ekonomija / Vprašanje odgovornosti

Komunisti in socialisti so si v XX. stoletju prizadevali, da bi skoncentrirali kapital v rokah države. Po padcu Berlinskega zidu je lastniška kontrarevolucija dosegla drugo logično skrajnost. Revolucionarna privatizacija Mercatorja je zato domač dokaz, zakaj se je ura največje zgodovinske zmage kapitalizma po padcu Berlinskega zidu spremenila v nočno moro. V njenem središču se je namreč znašlo nespoštovanje lastninskih pravic in izigravanje na trgu kapitala. To je zadnja leta globalna kuga kapitalističnega sveta in Slovenija se tej bolezni ni izognila.

Ko so v dobrih treh tednih postale jasne konture prodajnih pogodb med državnima skladoma in obema kupcema Mercatorja, se je izkazalo, da je poslovni škandal kajpada večji, kot smo sprva pričakovali. Najprej se je zganila strokovna javnost in z veliko večino opozorila na pravno in ekonomsko škodljivost takšnih poslov. Državni regulatorji in borza so sprožili postopke glede možnih zlorab notranjih informacij v kupoprodajnih poslih in nepreglednega poslovanja državnih skladov. Zganila se je politika in z njo parlamentarna komisija za nadzor proračuna in drugih javnih financ, da bi ugotovila razsežnosti oškodovanja državnega premoženja. V ozadju so začeli delovati tudi mlini bruseljske administracije, ki naj bi skrbeli za prevetritev tržnih načel in spornega državnega intervencionizma v EU. Nazadnje bomo morda epilog doživeli celo na sodiščih, kot se je dogodilo z ameriškim Enronom ali italijanskim Parmalatom, kajti odgovornost mora biti nazadnje sankcionirana ali pa ne obstaja.

Mercatorjev primer je pokazal najprej na dve katastrofalni napaki. Prva tiči v povsem poslovnih vodah, saj je prodaja državnih deležev v Mercatorju z vidika obeh skladov izpeljana slabo. Kupoprodajna pogodba spominja na danajski dar, ki ga država poklanja kupcema. Prodajna cena temelji na trenutnih borznih cenah medvedjega trenda in nima nobenih nakupnih premij, kakršne so običajne pri velikih nakupnih svežnjih. Štiriletno obročno poplačilo ima izjemno nizko letno revalorizacijo, tako da prej spominja na nekakšno prikrito državno subvencioniranje nakupa. Za nameček imata Istrabenz in Pivovarna Laško predkupne pravice za delnice, ki jih bosta v dokapitalizaciji Mercatorja pridobila Kad in Sod. Nekaj varovalnih kupoprodajnih klavzul države je pri tem zgolj okrasne narave, saj so ugodnosti za kupce daleč večje od navedenih potencialnih omejitev. Pogodba je torej izrazito asimetrična in z vidika države kot prodajalca navidezno povsem nelogična.

Toda logika te pogodbe tiči drugje. Vsa čudaška pogodbena razmerja dokazujejo preprosto političnoekonomsko logiko. Obema kupcema morajo omogočiti poceni in čim učinkovitejši prevzem Mercatorja, politična cena za ekonomske usluge pa bo kasnejša zamenjava uprave in z veliko verjetnostjo nove lastniške transakcije za širjenje političnega vpliva v podjetjih. Rdeča nit celotne pogodbe je fazno pridobivanje lastniških pravic z neposrednim nakupom in, kar je še bolj perfidno, s postopnim odkupom dokapitalizacijskih delnic. Vse transakcije omogočajo, da se kupca finančno ne izčrpavata, hkrati pa se s postopnim prevzemanjem Mercatorja navidezno ne krši prevzemna zakonodaja. Finančni učinki države tukaj ne štejejo. Če se je država odpovedala nakupni premiji, se lahko odreče tudi prevzemni. Prvo dejanje prevzema pa je za nameček že opravljeno. Mercatorjev nadzorni svet, ki potrjuje vse strateške odločitve družbe, sta nova kupca prevzela, še preden so bile opravljene lastniške transakcije. Hkrati vsa razmerja dokazujejo, da so vsi, prodajalca in tudi oba kupca, delovali kot povezane osebe, da je njihovo delovanje usklajeno in da so vsi skupaj pri tem kršili določila glede zlorab notranjih informacij. To je usodna druga napaka.

Toda zgodba ni od včeraj in ima še druge predznake. Pri prevzemanju Pivovarne Union so se politiki in menedžerske skupine pogosto sklicevali na nacionalni interes glede lastništva slovenskih naložb. Tudi v Mercatorjevem primeru postaja ta argument vse bolj očiten. Toda nacionalni interes je predvsem politični interes, pri čemer si politično rento porazdeljujejo zlasti jasno prepoznavne politične in poslovne elite. Neposredni poraženci so tudi povsem jasni. Državna sklada sta oškodovala predvsem upokojence (Kad) in odškodninske upravičence (Sod), Istrabenz in Laško pa male in manjšinske delničarje Mercatorja. Nenavadne in nepregledne poslovne poteze so hkrati najboljši dokaz, da trg kapitala v Sloveniji ne deluje. Težava je v tem, da na odru vidimo vedno iste igralce in da ni prave volje, da bi se grešniki spokorili in korporativni zločini pripeljali do izreka pravičnih kazni.

Slovenski korporativizem je v krizi. Trenutno je osrednja zgodba, kako prevzeti oblast v gospodarstvu in fantazmagoričnost Foruma 21 zamenjati z drugimi prostozidarskimi ložami. Strategija je prav tako jasna. Z lastniškimi transakcijami Kada in Soda prevzeti nadzorne svete in si podrediti ali pa zamenjati nezaželene poslovne elite. Mercatorjev primer je modifikacija tega modela, saj sta Kad in Sod svojo vlogo zgolj prenesla na Istrabenz in Pivovarno Laško. Politična cena takšnega sestopa države iz podjetij je ekonomsko izmerljiva v prodajni vrednosti in oportunitetni izgubi, ki se ji pri prodaji odreka država v prid obeh kupcev Mercatorja. Logični lok je tako povsem sklenjen.

Ostaja samo še vprašanje odgovornosti. Se bodo državni grešniki spokorili in bodo korporativni zločini kaznovani? Težko. Temeljna značilnost sedanjega trenutka je, da ljudje na položajih ustvarjajo nenavadno ozračje skrivnostnosti, sistem, v katerem so postopoma odpravljeni vsi mehanizmi preverjanja informacij o spornih dejstvih in kjer sankcioniranja zlorab ni več, če je to v skladu z vodilnimi političnimi cilji. Skrivalnice v zvezi s prodajo Mercatorja so odličen primer zaprte kulture, kjer najprej izparevajo lastninske pravice, jutri pa jim bodo sledile omejitve državljanskih svoboščin. Bušizacija Slovenije je zadnje, kar si lahko želimo na ravni gospodarstva in kakovosti politične demokracije. Mercator je nedvomno provokacija, toda kdo so "les provocateurs"?