Odzivi na intervju z Darkom Njavrom

Darko Njavro: Ne vem, kaj in komu trdi Jelinčič. Z Jelinčičem sem se pogovarjal in komunicirava, če se srečava, brez kakršnekoli zamere. Verjamem, da če bi mislil, da sem mu pod avto podstavil bombo, se ne bi tako pogovarjal z mano. Prepričan sem, da Jelinčič ve, da mu je nismo podstavili mi, in mislim, da ve, kdo mu jo je.

Kdo?

Darko Njavro: Ne bom povedal, koga mislim, danes ga nismo omenjali. Če je to sploh bila kakšna bomba."

Zmago Jelinčič:

"Res je, da točno vem, kdo mi je pod osebni avto podstavil bombo. To so bili brez dvoma pripadniki Morisa, med katerimi pa je bil v tistem času tudi gospod Njavro. O vsem tem nedvomno priča veliko dokumentov in drugih dokazov, ki pa jih prejšnja oblast ni želela razkriti in omenjenega primera ni želela razjasniti. Res pa je, da se ob srečanju z gospodom Njavrom ustavim, ga pozdravim in se z njim tudi pogovarjam. Glede na to, da ga poznam, niti ne vidim druge možnosti, kaj storiti. Mu morda podstaviti pod avtomobil bombo, kot je to storil sam?"

Gorazd Fišer

Zakaj pa so bili dokumenti na razbitem steklu?

Darko Njavro: V tem momentu, ko se je začelo ruvanje okoli ključev, ker je Smolnikar začel Robertu zvijati roko, je Otoničar razbil šipo na drugi strani in skušal obvladati Smolnikarja. Smolnikar pa je Suhadolnika prijel z vzvodnim prijemom in mu začel zvijati roko, tako da je bil Suhadolnik obrnjen s hrbtom proti vozilu. Zakaj so bili dokumenti zunaj kuverte? V vsej tej igri, ko je bilo toliko dokumentov, papirjev in igric, nisem zaupal nikomur razen samemu sebi. Ko smo bili tam, na kraju, sem poprosil policista, naj stopi zraven in je s službeno lučjo osvetlil vozilo. Vzel sem ovojnico in jo strgal ter stresel vsebino iz nje. To sem video- in fotodokumentiral, da ne bi avto odšel z zaprtimi kuvertami.

Je ta posnetek mogoče videti?

Darko Njavro: Seveda. Hotel sem ga predvajati na sojenju, pa tožilec Fišer tega ni dovolil.

Ker je posnetek preveč krvav?

Darko Njavro: Ne, ker se vidi, da se Smolnikar upira in da ga nihče ne pretepa. Vidita se tudi pozicija vozila in sam kraj dogodka. Povedal pa bi, zakaj sem odprl kuverte. Ker bi lahko vozilo izginilo in ne bi se čudil, če bi bili naslednji dan v kuverti reklamni letaki ali kaj podobnega."

Gorazd Fišer:

"Gospod Njavro mi je v svoji izjavi glede tega, da kot tožilec v sodnem procesu nisem dovolil izvedbe dokaza, ki ga je predložila obramba in naj bi prikazoval Smolnikarjevo aretacijo, pripisal pristojnosti, ki jih sploh nisem imel. Tožilec je namreč v kazenskem postopku - enako kot obdolženec - le stranka, ki lahko predlaga izvedbo dokazov in se izjavlja o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Odločitev o izvedbi ali neizvedbi dokazov pa je v izključni pristojnosti sodišča. V obravnavanem primeru je obramba sodišču predlagala izvedbo dokaza - predvajanje posnetka, ki je nastal na nezakonit način, zaradi česar sem izvedbi takšnega dokaza nasprotoval. Sodni senat se je z mojo argumentacijo strinjal in je ta dokazni predlog zavrnil. Torej nisem bil jaz tisti, ki naj ne bi dovolil predvajanja posnetka na sodnem procesu, temveč je takšno odločitev po skrbnem tehtanju vseh predstavljenih argumentov in ugotovitvi, da gre za nezakonito pridobljen dokaz, na katerega se sodba po zakonu tudi ne bi smela opreti, sprejelo sodišče."

