Politika

Ljudske klobase

14. tradicionalni tabor SLS

Siniša Gačič  |  Mladina 38  |  24. 9. 2005

Takoj za avtocestnim odcepom proti Mozirju sva se s fotografom na poti proti Zgornjesavinjski dolini začela srečevati s številnimi avtobusnimi zadki. Ugibanja, ali gre za prevoz komitentov tradicionalnega taborjenja ljudske stranke ali le za regularni nedeljski prevoz, so se razblinila ob prihodu na prizorišče. Kot sem izvedel kasneje, je kar 112 avtobusov pripeljalo znaten del sedemtisočglave ljudske množice, ob prihodu na prizorišče pa so jo zasuli z različno propagandno galanterijo. Vsak tabornik je bil najprej nagrajen z ljudsko zelenim pokrivalom, korak za tem so mu v roko potisnili slovensko ljudsko trobilo Odmev, ob naslednjem koraku so mu bili na voljo demagoški letaki o zakonu o RTV, sledila je stojnica Narodne zveze pod vodstvom brata Marjana, propagandno verigo stojnic pa je sklenil strankin podmladek. Ta se je še vedno bahal z letaki proti marihuani, ki občestvu lažejo, da obstaja povezava med kajenjem trave in klošarskim življenjskim slogom. Prizorišče je okoli devete ure še samevalo, številni točaji piva in brizganca so si šele pripravljali delovno okolje, le brat Marjan in njemu zvesti aktivisti so že pridno agitirali prihajajoče volilce. "Mi smo zaporniki iz Sečovelj! Za celovit Piranski zaliv," je govoril poštenjak Marjan in pomagače pokritiziral, da gre mimo stojnice preveč tabornikov, ki svojega imena ne zastavijo za celovitost našega zaliva. Med opazovanjem zagnanosti aktivistov Narodne zveze je k meni pristopil volilec iz Kanala, ki je želel izpolniti kupon za nagradno igro letošnjega tabora, a s seboj ni imel pisala. "Kje se da dobiti še takšnih letakov?" je spraševal drugi, ki je upal na osvojitev motornega kolesa, termalnega vikendpaketa, raftanja ali 50-litrskega soda. Mimo je pritekel otrok, ki so ga starši poslali po repete kap SLS, in strankarsko hosteso prosil za štiri dodatna pokrivala. Iz polne škatle je mlada ljudska aktivistka povlekla samo dve kapici, dete ju je vseeno veselo zagrabilo in oddrvelo na ogromno prizorišče. Nekaj ranih gostov je resda že zasedlo klopi, počasi so si k mizam začeli nositi prve glaže brizganca in dobrovoljni volilec je tisti dan prvič raztegnil svojo frajtonarico. Medtem ko sem preverjal gurmansko ponudbo, ki s tisočaka vrednimi čevapi in pleskavico ni bila videti nič kaj ljudsko slovenska, je prek velikega ozvočenja govornik prisotne še zadnjič pozval k sveti maši v bližnji kapelici Mozirskega gaja. Božja beseda je ob mojem prihodu na zelenico pred kapelo že stekla. Pridiga je po slovenski navadi govorila o spravi. "Da se ponovno spravimo in zopet zaživimo kot en narod," so se glasile misli božjega delavca, ki mi je z nenehnim ponavljanjem besede sprava dajal občutek, da živim v državi, kjer se dva nespravljiva pola gledata prek topovskih cevi. Pridigo, ki takrat še ni vključevala poziva k pravovernemu glasovanju o zakonu o RTV, je v prvi vrsti pridno poslušala prva verska ljudska linija: predsednik Janez z ženo, domačin Presečnik in svetnik Maučec brez boljših polovic. Potem ko je vsak dobil svoj košček Kristusovega telesa in odvrgel nekaj tisočakov v pušico - zaradi množičnega obiska so morali pridni božji pobiralci ljudskih tolarjev izdelati dodatne kartonske škatle -, se je z verzi "Čaščena si Marija / je angelski glas / bo zadnja ura bila / Marija prid po nas" božji uvod 14. tabora SLS končal.

