tabori / Vrednote v šotorih

Zaradi slabega vremena je ogromen, skrbno pripravljen travnik povsem sameval, pod majhnimi šotori, v katerih so potekali politični forumi, pa so se gnetli premočeni volilci. Pod prvim je visokošolski minister Zupan ponavljal mantro o slabih razmerah v nerazviti slovenski znanosti in o njeni nepovezanosti s slovenskim gospodarstvom, ki ni konkurenčno. Njegovemu govorjenju sem prisluhnil ravno ob vprašanju nekega mladeniča o prihodnosti ŠOU v Ljubljani oziroma pralnice denarja, kot jo je poimenoval. "Strinjam se z vami," mu je odvrnil minister, ki pa je vprašanje pranja denarja v ŠOU prepustil ministru Drobniču. Ta naj bi že pripravljal spremembe na tem področju in očitno bodo ravno študentske finančne mahinacije postale glavni argument nove oblasti za spremembe politike v zvezi s študentskim delom. Mlad fantič je od ministra Janeza razburjeno zahteval tudi pojasnila, kako bo stopil na prste neolikanim medicinskim sestram, saj te zavedne Slovenke s tremi in več otroki poniževalno imenujejo "zajklje". Drugi je ministra klical k večjemu nadzoru nad centri za socialno delo, ki velikodušno nakazujejo socialne tolarje Ciganom v BMW-jih, poštenim Slovenkam v stoenkah pa znižujejo potrebno pomoč.

Malce zdolgočasen od forumskih modrovanj sem se pred dežjem skril pod glavni šotor, ki je bil že poln. Kakšnih tri tisoč ljudi je že našlo sedišča. Ker še ni prišel čas za začetek uradnega programa, so se v večini ukvarjali z jedačo in s pijačo, sam pa sem se odpravil po propagandno čtivo k aktivistom iz Mlade Slovenije, med katerimi je tokrat manjkal poglavar Jernej Pavlin. Tam je bilo mogoče dobiti skorajda vse predmete, na katere je danes moderno tiskati logotipe blagovnih znamk: dežnike, značke, kemike, zastave, balone, majice (navadne in telirane), kape, obeske, žoge in skodelice. Najdražji artikel je bila 9000 tolarjev vredna zastava, dno cenika pa je zasedel krščansko-ljudski balon, ki so vam ga s helijem napihnili za 25 tolarjev. Pred začetkom uradnega programa sem odhitel še v pregled gostinske ponudbe, od katere sem pod pokroviteljstvom slovenskih ljudskih kristjanov pričakoval več kot le klasično meso z žara, ki bi brez težav sodilo na jedilnik kakšne veselice v južni Srbiji. Zoper manko brezplačnega obroka, se, zanimivo, ni nihče pritoževal. Češ, saj smo dobili brezplačen obrok na lanskem tabor, sedaj pa je naš predsednik Bajuk finančni minister, ki mora varčevati, zato mu takšnih ukrepov ne moremo zameriti. Malce bolj je bil do prodajne logike na taboru kritičen volilec, ki se je pred dežjem zavaroval z rdečo reklamno kapico najboljšega soseda. Ko sem ga v šali povprašal o korektnosti nošenja takšne kape na Bajukovi veselici, se je hitro odzval: "Naj mi oni dajo njihovo kapico, pa jo bom nosil."

Medtem sta na oder že stopila povezovalca programa. Mikrofon je nato dobil bodoči veleposlanik v Argentini in na hitro omenil versko svobodo v šoli, pluralizacijo medijev, družino kot prihodnost Slovenije ter pomiril vse tiste ljudske kristjane, ki se jim zdi, da je Slovencev malo - nič se ne bojte, saj nas je še veliko zunaj. Sledil je kulturni program z ljudskim petjem in plesanjem, ki ga je prekinil predsednik Bajuk. Povezovalka je njegov govor napovedala kot "vrhunec današnjega tabora", njega samega pa kot "človeka, ki je izraz nas vseh".

Po t. i. izbrisanih, t. i. varuhu človekovih pravic, t. i. stroki in t. i. civilni družbi je Bajuk za tako imenovano razglasil še liberalno demokracijo. V bistvu je bil od vsega najzanimivejši tisti del govora, ko je govoril o afinitetah NSi do urejanja pravosodne politike in si "štel v čast, da imamo v tem resorju ministra, ki to dobro razume in tudi ve, kaj je treba storiti, ter s tem v skladu tudi ravna". Ob teh besedah mi je pogled ušel k ženi ministra Šturma, ki se je je Bajukovo hvaljenje gospoda Lovra tako dotaknilo, da so se ji orosile oči. Medtem ko si je Šturmova damsko brisala solze je med aplavdiranjem množice možu ukazala, naj se pokloni. Govor je predsednik zaključil z referendumskim pozivom in izurjenim pozdravom z dvignjenimi dlani.

Potem ko je Bajuk končal, ga je v patriotskem slogu obdaril lokalni NSi-jevec in mu poklonil nekaj krajevnih dobrot oziroma "sad slovenske zemlje in delo naših rok". Povezovalec programa mu je podal robec, da si je z njim obrisal od dolgega govorjenja prepoteno čelo. Čeprav je bil napovedan še zabavni program s skupino Victory, je večina začela zapuščati glavni šotor, tako da sem se odpravil med volilce. Na prvo vprašanje "Zakaj boste glasovali za novi zakon o RTV?", sem od večine dobil odgovor "Za". Ko sem še enkrat povprašal, zakaj, je praviloma nastopila daljša tišina za premislek, po njej pa so začeli deževati neverjetni odgovori. "Da bomo odstranili Kocijančiča," je rekel rdečelični obdelovalec zemlje. "Da pride Janša," je rekla druga volilka. Najbolj radikalna gospa je upala na to, "da bo na televiziji konec te kurbarije. Kažejo nam reklamo za avto, v njej pa je samo poljubljanje in šlatanje. Kakšna reklama za avto je to? Za otroke je potebno kaj poučnega, ne pa sama kurbarija!" Z gosti iz gorenjske volilne enote sem želel spregovoriti tudi o vrednotah. "Katere so vrednote, o katerih smo tu poslušali?" sem povprašal starejšo ženico, ta pa je začela naštevati: "Gospodarstvo, podjetništvo." Povprašal sem jih še o uvedbi verouka v javne šole. "Zakaj pa ne, saj tam učijo samo dobre stvari. Ste že kdaj slišali, da bi se pri verouku kdo naučil kaj slabega?" mi je razlagal volilec in soseda mu je pritrjevala. Ko pa sem ju vprašal, ali naj bi v učbenikih biologije morda zapisali, da je človeka ustvaril Bog, me je volilka začela prepričevati, da je Bog seveda ustvaril človeka, kajti "če bi človek nastal iz opice, danes ne bi bilo opic". "Ja, danes ne bi bilo opic," ji je z nasmeškom pritrdil sosed.

Pred odhodom sem stopil še k predsedniku Bajuku, ki mu je starejša volilka med pozdravljanjem ravno papeško poljubljala roko. Kot mi je zaupal, je bil zanj poljub desnice nekaj izrednega in kaj takega se mu je zgodilo prvič.