Ladislav Troha in Brane Praznik

Major Ladislav Troha pravi, da je moral popraviti stražarski dnevnik, da je dal alibi Robertu Suhadolniku, ki naj bi bil podstavil bombo pod Jelinčičev avto. Brane Praznik iz Voma, ki je prišel v Moris po Depali vasi, pravi, da je našel dokaze za to. Oba lažeta?

Darko Njavro: Troha je za vas verodostojna priča? Kdo je Praznik?

Troha je delal z vami, Praznik pa je bil obveščevalec Voma.

Darko Njavro: S Troho sva delala v isti enoti. Nikoli nisva bila prijatelja, bila sva službena kolega. Čuden je bil ves čas, je bil pa znosen, dokler ni šel pred parlament prepevat s kitaro. Po mojem se lahko vsakemu poslabša zdravstveno stanje ali psihična stabilnost. Psihično je bil v obdobju po Depali vasi tudi on pod močnimi pritiski. Prej je bil dober častnik. Ne vem, kaj se mu je zgodilo, lahko se mu je kaj zgodilo v zasebnem življenju, ne vem. Praznik pa po mojem mnenju ni niti omembe vreden. Odkrito ga preziram in ga ne cenim strokovno, še manj pa kot osebo. Kar poglejte, kakšne informatorje imate ..."

Ladislav Troha:

"Glede tega, da se mi je poslabšalo, bi rekel, da so bili pri meni, preden sem protestiral pred parlamentom in ko sem tam protestiral. Prišli so k meni, da bi se dogovorili o nadaljnjem sodelovanju. Ko sem Krkoviču rekel, kje je denar iz kufrov, mi je odgovoril: 'Kufri so bili, ampak oni drugi so odnesli več kot mi.' Ker tega nisem sprejel, se mi je poslabšalo. Ko sem prišel ven še z zgodbo o bombi, se mi je po njihovem še bolj poslabšalo. In to ponavljajo, da bi me naredili nekredibilnega."

Brane Praznik:

"Zame si je, poleg tega, kar je povedal v intervjuju, v preteklosti izmislil zgodbo o pijančevanju in nesposobnosti, ki jo 'prodaja' kjer le more! Toda tudi v intervjuju se spreneveda: predvsem najprej, da me ne spozna, in ko ga spomnite, kdo sem, odgovori, da sem strokovno nesposoben in da me prezira. V preteklosti mi je očital celo kazniva dejanja (ponarejanje listin ipd.), samo da bi me diskreditiral, ker se zaveda, da sem njegov Damoklejev meč (tudi Lovšinu, Krejanu, Podbregarju, Miklavčiču ... in še komu, navsezadnje Janezu Janši), da sem nenehna preteča nevarnost, ko bom zopet povedal kakšno njegovo (njihovo) nebodigatreba. O tem, da sem o varnostni stroki znotraj službe objavil več strokovnih besedil, napotil in podobno, da sem bil na usposabljanjih s tega področja in da sem v TO sam usposabljal ..., nič ne ve. O njegovi strokovnosti doslej še nisem bral, razen takrat, ko je bil filmski orožar in pirotehnik. In še tole: osebno sva z Daretom govorila štirikrat v življenju, na hodniku Voma dvakrat, v bifeju nasproti poveljstva Morisa enkrat in še enkrat, ko sem z njim opravil uradni pogovor v zvezi z odtujitvijo videokamere in domnevnim nepooblaščenim videosnemanjem ter v zvezi z odtujitvijo pištole, ki naj bi jo bil zakrivil Mitja Kunstelj! Zato naj ne govoriči, da se ne poznava! Primopredaje dolžnosti nisva opravila nikoli, ker mu je menda nekdo iz nekdanje državne varnosti prišepnil, da se v teh službah ne dela (sinonim: upravnik planinske koče)! Zanimivo pa je, da sem v njegovi nekdanji blagajni našel skripta o osnovah varnostne vzgoje, ki sem jih napisal jaz.

