ekonomija / Štiri zmote

Denar in davki so temelj sodobne tržne družbe. Brez denarja ni trgov, brez davkov ne obstaja država. Davčne zadeve so zato običajno enako pomembne kot ustavne spremembe, čeprav jih oblasti običajno razumejo in spreminjajo z veliko večjo lahkotnostjo. Vlada za konec meseca obljublja novo spremembo davčne zakonodaje. V letošnjem letu veljajo davčne spremembe, ki jih je uveljavila stara vlada. Političnoekonomska stroka jo je tako z vsebinskega kot tudi procesnega vidika ocenila negativno. V letošnjem letu je zato na vrsti najprej popravek davčne reforme, ki jo je pripravila strokovna komisija prof. Kranjca in jo nadgrajuje s svojimi političnimi vložki ministrstvo za finance. Hkrati pa je v ozadju že nova komisija dr. Damijana, ki pripravlja drugačno, tokrat še bolj celovito davčno reformo za leto 2007. Razlog je preprost. Davčne reforme so povsod po svetu postale nekakšen ekonomski kažipot povečanja konkurenčnosti držav. Na drugi strani se vlade politično dobrikajo davkoplačevalcem, da znižujejo davčne obremenitve in poenostavljajo postopke. Oboje je tudi slovenska zgodba. Naša težava je predvsem v tem, da si reformni popravki sledijo prehitro in da so zato bolj ali manj nedomišljeni. Davčne reforme so eni najbolj zapletenih političnoekonomskih mehanizmov. Zato morajo tudi postopne fiskalne (davčne in proračunske) spremembe ustvarjati logično celoto in služiti jasnim skupnim ciljem, blaginji prebivalstva in konkurenčnosti gospodarstva.

Toda v Sloveniji zadnje čase nismo dobro dojeli teh temeljnih spoznanj. Dober primer takšnega početja je zadnji primer davčnih sprememb, ki naj bi zadevale DDV. Vlada predlaga navidezno všečno spremembo, ki naj bi koristila razbremenjevanju podjetij in povečanju konkurenčnosti. Podjetja, ki imajo manj kot 50 milijonov letnega prihodka, naj bi iz t. i. principa fakturirane prešla na načelo plačane realizacije. Sprememba je navidezno obrobna in koristna, dejansko pa posega v središče davčne reforme in pomeni predvsem prispevek k zmotnemu davčnemu populizmu namesto k potrebni sistematični davčni reformi. Toda pojdimo po vrsti.

Prva zmota

Vlada želi s to spremembo deliti usodo s podjetji in prerazdeliti breme, ki ga podjetja nosijo zaradi finančne nediscipline v gospodarstvu. Povečana finančna nedisciplina je najprej pričakovan in stalen spremljevalec učinkovitih deflacijskih procesov in na drugi strani posledica slabega obvladovanja državnega proračuna. Pri načelu fakturirane realizacije država vnaprej pobere davke in sili podjetja, da sama skrbijo za svojo likvidnost in poplačilo svojih računov. V primeru plačane realizacije bodo podjetniki plačali davke državni blagajni šele po poplačilu izstavljenih računov. Zato je nedvomno princip fakturirane realizacije z makroekonomskega vidika učinkovitejše sredstvo zagotavljanja finančne discipline v državi, je pa v razmerju med državo in podjetji manj pravičen za podjetja. Sistem plačevanja davkov po načelu plačane realizacije pa je pravičnejši za podjetja in manj učinkovit način zagotavljanja likvidnosti na državni ravni. Zato ta sprememba ne izboljšuje finančne nediscipline v državi, temveč jo bo kvečjemu še poslabšala.

Druga zmota

Sodobni davčni sistemi skušajo uveljaviti načelo vodoravne in navpične enakosti. To pomeni, da bi morali imeti čim manj izjem in da prevladuje ideja enakega obravnavanja enakih. Novi predlog najprej določi, da se bodo podjetja med seboj delila glede ugodnosti prerazdelitve davčnih bremen. Tisti s prometom do 50 milijonov obdavčenega letnega prometa dobijo možnost izbire davčnih pristopov. Toda to velja samo za podjetja in obračune na domačem, ne pa tudi na tujem trgu, tako da sprememba postaja tipično slovenska, domačijska. Čeprav naj bi te spremembe zajele slabe tri četrtine poslovnih subjektov, je to vendarle uveljavljanje izjem, ki namesto poenostavitve ponujajo še bolj zapleteno davčno proceduro. To namreč zahteva spremembe v računovodskih spremljavah (domači in tuji trgi) in nove evidence na koncu leta (plačani in neplačani računi). Novi sistem uvaja izjeme in torej povečuje transakcijske stroške davkoplačevalcem in ne nasprotno.

Tretja zmota

Nov predlog podjetjem in tudi državi prinaša vrsto problematičnih stranskih učinkov, ki povečujejo oportunitetne stroške novih davčnih sprememb. Podjetja bodo morala preračunati, kaj pomeni zapoznela obravnava in poračun razlik med vhodnimi in izhodnimi DDV. Največja prednost DDV pred prometnim davkom je namreč prav postopna in medčasovna porazdelitev davčnih bremen. Lahko se izkaže, da sprva blagodejen zamik plačila davka lahko poslabša druge postavke podjetniškega bilanciranja in likvidnosti. Prav tako se lahko vse skupaj vrne tudi državi kot pravi fiskalni bumerang. Država že doslej ni bila prvovrsten plačnik, kar je povzročalo verižno reakcijo plačilne nediscipline navzdol in največji oškodovanci so bili običajno manjša podjetja in obrtniki. Če se bodo zaradi načela plačane realizacije dejansko zmanjšali davčni prilivi in bodo tudi slabše obvladljivi, bo država imela še večje težave z likvidnostjo proračuna in bo še slabši plačnik. Zato takšen pristop povečuje nevarnost državnega zamujanja plačil, ki naj bi bil eden temeljnih vzrokov finančne nediscipline in vzrok za zamenjavo davčnih načel pri obračunu DDV.

Četrta zmota

Država z novimi davčnimi spremembami na področju DDV vnaša nove oblike improvizacije v davčnem sistemu. Predlog je z ekonomskega vidika gasilski in politično populističen. V občutljivem obdobju pred sprejemom evra ministrstvo za finance tvega s poslabšano likvidnostjo državnega proračuna. Dejstvo je, da s tem država ne bo rešila vprašanja plačilne nediscipline, lahko pa bi posredno izboljšala položaj zlasti malega podjetništva in obrtnikov. Toda za podjetniški razvoj mora storiti bistveno več, kot so zgolj spremembe na področju plačevanja DDV. Zato na kratek rok stroški in tveganja presegajo koristi in prednosti, ki jih prinaša predlog o ugodnejšem podjetniškem obračunu davka na dodano vrednost.

Država želi deliti ekonomsko usodo s podjetniki, in to je dobro. Vprašanje je le, ali so politiki dobro presodili, do kdaj bodo državljani želeli deliti politično usodo s takšno državo.