Na prizorišče veselice smo se vračali v strnjeni koloni, med hojo po nališpanih stezicah Mozirskega gaja so se pred mano nabirali široki pari delovnih ramen, žilave roke subvencioniranih kmetovalcev so si padale v stisk, ženice so zrle v urejene cvetlične inštalacije, med njimi je s hitrejšim korakom iskal prostor naraščaj ljudskih volilcev, ki se preverjeno odmika od stereotipov o volilcih stranke bratov Podobnik. Tako je bilo prav zabavno videti kapico SLS na glavi ponosnega lastnika majice numetalske skupine Korn, nič manj pa ni izstopal najstnik, ki je s starši mašo zapuščal oblečen v majico United colors of Satan. Najbolj radoživi taborniki so med vračanjem poskusili še domačo medico ali pa si opomogli v tamkajšnji gostilnici, iz katere je v oči bodla z železom okrašena in v črno usnje odeta motoristična družbica, ki je poleg modernih mulcev edina poskrbela za pluralnost letošnjega ljudskega tabora.

Gala veselica

Prizorišče, ki je bilo videti kot gala gasilska veselica, je bilo po maši že skoraj do konca napolnjeno. Ljudstvo pa je bilo vse od takrat zbrano ob stojnicah, kjer je pošteno napolnjen ljudski budžet delil brezplačen par klobas, seveda z dodanimi tremi kosi kruha, ščepcem debelo narezane čebule ter žlico gorčice in ajvarja. Vse tam do četrte ure popoldne, ko sva s fotografom zapustila veseli tabor, vrste ob obleganih stojnicah niso usahnile. Glede na ocene o sedem tisoč obiskovalcih so v Mozirskem gaju na gospodov dan verjetno skuhali kakšnih 15 tisoč klobas, ki v večini niso ostajale na plastičnih krožnikih lačnih tabornikov.