V njegovo dobro pa vendarle tole: dokler ni bil premeščen v Vomo, ni bil nikoli sestavni del legalne varnostno-obveščevalne strukture ministrstva za obrambo, ampak samo podaljšana roka Toneta Krkoviča, ki si je to področje razlagal po svoje. Nikoli ni imel uradnih pooblastil varnostno-obveščevalnega častnika (niti strokovnega izpita)."

Brane Praznik

Govorilo se je, da je denar prihajal v kovčkih. Ste bili kdaj zraven, ko se je to štelo?

Darko Njavro: Nikoli nisem ne štel ne videl, da bi kdo štel. Zanimivo, kako se nekateri ljudje javijo po petnajstih letih. Mene bi bilo sram, če bi kaj videl pred petnajstimi leti, pa bi se šele sedaj spomnil, ker bi me lahko vsak vprašal, zakaj sem bil petnajst let tiho. Sam nisem videl ne velikega ne majhnega kupa denarja. Se pa sprašujem, kako bi ga bilo mogoče v takšnih zneskih prešteti v 'noči', kot navaja domnevna priča. Bankovci po 1000 DEM so bili redkost, torej bi morali bili manjši apoeni. Zanima me, kakšen kup bi to bil. Pa kako težak!"

Brane Praznik:

"Da doslej podatki, ki sem jih izsledil pred desetletjem in so jih tako ali tako dobili organi znotraj obrambnega ministrstva, niso bili uporabljeni v formalnih postopkih, pač nisem kriv jaz, temveč politiki, ki so bili v navezi zdaj z enim, zdaj z drugim Janezom. Seveda je govorjenje o tem, da 'se nekateri ljudje javijo šele po petnajstih letih' v zvezi s prekupčevanjem z orožjem, blef. 'Nekateri' pač že deset let govorimo o kovčkih z denarjem! Janeza (tudi Jelko) pa to pometata pod preprogo. Se pa seveda na veliko spreneveda, ko odgovarja, da nič ne ve o zabojnikih, ki so bili v Kočevski Reki oziroma na Žagi zloženi drug na drugega ... Njegovi kolegi so jih stražili (to je povedal celo Mitja Kunstelj)! Njegovo 'nalaganje' v intervjuju o odpiranju meje, kdo je lahko kaj pripeljal in kdo ne, ter seveda na drugi strani potenciranje brniškega in mariborskega orožja, ki je bilo 'najdeno', je spuščanje megle. Orožje so kamioni vozili na južna bojišča! Prodano je bilo za velike denarje. Precenjeno! Zaradi tega bodo nekoč spregovorili tudi kupci. In bi že zdavnaj, če se ne bi politika 'pokrila'. Bankovci so bili v glavnem po 1000 DEM (redko po 500 ali sto 'apoenov', kot pravi Njavro), ker so to terjali od kupcev 'naši'. Lažje je bilo šteti in prenašati."

Brane Praznik

Kaj pa magnetogram pogovora poslancev SNS v Opera baru?

Darko Njavro: To je videti bolj kot amaterski zapis nekega magnetograma. Na dokumentu ni nikakršnih oznak, datuma, številke. To je lahko napisano na podlagi besed nekoga, ki je sedel zraven, bil celo z njimi v družbi ali pa je celoten pogovor celo izmišljen. Ne vem, ne poznam. Ste pri Kopšetu in Omanovi sploh preverjali, ali je takšen pogovor obstajal?"

