prazniki / Praznovanje v Portorožu

Državna slovesnost spomina na našo polpreteklo zgodovino po stari partizansko-domobranski navadi ni minila brez političnih zapletov. Razlog tokratnih protokolarno zgodovinskih nesoglasij je bil v načinu vročanja vabil tistim, ki jim zgodovina pripisuje zasluge, da so 16. avgusta, uro in pol po polnoči, čete jugoslovanske vojske vkorakale v del takratne cone A, ki je bila pod začasnim nadzorom zavezniške vojaške uprave. Državni protokol namreč na proslavo ni neposredno povabil borčevskih organizacij, temveč je tamkajšnje župane prosil, naj jim pošljejo sezname imen, ki si po mnenju lokalnih šerifov zaslužijo vabilo na državno rajanje ob priključitvi Primorske. Tako so vabila sicer dobili nekateri predstavniki borčevskih organizacij, to, da niti eno vabilo za žurko ob osvoboditvi Primorske ni prišlo v nabiralnik primorskih borčevskih zvez, pa je borce strašansko razjezilo. Ravnanje protokola so razumeli kot ignoranco novih oblasti ter zato na množičnem sestanku v Sežani, dan pred državno proslavo, odločili, da pred portoroški avditorij pošljejo svoje praporščake, ki bodo ob boku praporščakov Tigra in praporščakov zadnjih slovenskih bojev s titovkami poskusili vkorakati v portoroški avditorij.

Tako je tudi bilo. Kakšnih 40 praporščakov se je ob bučnem aplavzu razvrstilo pod slavnostnim odrom in tako naj ne bi bilo več ovir za kulturni program v čast slovenski Primorski. Tega je seveda odprl slavnostni mandatarski govor, v katerem je Janša pel hvalnico antifašizmu, ki ga je ostro ločil od nekdanjih totalitarnih rdečih oblasti: "Ob spominu na dogajanja tistega časa ne smemo pozabiti posebej tragičnih dogodkov po 2. svetovni vojni, ko so bili mnogi slovenski domoljubi, demokrati in antifašisti, zaradi nasprotovanja komunizmu, preganjani in celo pobiti." Med drugim je Janša povojno komunistično vodstvo krivil za izgubo Trsta in Benečije, navzočim partizanom pa namenil pridigo o njihovi zgrešeni ideologiji: "Prevelik je delež Primorske v slovenski zgodovini, prevelike so bile žrtve Primorcev, da so ostali Slovenci, da bi lahko vse njihovo vztrajanje v zvestobi svojemu narodu in njegovi besedi skrčili na nekaj let in eno, za povrh še totalitarno ideologijo." Janšo je med branjem govora nekajkrat prekinili bučen aplavz množice, ki pa se mu preverjeno ni pridružil nekdanji prvi slovenski par, Milan in Štefka. Ko sem nekdanjega predsednika med pogostitvijo vprašal, zakaj mandatarju ni zaploskal vsaj ob koncu govora, je bil Milan jasen: "Aplavdiram, ko se strinjam s povedanim. Za sedaj še nimamo zapovedanih aplavzov, zato lahko izbiram, kdaj bom ploskal."

Po treh straneh Janševih besed je sledil klasičen državnokulturni program, ki sem si ga ogledal s kakšnimi 50 Primorci, ki so prek velikega platna pred Avditorijem spremljali slovesnost. "Tudi jaz nisem pričakovala tako malo ljudi. Veste, ljudje tukaj so se naveličali teh šikaniranj," mi je razložila hči partizanov, ki je bila prepričana, da je do nesoglasij z vabili prišlo zaradi namerno izključujoče poteze pomladne oblasti: "Za politično opcijo, ki sedaj vlada, Primorci nikoli nismo bila kaj prida vredni in še vedno nismo. Kar delajo z našim paradnim konjem Luko Koper, je še dokaz več za to." To, da bo Janševa oblast prva uradno praznovala priključitev Primorske kot državni praznik, pa je njen prijatelj, prav tako sin partizanov, razumel le kot "nabiranje političnih točk, zato ker je Primorska rdeča". Podobno jezen je bil tudi starejši par, ki je pred Avditorij prišel naključno. Čeprav žena nad glasnim kritiziranjem trenutne oblasti ni bila navdušena, gospod ni mogel zadržati svoje jeze: "Ne čudi me, da niso povabili borčevskih organizacij. Čudi me, da niso povabili Rodeta. To bi bilo v stilu, saj je aristokrat, pa še blizu je. Tako kot je ta prireditev aristokratska."

Povsem drugačnega ideološkega razpoloženja so bili Jorasovi jurišniki, ki so pred Avditorijem priredili mali protest s tremi transparenti. "Če bi domobranci zmagali in ne bi bilo rdečih, bi imeli Trst in Celovec," je govoril eden od treh borcev za južno mejo, ki so Janši sporočali, da celotna Primorska še vedno ni priključena matični domovini: "Janez, junak osamosvojtve. Lahko tudi mi Primorci z levega brega Dragonje praznujemo danes?"

Nad organizacijo slovesnosti, ki je minila brez najmanjšega incidenta, so bili v večini navdušeni gostje s kravatami. Šefica protokola Ksenija Benedetti mi pozneje celo zatrjevala, da toliko pohval ob prireditvi še ni prejela, toda gostje brez smokingov, ki so po prireditvi zobali grozdje med praporščaki, za prireditev niso našli lepih besed. Nekaterim je šla na živce elitističnost prireditve, ki naj Primorcem ne bi ugajala. "To je bila ljubljanska proslava, ne Primorska. Mi znamo narediti fešto," se je pritoževal eden in me vprašal, če sem bil 5. maja v Ajdovščini, ko naj bi hči njegove sestre tam preštela 341 praporjev. Drugi v njegovi bližini je bentil čez to, da slovesni program ni vključeval nekaterih njemu ljubih partizanskih pesmi. "Lahko bi zapeli Hej, brigade, hitite, ali pa Na juriš, na juriš, na Janšo ..." je med pritoževanjem duhovičil star zastavonoša.

V večini so praporščake kolobocije okrog vabil resnično prizadele. "Seveda sem prizadet, pa še jezen povrh. Veste, marsikateri je moral umreti, da smo prišli do morja," mi je pravil 81-letni Stanko. Drugi tovariš se je potožil, da je za odhod v Portorož izvedel šele sinoči, in se v rahli jezi šalil: "To je tako, kot bi organizirali ohcet, pa ne bi povabili neveste." Navkljub omenjenim negodovanjem pa mi je protokolarna šefinja Benedettijeva po proslavi še enkrat na dolgo in široko razložila, da način pošiljanja vabil ob tokratni proslavi ni bil nič drugačen od prejšnjih. Ko organizirajo državno proslavo v zaprtem prostoru, nikoli ne povabijo praporščakov. Do sedaj je bila po njenih besedah navada, da bianco vabila za državne slovesnosti protokol pošiljajo na željo borčevskih organizacij, ki pa tokrat vabil pred proslavo niso zahtevale. In to naj bi dobro vedel tudi predsednik Stanovnik. Tako je vse minilo v folklori, ki smo je vajeni ob spominjanju na podvige naše polpretekle zgodovine.