Ko sem tudi sam poskusil po mojem okusu preveč industrijski par klobas, je končno prišel čas tistega, kar bo slovenska javnost prek množičnih občil odnesla od 14. tabora ljudske stranke - govor oziroma branje napisanega govora predsednika Janeza. Pred njim je bilo treba prisluhniti še himni, zapeti "Slovenec sem ...", izobesiti taborniško zastavo, dati besedo organizatorjem letošnjega tabora. Obiskovalci nad uvodnim govoričenjem niso bili navdušeni, par srednjih let, ki se je pririnil do prvih vrst, je te ob uvodnem Presečnikovem širokoustenju o regionalizaciji Slovenije - s komentarjem "To so samo besede" - hitro zapustil. V prvih vrstah so bile takrat zbrane že vse pomembne glave ljudske stranke. Med njimi sem za mizo, kjer so isto vino in vodo kot vsi drugi taborniki mešali Zagožen, Kangler, Rokavec, Maučec, pogrešal edino starosto Ivana Omana in seveda brata Marjana, ki niti zaradi svete maše niti zaradi predsedniškega govora brata Janeza ni zapustil svoje stojnice. Kot je kasneje ponosno izjavil Presečnik, so med njimi grizljali klobase še lokalni šefi koalicijskih strank in, ne boste verjeli, častna konzula Jordanije in Filipinov. Po besedah mozirskega župana je tako končno prišel na vrsto predsedniški nagovor. Brat Janez je na začetku volilce seveda pozval, naj podprejo Grimsov zakon o RTV, in ga tudi sam podprl z demagogijo, češ da ima z novim zakonom možnost predlagati člane programskega sveta širša civilna družba kot prej. To, da te predloge potrjuje vladna večina v parlamentu, Janez svojim volilcem ni želel povedati. Sledila je najpopularnejša tema, odnosi s Hrvaško, ob kateri je Janez doživel najsilovitejši val nacionalistično-patriotskega navdušenja. Janez je med vrsticami podprl prodajo Mercatorja in pred zaključkom poskusil sprati še nekaj umazanije s članov, ki naj bi jim bili krivično naprtili kmetijske afere. Janezov govor ljudstva ni pretirano zanimal. Ljudje so z letakom za podporo podržavljenju RTV čistili mize in nanje postavljali sveže porcije klobas ter kazali na znane obraze v bližini. Celo večina eminentnih ljudskih gostov, ki so sedeli za VIP-mizo, je med govorom kramljala, nekdanji minister Smrkolj je odmaknjen od odra pozdravljal prijatelje, toda ne glede na pomanjkanje zanimanja za Janezov govor so prisotne kamere vseeno posnele Podobnikov sound bite, da "tabor SLS uspe, če zmanjka hrane. Lani je zmanjkalo golaža, letos bo zmanjkalo klobas." Čeprav tega, da bo zmanjkalo klobas, takrat še ni vedel ne Bog Oče, ne Sin, ne Sveti duh, je ljudstvo aplavdiralo. Ko je Janez govor pobožno končal z mislijo "Bog živi SLS, Bog živi Slovenijo", je prišel čas za družabne aktivnosti. Med čakanjem na začetek tekmovanja v vlečenju vrvi sem se odpravil do poštenjaka Marjana, ki je še vedno pobiral podpise in za 800 SIT prodajal majice Narodne zveze. Nanje so natisnili gasilsko sliko prisotnih ob dnevu zasaditve lipe pred Jorasovo hišo, ki se je kasneje sprevrgel v predvolilni obmejni incident, in majice so šle očitno dobro v prodajo, saj je najmanjših številk takrat že zmanjkalo. Marjan mi je z dobrosrčnim pogledom veselo povedal, da je zbral že več kot tisoč podpisov za celovitost Piranskega zaliva. S podpisi naj bi seznanil Vlado RS, kakšnih konkretnih učinkov pa od njih tudi sam ne pričakuje. Verjetno je bil glavni namen podpisovanja skrit v drobnem tisku, ki pravi, da podpisniki soglašajo z uporabo svojih imen in naslovov v strankarske namene. Po obisku pri Marjanu se je nebo nad Mozirjem za nekaj minut stemnilo, močan veter je razmetal na stotine še nerazdeljenih letakov za RTV-referendum, po dežju je brez dežnika nasmejan mimo prišel borec Joras, ki je svoji soborki ob rojstnem dnevu na torto napisal Slovenci na Jadranu. Kratka ploha v resnici ni zmotila nikogar. Mogoče le tekmovalce v vlečenju vrvi, saj je zmagovalno moštvo sevniških Gamsov po mokrem terenu z lahkoto vleklo vse nasprotnike. Počakal sem samo še na revialno nogometno tekmo - politiki iz SLS so se pomerili z lokalno dekliško nogometno ekipo. In vsi moji vtisi o gostoljubnem ljudskem taboru so se na mokrem nogometnem terenu razblinili, ko se je moštvo Marjan, Maučec in Co. najstnicam na zelenici postavilo po robu, kot da ne bi vedelo, da gre za pripadnice nežnejšega spola. Marjan je na levem krilu ponosno preigraval pol metra manjše dekletce, drugi so moško štartali in resno prodiral proti vratarki, tako da je ta v svojo mrežo prejela dva zadetka. Dekleta so iz enajstmetrovke zabila le en gol. Ne glede na moje pričakovanje, da bodo proti koncu tekme popustili, je boj trajal do konca. Ponosni nogometaši so se omehčali šele ob šovinističnem humorju, ko so nasprotnicam predlagali menjavo dresov. Dekleta s tem niso imela težav, saj so pod dresi nosila majice.