Brane Praznik:

"Slovenski pregovor pravi: 'Kjer se osel valja, dlako pusti!' Tudi Njavro je pustil veliko 'dlake'! Tako v Kočevski Reki (na Borovcu, na Zdihovem, v Škrilju, v Primožih ...), kjer sem ga nasledil, kot tudi drugod (v Ljubljani), kjer so se 'valjali' on in njegovi znanci ter prijatelji. Gospodič je v arhivih Morisa pustil (ali zaradi nestrokovnosti izgubil) precej podatkov, ki jih je 'ustvaril'. Prav tako tudi njegovi kolegi, ki so bili tedaj v vrhu RŠTO, da ne bi bilo mogoče danes povedati, kam pes taco moli. O verodostojnosti zapiskov (ovoji s spisi, v katerih so bili magnetogrami in lastnoročne opombe D. N., rokopisni seznami, ki jih je D. N. sestavil za prerazporeditev sodelavcev, ki mu niso bili povšeči, računi za nabavljeno snemalno opremo, številni drugi dokumenti ...) lahko sodijo tudi strokovnjaki. Ugotovili bodo isto kot mi. Snovalec (in podpisovalec) je bil Darko Njavro! Tudi o dokumentih, ki jih je izgubil ali pozabil Simon Krejan in se nanašajo na njuno sodelovanje, bo še tekla beseda!"

Toni Perič in Mitja Klavora

Ena od obtožb je bila, da ste morisovci podstavili bombo pod Jelinčičev avto. Kako je bilo s tem?

Darko Njavro: Ne spomnim se več popolnoma točno, vendar mislim, da ni bilo tako. Mislim, da so bile prve informacije, da so mu eksploziv podstavili pripadniki specialne enote policije, ker je bil takrat v nekih konfliktih z njimi. Potem, mislim, so bile informacije, da naj bi bili to naredili policija in morisovci skupaj, kasneje pa samo morisovci. Potem pa Darko Njavro in Robert Suhadolnik. Vodilni pri pisanju o tem je bil časopis Dnevnik. Tam je novinar, za katerega je nekdanji visok policijski uslužbenec vpričo mene rekel Krkoviču, da imajo za takrat, kadar morajo kako zadevo 'naštelati' ali koga sesuti, človeka na Dnevniku. Toni Perić je bil po podatkih iz Gričarjevega poročila uporabljen tudi v zadevi Pogorevc. V Gričarjevem poročilu piše, da iz policijskih krogov posredujejo informacije prek Perića. Problematično je, da šef kriminalistične službe Mitja Klavora dokumente, za katere ve, da so ponaredki, medijem predstavlja kot pristne, uradne. Ker če bi vedel, da so uradni, bi z njimi šel na tožilstvo in ne bi šel pisat knjige. Je pa novinar Perić eden izmed vodilnih pri neupravičenem blatenju mene in mojih kolegov. Tako je tudi sedaj. Danes je že skoraj mesec, odkar sem jim poslal demantije navedb v Dnevniku, pa tega preprosto nočejo objaviti. Po mojem je Perić izgubil novinarsko kredibilnost, ko je leta 1995 posojal svoj psevdonim Mitji Klavori. Sramotno za uredniško politiko velikega dnevnega časopisa, kar Dnevnik vsekakor je, pa je, da navedejo nepreverjene informacije, ne predstavijo druge strani, meni ne dajo niti možnosti, temveč sploh ne objavijo demantija oziroma pojasnila, ki sem jim ga poslal takoj naslednjega dne."

