24. 9. 2005 | Mladina 38 | Politika
Ljudske klobase
14. tradicionalni tabor SLS
Marjanov butik pri Narodni zvezi ni imel garderobe
© Matej Leskovšek
Takoj za avtocestnim odcepom proti Mozirju sva se s fotografom na poti proti Zgornjesavinjski dolini začela srečevati s številnimi avtobusnimi zadki. Ugibanja, ali gre za prevoz komitentov tradicionalnega taborjenja ljudske stranke ali le za regularni nedeljski prevoz, so se razblinila ob prihodu na prizorišče. Kot sem izvedel kasneje, je kar 112 avtobusov pripeljalo znaten del sedemtisočglave ljudske množice, ob prihodu na prizorišče pa so jo zasuli z različno propagandno galanterijo. Vsak tabornik je bil najprej nagrajen z ljudsko zelenim pokrivalom, korak za tem so mu v roko potisnili slovensko ljudsko trobilo Odmev, ob naslednjem koraku so mu bili na voljo demagoški letaki o zakonu o RTV, sledila je stojnica Narodne zveze pod vodstvom brata Marjana, propagandno verigo stojnic pa je sklenil strankin podmladek. Ta se je še vedno bahal z letaki proti marihuani, ki občestvu lažejo, da obstaja povezava med kajenjem trave in klošarskim življenjskim slogom. Prizorišče je okoli devete ure še samevalo, številni točaji piva in brizganca so si šele pripravljali delovno okolje, le brat Marjan in njemu zvesti aktivisti so že pridno agitirali prihajajoče volilce. "Mi smo zaporniki iz Sečovelj! Za celovit Piranski zaliv," je govoril poštenjak Marjan in pomagače pokritiziral, da gre mimo stojnice preveč tabornikov, ki svojega imena ne zastavijo za celovitost našega zaliva. Med opazovanjem zagnanosti aktivistov Narodne zveze je k meni pristopil volilec iz Kanala, ki je želel izpolniti kupon za nagradno igro letošnjega tabora, a s seboj ni imel pisala. "Kje se da dobiti še takšnih letakov?" je spraševal drugi, ki je upal na osvojitev motornega kolesa, termalnega vikendpaketa, raftanja ali 50-litrskega soda. Mimo je pritekel otrok, ki so ga starši poslali po repete kap SLS, in strankarsko hosteso prosil za štiri dodatna pokrivala. Iz polne škatle je mlada ljudska aktivistka povlekla samo dve kapici, dete ju je vseeno veselo zagrabilo in oddrvelo na ogromno prizorišče. Nekaj ranih gostov je resda že zasedlo klopi, počasi so si k mizam začeli nositi prve glaže brizganca in dobrovoljni volilec je tisti dan prvič raztegnil svojo frajtonarico. Medtem ko sem preverjal gurmansko ponudbo, ki s tisočaka vrednimi čevapi in pleskavico ni bila videti nič kaj ljudsko slovenska, je prek velikega ozvočenja govornik prisotne še zadnjič pozval k sveti maši v bližnji kapelici Mozirskega gaja. Božja beseda je ob mojem prihodu na zelenico pred kapelo že stekla. Pridiga je po slovenski navadi govorila o spravi. "Da se ponovno spravimo in zopet zaživimo kot en narod," so se glasile misli božjega delavca, ki mi je z nenehnim ponavljanjem besede sprava dajal občutek, da živim v državi, kjer se dva nespravljiva pola gledata prek topovskih cevi. Pridigo, ki takrat še ni vključevala poziva k pravovernemu glasovanju o zakonu o RTV, je v prvi vrsti pridno poslušala prva verska ljudska linija: predsednik Janez z ženo, domačin Presečnik in svetnik Maučec brez boljših polovic. Potem ko je vsak dobil svoj košček Kristusovega telesa in odvrgel nekaj tisočakov v pušico - zaradi množičnega obiska so morali pridni božji pobiralci ljudskih tolarjev izdelati dodatne kartonske škatle -, se je z verzi "Čaščena si Marija / je angelski glas / bo zadnja ura bila / Marija prid po nas" božji uvod 14. tabora SLS končal.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
