz države, da ne bi slišal tega sovražnega zvena. Potem pa je potihnilo. Na videz pač zato, ker naj bi bile desne stranke ugotovile, da to ni več uporabno blago. Saj! Toda zakaj so lahko to ugotovile? Vedno sem bila prepričana, da se najpomembnejše stvari dogajajo na nezavedni ravni. V kolektivnem nezavednem: rana je razkrita. Tabuja ni več. O ja, še je strah, tudi sovraštvo je še. Vendar nista več notranji motor vsega družbenega in političnega dogajanja. Sprijaznili smo se s preteklostjo; o njej lahko svobodno govorimo, pišemo. Sprava? Če sprave ne razumeš kot popolno strinjanje vseh ljudi o preteklosti - taka zahteva je dejansko nemogoča, totalitarna -, pač pa kot pravico vsakogar, da je lahko zvest svojemu prepričanju in izkušnjam in jih lahko svobodno prezentira in zagovarja v javnosti - je to sprava. In to je sprava! Danes o svojih izkušnjah in o svojem prepričanju lahko neovirano (od države) govorijo tako partizani kot domobranci in seveda vsi mi, starejši in mlajši. Sprava predpostavlja ločitev države in ideologije. To se je zgodilo z uvedbo demokracije. Pogoj zanjo je sprijaznjenje z našo polpreteklo zgodovino: kakršna koli že je bila, je naša. Nobene njene strani ne smemo (in v bistvu tudi ne moremo, ker se vedno "vrne" kot naloga) zanikati, zakrivati, preklinjati. Lahko pa in celo moramo soditi, ocenjevati ... Da njenih temnih strani ne bi kdaj ponovili.

Na osebni ravni se sprava dogaja po drugačni "logiki": kolikor sem sposoben strpnosti do drugega, se pravi strinjanja s pravico drugega človeka, da je drugi in drugačen, toliko sem pripravljen spravljivo in spravno živeti, sobivati z drugimi. Pri osebno prizadetih gre seveda bolj počasi ... Nekateri kar ne morejo brez sovraštva. Kaj bodo počeli sedaj, ko je država le izpolnila svoj simbolni dolg do pomorjenih? Ne morejo več reči, da država ni naredila nič. Ampak ta očitek je bil motor njihovega vzbujanja sovraštva. Si bodo že kaj izmislili. Na srečo pa cerkev ne igra več njihove "igre", vsaj škof Kramberger je ne (sicer so bili pa Štajerci in Primorci v tem pogledu vedno drugačni, po mojem razumevanju stvari: bolj nacionalno zavedni).

In kaj zdaj, ko spomenik stoji? Zdaj bo pa začel propadati - to je usoda vseh spomenikov. Država bo sicer skrbela zanj in za park, nekajkrat na leto bo pokosila travo, dvakrat ali trikrat na leto ga bo očistila in polepšala za slavnostne prireditve oziroma za maše, sicer pa bo večinoma sameval. In nemo pričal o preteklosti. O strašnem trpljenju, ki naj se ne ponovi več.

Kar naprej ga bo treba popravljati in obnavljati. In še stalo bo. Ampak mora biti! Človek si mora postaviti mejnike med včeraj in danes za jutri. Mora si izoblikovati, v snov, besedo ali ton vtisniti bolečino, da se lahko sprijazni z njo in jo umiri. Človek je simbolno bitje. In tudi le s simboli je mogoče "popraviti" krivico, "premagati" smrt. In zarotiti drugačno prihodnost.

Opravili smo še en nacionalni izpit.