Toni Perić:

"Pisanje Darka Njavra dokazuje, da sem na pravi strani, to je na strani objektivnosti. Policija ima že 30 let Periča, da javnosti kaj naštela. Tako me policija vsak dan obvešča o policiji, tako kot vse druge novinarje, ker se ukvarjam s poročanjem o kriminalu. Edina neresnica, ki sem jo objavil o Darku Njavru in zadevi Socius, je, da je Njavro telefoniral mojemu kolegu, v resnici pa mu je poslal SMS. Ko pa je Njavro ugotovil, da ne bom popustil njegovemu pritisku, je začel iskati znance na zelo visoki ravni, politični in gospodarski, ki bi me prepričali, da zgodbe ne bi objavil. Enemu izmed teh ljudi sem povedal, da zadeve ne morem ustaviti, ker za to ve ves uredniški kolegij. Ta človek se mi je smilil zaradi strahu pred Njavrom in sem ga s tem opravičil za njegov neuspeh pri meni. V resnici za ta prispevek ni vedel niti moj odgovorni urednik, dokler ga dan pred objavo ni dobil v roke. Zdaj Darko Njavro nekaj, kar ni resnica, prodaja kot največjo resnico in dokazuje, da je za moje pismo generalnemu direktorju policije Romšku lahko izvedel le iz policijskih vrst. Največ o morali Darka Njavra pa pove to, da oba veva, kdo mu je povedal, da 'Perič pripravlja' članek. Romšek že ne."

Mitja Klavora:

"Smešno. To je kot črno-beli vestern."

Srečko Jeraj

Kdo pa je delal kopije?

Darko Njavro: Jaz. S soglasjem nadrejenih. To je popolnoma enako kot takrat, ko želijo prijeti storilca, ki želi kupiti drogo, in se mu nastavi človek, ki mu jo prinese, policija pa ga pri tem prime.

Ste veliko teh papirjev pripravili sami?

Darko Njavro: Pripravil sem samo papirje, ki so bili takrat v tem vozilu.

Kdo pa je pripravil tiste prejšnje? Tudi nekateri od tistih papirjev so bili ponarejeni.

Darko Njavro: Vprašajte Milana Smolnikarja. Z grafološko preiskavo je bilo ugotovljeno, da je seznam novinarjev na Resljevi napisan z isto roko kot Smolnikarjeva prošnja za zaposlitev.

Govorilo se je tudi, da je morisovec Kunstelj nekaj pisal.

Darko Njavro: To ste govorili vi in tisti, ki so vam to povedali. Grafološka analiza pa pravi, da je pisava enaka kot rokopis na Smolnikarjevi prošnji za zaposlitev.

Kaj pa tisto, kar je bilo natipkano?

Darko Njavro: Tisto, kar je bilo natipkano, so točno določeni dokumenti, ki jih je Smolnikar zahteval od Kunstlja in mu jih je tudi plačeval. Nekatere dokumente je obdeloval tako, da je sredino resničnega dokumenta, recimo navodila za izrabo letnega dopusta, prekril z belim papirjem in to fotokopiral. Potem je s pisalnim strojem napisal določeno vsebino in vse skupaj fotokopiral ter izročil vam.

Nekdo ...

Darko Njavro: Ne nekdo, Milan Smolnikar.

Kaj pa Kunstelj?

Darko Njavro: Ne, Smolnikar je po naših podatkih nekatere dokumente fotokopiral v znanem lokalu v neposredni bližini Depale vasi.

Kaj pa pisalni stroj na Vrhniki, o katerem govori Srečko Jeraj?

