okolje / Za vse je krivo vreme

Začetek prejšnjega tedna, točneje 13., 14. in 15 december, si bodo Zasavci dobro zapomnili. Ne le po pekoče razdraženih dihalih in kašlju, temveč še bolj po vnovičnem razočaranju nad oblastjo ter nad ignoranco različnih ustanov, ki bi jim lahko oziroma bi jim morale pomagati - pa jim niso. Izkušnje ponedeljka, torka in srede so se jim zagotovo vtisnile globoko v možgane in toliko težje jih bo sedaj prepričati, da v svoj prostor sprejmejo še umazano tehnologijo sežiganja nevarnih in komunalnih odpadkov.

Najprej se ustavimo pri ključnem protislovju. Zasavje, divje razbrazdano krajino v osrednji Sloveniji, povečini pokrivajo gozdovi. Negozdnih površin je manj kot tretjina. Gre torej za potencialno izjemno vitalno krajino. In vendar govorimo o najbolj onesnaženem predelu Slovenije. Zasavci nadpovprečno obolevajo za boleznimi dihal, prebavil, sečil, spolovil, obtočil, pogostejše so rizične nosečnosti, splavi, duševne motnje, bolezni žlez, tumorji in rakava obolenja. Notranji organi divjih živali (srne, gamsi, divji prašiči ipd.), ki se podijo po zasavskih gozdovih, so tako polni težkih kovin, da so neužitni. Kako to? Odgovor tiči v samem epicentru Zasavja in se glasi: Termoelektrarna Trbovlje (TET) in cementarna Lafarge cement. Dogajanje prejšnji teden je le ena izmed dram, kakršnim je Zasavje pogosto priča že kar nekaj desetletij.

Začelo se je ponoči z nedelje na ponedeljek. Merilna postaja na Ravenski vasi v bližini cementarne je ob enih ponoči zaznala povečano koncentracijo žveplovega dioksida v zraku, in sicer 280 μgr/m3. Sprejemljiva koncentracija zanj znaša 380 μgr/m3, alarmna vrednost pa nastopi, ko je koncentracija vsaj tri zaporedne ure višja od 500 μgr/m3. Za primerjavo povejmo, da je koncentracija v Ljubljani pri Figovcu v tem času znašala 44 μgr/m3. Žveplov dioksid skupaj z vodo tvori šibko žvepleno kislino (H2SO3) in ta nažira dihalne poti. Razdražena dihala so dovzetnejša za infekte in se slabše branijo pred alergeni, virusi in bakterijami.

Ob drugi uri je koncentracija na Ravenski vasi že presegla 500 μgr/m3. V naslednjih dveh urah so inštrumenti pokazali vrednost že skoraj 1000 μ gr/m3, izpolnjeni so bili pogoji za alarm, vendar sta Agencija RS za okolje in Center za obveščanje ostala nema. Proti jutru je koncentracija rahlo padla, ob 7. uri, ko gre večina odraslih v službo, otrok pa v šolo, pa je njena vrednost še vedno znašala 679 μgr/m3. Nato se je spet povišala in opoldan, ko gredo šolarji iz šole, dosegla kar 1647 μgr/m3, najvišjo vrednost tega dne. Center za obveščanje pa še vedno nič! Informacijsko praznino so poskušali zapolniti novinarji Radia Trbovlje s podajanjem vrednosti emisij, do katerih so prišli na spletnih straneh. Še cel ponedeljek je koncentracija žveplovega dioksida ostala visoko v alarmnem območju, v torek pa se je zgodba ponovila, s tem da se je najvišja dnevna vrednost še povečala (1779 μgr/m3).

Še močneje, vendar s precej poznejšim zamikom, je onesnaženje zaznala merilna postaja na Dobovcu, ki je locirana bolj v domet emisij TET. Ponoči s ponedeljka na torek je koncentracija tukaj dosegla enormnih 4056 μgr/m3 (več kot desetkratna sprejemljiva koncentracija!). V torek je bila alarmna vrednost presežena 14, v sredo pa 18 ur. Če povzamemo meritve na obeh merilnih postajah, vidimo, da je srednja vrednost za vse tri dni na Ravenski vasi znašala 588 μgr/m3 in na Dobovcu 722 μgr/m3. To pomeni, da so Zasavci tri cele dneve dihali višjo koncentracijo žveplovega dioksida, kot znaša alarmna vrednost, tempirana na tri ure. V Šoštanju, ki je blizu Zasavja (ima podobne klimatske razmere) in ima ravno tako termoelektrarno, je tridnevna srednja vrednost znašala borih 40 μgr/m3, približno toliko kot v Ljubljani (41 μgr/m3).

In če se vrnemo k informiranju javnosti, prva se je v torek opoldne javno oglasila Občina Zagorje ob Savi in pozvala ljudi, naj se zaprejo v prostore, ki jih ne smejo zračiti. Kakšno uro po tem, torej ko so alarmne razmere trajale že poldrugi dan, se je s podobnim obvestilom kot zagorska občina oglasil Center za obveščanje. Hrastniška občina je do konca ostala tiho, čeprav so tudi na njenem območju imisije presegle alarmno vrednost. Prava zmeda pa je nastala v Trbovljah, ko so ljudje hoteli zvedeti, kolikšne so imisije v mestu, in ugotovili, da merilna postaja ne dela. Razlog: postajo so prestavili na novo lokacijo. In zdaj že skoraj mesec dni tam izklopljena sameva - v mestu, ki je po imisijah verjetno najbolj obremenjeno v Sloveniji. Posebno pozornost zasluži tudi reakcija trboveljskega župana Bogdana Baroviča. Ta je šele v četrtek, nekaj pred 9. uro zjutraj, na Radio Trbovlje končno poslal sporočilo za javnost. V njem je občankam in občanom svetoval, da se zaprejo v prostore, čeprav problemov z imisijami že nekaj časa ni bilo več - ob 9. uri je koncentracija žveplovega dioksida na Dobovcu znašala 34 μgr/m3, na Ravenski vasi pa vsega 9 μgr/m3. Ljudem bi pravzaprav moral svetovati ravno nasprotno, da se odpravijo ven in da prezračijo prostore.

Na koncu se ustavimo pri vprašanju, kakšen smisel sploh imajo meritve emisij, če ni povratne reakcije, se pravi vpliva nazaj na proizvodnjo. V Termoelektrarni Šoštanj na primer ta povratna zveza deluje: na podlagi meritev emisij uravnavajo delovno obremenjenost tistih blokov, ki nimajo čistilne naprave. V Zasavju pa so vsi odgovorni čakali na spremembo vremena. Vse skupaj je le še en dokaz, da je Zasavje že brez sežiganja najrazličnejših odpadkov žrtvovano območje.

Bogdan Barovič je v šele četrtek v sporočilu za javnost občankam in občanom svetoval, da se zaprejo v prostore, čeprav problemov z imisijami že nekaj časa ni bilo več. Ljudem bi pravzaprav moral svetovati ravno nasprotno - da se odpravijo ven in prezračijo prostore.