Darko Njavro: To so neumnosti. Jeraja v življenju nisem videl in niti ne vem, kako izgleda. V tistem prostoru na Vrhniki nisem bil in jamčim, da tudi Tone Krkovič ni bil. Tudi do danes si tega prostora nisem šel ogledat, ker če bo treba, grem lahko jutri na poligraf in hladno povem, da tam nikoli nisem bil. Pisalni stroj, ki je bil zaplenjen, ni stroj, s katerim so bili ponarejeni katerikoli dokumenti. To zgodbo ste narobe predstavili. Ta zaseženi stroj je tisti, s katerim so bili napisani črkopisi, ki jih je Smolnikar zahteval od nas oziroma od Kunstlja, da mu pridobi tipkopis pisalnega stroja Jožeta Zagožna z obrambnega ministrstva. Tisti tipkopis pa je bil narejen s pisalnim strojem, ki ga omenja Jeraj, in to ni bil Zagožnov pisalni stroj. To je bila past, njen namen pa je bil preveriti verodostojnost grafološke študije oziroma primerjalnega tipkopisa. Če bi Smolnikarjevi ljudje, ki so delovali iz ozadja policijskih vrst, ugotovili, da je ta tipkopis (naključnega pisalnega stroja) enak tipkopisu pisem Civilne iniciative, bi mi zlahka dokazali, da gre za ponarejeno grafološko študijo primerjave tipkopisov. To bi dokazali s pisalnim strojem, ki sploh ni z obrambnega ministrstva. Tudi Kunstelj je bil prepričan, da je tipkopis pisalnega stroja z obrambnega ministrstva, pa ni bil."

Srečko Jeraj:

"V bistvu je Njavro priznal, da so nekaj ponarejali na tem pisalnem stroju, o katerem sem govoril. Kaj so pisali, pa ni moja stvar in nikoli nisem rekel, da vem, kaj so pisali. Očitno pa je, da se nekateri ljudje ne poznajo več med sabo, zato vabim vse na piknik, da se bodo po desetih letih ponovno spoznali."

Šefik Suljević

Kaj pa štejete med svoje vojaške uspehe?

Darko Njavro: Z mojo pomočjo smo razbili, pred vojno, eno močnejših vohunskih mrež Kosa v Sloveniji. To je bila naveza kapetana Kosa Šefika Suljevića iz Ribnice. On je recimo rekel, da bo prva granata, ki bo izstreljena iz ribniške kasarne, šla naravnost v Krkovičevo hišo. Ko sem rekel, da med vojno Krkoviča gotovo ne bo doma, ampak bodo tam otroci in žena, ki nimajo s tem nič, je rekel, da v vojni umirajo tudi civilisti. Vi pa ste ga predstavili kot najbolj nebogljeno osebo. Iz Beograda je dobival pakete sveže tiskanega denarja za podkupovanje. Tudi njegov prijatelj vojaški zdravnik je z ostrostrelno puško z balkona v hrbet ustrelil dva naša. Ne dobesedno v hrbet, saj ju je zadel v kolena, vendar spopad ni bil frontalen, temveč je streljal iz civilnega bloka. Organizator te mreže pa je bil Suljević."

Šefik Suljević:

"Nesramne laži. Citiral bom svoj odgovor Igorju Mekini na njegovo vprašanje, zakaj sem 29. junija 1991 prestopil v TO (Mladina, 15. februar 1994): 'Ker sem videl, kaj počne armada ... še posebej, kako brezobzirno s tanki in z letali rušijo hiše v Gornji Radgoni.' Zanimiva pa je naslednja Njavrova laž, da je 'Suljevića aretirala policija'. V posebni izjavi za Mladino 15. februarja 1994 Slavko Majerič, komandir policijske postaje Ribnica, v celoti in podrobno potrjuje vse moje navedbe o mojem prostovoljnem prihodu na policijsko postajo Ribnica z namenom prestopa v TO, med drugim: ' ... hkrati pa mi je izročil tudi posebno Krkovičevo telefonsko številko - omogočil sem mu telefonski pogovor, nato pa je Suljević izročil slušalko meni.' Sledil je prevoz v Ljubljano. Ko smo pred kriznim štabom na Gregorčičevi izstopili, nadaljuje Majerič, 'so nas teritorialci pred štabom obkolili, Suljevića postavili pred zid, ga preiskali, vklenili in odpeljali v eno od pisarn.' Sledilo je štiridnevno fizično (brez hrane in vode!) in psihično maltretiranje (golega so me postavili pred strelski vod, že sem slišal navodila, kam naj kdo strelja ...), nato premestitev v zapor in vsa dolga nadaljnja kalvarija, ki je tu ne morem niti na kratko povzeti, skupaj s petletnim izgnanstvom v Avstrijo - in ta sramotna zgodba o ravnanju s človekom, ki je sledil pozivu Predsedstva RS in hotel prestopiti v TO, še danes ni končana ... Vojaški zdravnik, ki naj bi bil streljal iz civilnega bloka, je takrat v kasarniški ambulanti oskrboval dva ranjenca, ki so ju ranili (enega pa ubili) morisovci v svojem napadu, v nasprotju z dan prej dogovorjenim nenapadanjem (med menoj, predsednikom občine in predstavnikom TO). Sploh pa so bili vsi oficirji takrat v kasarni, ne pa bo balkonih svojih stanovanj, pa tudi ostrostrelnih pušk niso imeli. Ali Njavro res misli, da so Slovenci tako neumni, da bodo nasedli tako poceni štosom, prepisanim iz amaterskih vohunskih romanov? Če bi bilo kaj res, bi o tem najbrž kaj pisalo tudi v dokumentih Brejčeve tajne službe Vis o meni, v resnici pa (v dokumentu z dne 5. junija 1991) piše tole: 'Suljević je zaradi izredne komunikativnosti vzpostavil številne stike z občani ribniške in kočevske občine. ... Kot pripadnik varnostne službe JLA je občanom pogosto nudil različne usluge, ... urejal služenje vojaškega roka čim bliže domačemu kraju, nudil usluge pori urejanju kreditov na bankah in pri nabavi različnega deficitarnega blaga v trgovinah. ... Ocenjujemo, da je osnovni interes Suljevića prodor v strukture TO v Kočevski Reki in v strukture organov za notranje zadeve.' Razumljivo, da je slovenska služba Vis takrat to ocenjevala tako - Njavrova laž o 'paketih denarja' pa je v tej luči seveda še bolj prozorna. Če kdo misli, da sem se v Ribnici poročil s Slovenko, sedaj profesorico slovenščine, pa da sem od leta 1968 do 1991, torej več kot dvajset let, najprej vodil tabornike, potem igral nogomet za Ribnico, vodil karate klub itd., vse z namenom, da bi leta 1991 lažje 'prodrl v strukture TO in NZ', potem naj pač misli tako, Bog mu pomagaj. Naj citiram besede urednice ribniškega časopisa iz leta 1994, ko je grozljiva Suljevićeva zgodba prvič prišla na dan: 'Mislim celo, da so ljudje že prej vedeli, kaj se mu je zgodilo, in bili na njegovi strani, vendar si niso upali govoriti. Bili so namreč prestrašeni ... presunjeni ob spoznanju, kaj vse se lahko danes, v tej Sloveniji, zgodi tudi njim, če ne bodo na pravi strani.' In končam z besedami Franca Lovšina, takrat poslanca krščanskih demokratov: 'Ta človek ... se ni nikoli šovinistično vedel do Slovencev in je bil tako rekoč vrasel v slovensko okolje, spada v naš kraj in nazaj v svojo družino. Do tega sklepa bi moral priti vsak, ki utemeljuje svoje ravnanje na krščanskem etosu.' Bavčarju in Janši, ki sta temu nasprotovala, pa, pravi Lovšin, 'sem na koncu povedal, da ne želim, da Slovenijo doleti sramota zato, ker ravnata nezakonito.' Jaz, Suljević, seveda mislim, da je bilo ravnanje z mano in mojo družino res sramotno. Kdaj bo tega konec?"

Milan Smolnikar

Ali še vedno trdite, da se je Smolnikar v Depali vasi sam poškodoval?

Darko Njavro: Smolnikar, kakor so ugotovili tudi na sodišču, je pridobil takšne poškodbe, ki ne presegajo poškodb ob prijetju osebe, ki se upira oziroma želi pobegniti s kraja storitve kaznivega dejanja.

To pomeni, da ga je imela vaša enota pravico aretirati?

Darko Njavro: Še zmeraj trdim, da smo ravnali popolnoma zakonito, in če bi bil danes v enaki vlogi ob enaki zakonodaji, bi ravnal popolnoma enako. Če bi obstajali utemeljeni in zakoniti razlogi, tako kot so takrat, bi ukrepal tako, kot mi veleva zakon, kajti opustitev zakonske dolžnosti je kaznivo dejanje.

Tam ste postavili zasedo?

Darko Njavro: Zadeva je bila narejena nadprofesionalno. Vendar je bil Smolnikar takrat že nezaupljiv, saj se je to dogajalo že po tistem, ko je predsednik vlade ukazal prekinitev vseh aktivnosti. Ker je Smolnikar ravnal mimo vseh navodil, je bil toliko bolj pozoren. Nismo pričakovali tako povečanega prometa na magistralni cesti. Težko je bilo neopazno, na takšni razdalji, ki omogoča intervencijo, pokrivati kontakt med Kunstljem in Smolnikarjem. Zaradi improvizacije, ki smo jo morali izpeljati v hipu zaradi premaknjenega kraja dogajanja, se je zadeva nekoliko zapletla. Če bi bila primopredaja narejena na enem, vnaprej predvidenem mestu, potem Smolnikar ne bi dobil nobene poškodbe, ker bi kamere posnele primopredajo in Smolnikar ne bi niti poskusil karkoli narediti.

Smolnikar ni hotel vzeti papirjev?

Darko Njavro: Ne, papirje je vzel. Obstajata tudi zvočni posnetek in napisan magnetogram pogovora, v katerem Smolnikar daje navodilo Kunstlju, kje in kako mu bo izročil papirje.

Kaj pa tista zgodba s steklom, koščki razbitega stekla so bili pod papirji?

Darko Njavro: To je zgodba o tem, da se tisti, ki se utaplja, prime za slamico. To je bilo pojasnjeno takoj naslednji dan. Ob zaslišanju in javnih vprašanjih medijev je bilo tudi vprašanje, zakaj je steklo pod dokumenti. Povedano je bilo, da je Smolnikar Kunstlju naročil, naj mu kuverto vrže skozi okno iz svojega avtomobila. Vozili sta stali drugo ob drugem. Kunstelj se je, ko mu je vrgel dokumente, odpeljal po magistralni cesti, Smolnikar po vzporedni cesti. Kunstelj nam je dal znak, ker smo pričakovali, da bo Smolnikar šel po glavni cesti. Ko smo nasproti pripeljali z vozilom Vectra in z zadnje strani s kombijem, je Smolnikar odvil skrajno v desno, zapeljal vzvratno ter odvil skrajno v levo in naprej, ker je hotel pobegniti. To je razvidno iz posnetkov in pozicije avtomobila. Razbitje šipe je povzročil Robert Suhadolnik, kar je jasno povedano in tudi obrazloženo, zakaj. Z razbitjem šipe z orožjem si je omogočil, da je potegnil ven kontaktni ključ in s tem preprečil nadaljnji beg. Po zakonu bi lahko uporabili tudi drugačno silo, ne samo to.

Kakšna pa bi bila drugačna sila?

Darko Njavro: Lahko bi uporabili orožje, saj je Smolnikar zapeljal v pooblaščeno uradno osebo, to pa je napad na življenje in telo pooblaščene uradne osebe."

Milan Smolnikar:

"Na laži, ki jih trosi Darko Njavro po raznih medijih, nima smisla znova in znova odgovarjati. Glede na to, da o isti stvari v vsakem mediju pove drugačno zgodbo, lahko sklepamo o njegovi kredibilnosti, čeprav se zelo trudi, da bi za nekredibilne označil druge. Ga pa popolnoma razumem, da o zadevi Depala vas mora lagati, saj je resnica, ki je popolnoma drugačna, zanj boleča."