mnenje / Podobnosti oblasti

Bo odbor za reforme nekakšna sodobna Kraigherjeva komisija? Podobnost med komisijo iz osemdesetih let prejšnjega stoletja in odborom je res velika. Podoben ji je po velikosti, razčlenjenosti in sestavi. V odboru, ki ima deset skupin in kar dobro poldrugo stotnijo članov, so ekonomisti različnih šol, uspešni lastniki podjetij, bogati finančniki, množica državnih uradnikov in nekaj ideologov, katerih ideologija je bolj ali manj zmeraj po meri časa in oblasti. Tudi v Kraigherjevi komisiji je bilo podobno, le uspešnih lastnikov in bogatih finančnikov takrat še ni bilo. Po nalogah sta si komisija in odbor manj podobna; naloga komisije je bila precej brezupna obramba kakršnegakoli socializma, naloga odbora je zdajšnji "nepravi" kapitalizem zamenjati s "pravim". Zato bolj spominja na prizadevanja za uvedbo "pravega" samoupravljanja z začetka sedemdesetih let, iz česar je nastal najbolj nenavaden gospodarski sistem - dogovorni socializem. Izredno zapleten in z zdravo pametjo sprt gospodarski sistem s tozdi, sozdi, reproverigami, reprocelinami, sisi in podobnimi pogruntavščinami je nastajal počasi in tudi sproti propadal. Deloval je pravzaprav le zato, ker ni deloval, saj ga nihče ni jemal zares, čeprav so mu peli ritualne hvalnice, dvome pa zavračali kot nerazumevanje "opredelitev samoupravne socialistične družbe".

Seveda je v resnici šlo za nekakšen odgovor oblasti na to, da so si "odtujeni centri moči z interesi, ki so drugačni od interesov družbene skupnosti", precej pozneje smo jim rekli "rdeči direktorji", prisvojili preveč moči in postali premalo poslušni. Zato je bilo treba okrepiti "odločanje delavcev v organizacijah združenega dela" oziroma zagotoviti vrnitev že nekoliko odrinjene politike v gospodarstvo. Tudi zdajšnji oblasti ni po volji zdajšnji kapitalizem; kot je bilo nekdanji premalo samoupravljanja, naj bi bilo zdajšnji premalo trga. Kot nekdanja ni verjela, da ji bo samoupravljanje zagotovilo oblast, zdajšnja ne verjame, da ji jo bo zagotovil trg. Zato, tako kot je nekdanja, tudi zdajšnja zamenjuje "odtujene centre moči" s svojimi.

Nezadovoljstvo oblasti z zdajšnjim kapitalizmom se ujema z nezadovoljstvom dela ekonomistov, nove strokovne večine, s "slovenskim modelom tranzicije". Zaspala Trnuljčica, kot pravi pomemben reformator, naj bi se prebudila iz sna, v katerega so jo zazibali gradualisti, ki so zavračali recepte Mednarodnega denarnega sklada in drugih finančnih institucij ter zavirali delovanje trga dela in tuj kapital. Močan argument proti gradualizmu naj bi bila razvrščanja držav po količini "ekonomske svobode" in konkurenčnosti, pri katerih se Slovenija odreže bolj slabo. No, strahospoštovanje pred temi razvrščanji in žalost zaradi pomikov navzdol sta odveč, če upoštevamo, da razvrščanja opravljajo institucije, kot so Heritage Foundation, Fraser Institute, World Economic Forum (WEF) ali International Institute for Management Development (IMD). Razvrščanja prvih dveh kažejo le, ali in kako se gospodarski sistemi vklopijo v neoliberalne ideološke okvire, drugih dveh pa, ali sistemi so ali niso prijazni do podjetništva, predvsem tujega. Po prvih dveh je Slovenija celo zadnja med novimi in tudi zadnja med vsemi članicami EU, po kazalcih WEF ali IMD ji kaže nekoliko bolje. Rezultat je seveda določen s skladnostjo s tistim, kar zagovarjajo ocenjevalci. Vnaprej se ve, kdo bo spredaj in kdo zadaj.

Razvrščanja ne kažejo ne splošne gospodarske uspešnosti ne uspešnosti gospodarstev na svetovnem trgu. Prvo kažejo kar gospodarska rast, stopnja brezposelnosti, inflacija in enakomernost porazdelitve dohodkov, drugo pa primanjkljaj na tekočem računu. Po teh ustaljenih kazalcih uspešnosti je stvar precej drugačna, malone obrnjena. Če upoštevamo začetno razvitost, ki "naravno" stopnjo rasti zmanjšuje, je Slovenija, kljub gradualizmu - sam menim, da zaradi gradualizma - dosegala najvišjo in najbolj enakomerno gospodarsko rast med novimi članicami EU, in to brez velikih neravnotežij in socialnih pretresov. Metodološko primerljiva stopnja brezposelnosti je veliko nižja od stopnje brezposelnosti v drugih tranzicijskih državah, kar je, glede na veliko boljše začetno stanje, razumljivo, a tudi precej nižja od povprečja EU. Celo pri inflaciji, ki naj bi bila šibka stran gradualistične politike centralne banke, je bila lani druga. Vseskozi je imela majhen proračunski primanjkljaj in izravnano plačilno bilanco. Na vprašanje, ali bi bila gospodarska rast v preteklosti še višja, brezposelnost in inflacija nižji ter primanjkljaja, javni in tekoči, manjša, če gospodarske uspešnosti ne bi oviral gradualizem, pa seveda ni in tudi nikdar ne bo mogoče odgovoriti.

Kot ni mogoče objektivno ugotoviti, ali je gradualizem zagotavljal ali oviral uspešnost slovenskega gospodarstva, tudi ne bo mogoče ugotoviti dejanskih posledic morebitnih reform, saj spremenjene makroekonomske uspešnosti, navzgor ali navzdol, spet ne bo mogoče kar pripisati ekonomski politiki nove vlade.

Kaj je v reformnih predlogih, zdaj vsaj približno vemo. Marsikaj je povsem sprejemljivo; a to bi bilo mogoče napraviti tudi brez odbora. Čeprav temelj programa ostaja "začasna" razgradnja socialne države, kar naj bi zagotovilo "svetlo" bodočnost, kaže, da so predlogi že zdaj precej daleč od idej strateškega sveta, ki se je medtem razsul, saj so najbolj "liberalni liberalci" že odšli. Sicer pa so naši "liberalci" slej ko prej predvsem dogmatiki, ki so jim napoti vsi, ki mislijo drugače, in vse, kar je drugačno od njihovih predstav, kako urediti svet. Ne gre namreč prezreti, da liberalizem vsakdo razume drugače in da je v vsakem času nekaj drugega. Tudi John Maynard Keynes, ki je med modernimi liberalci po Karlu Marxu najbolj osovražen ekonomist, in William Beveridge sta se imela za liberalca. Prvi je z nauki o agregatnem povpraševanju in ekonomski politiki pripomogel h koncu velike gospodarske krize, drugi je "odkril" transfere in socialno varnost.

Če bi odbor ubral pota strateškega sveta, bi se uvajanje "pravega" tržnega gospodarstva najbrž končalo podobno, kot se je končala zgodba o uvajanju "pravega" samoupravljanja. V tem primeru bi bila narodnogospodarska škoda, ki bi jo povzročile reforme, velika. Vendar velikost odbora, raznolika sestava skupin in postopno prilagajanje realnosti kažejo, da je verjetneje, da bodo reforme končale, kot je končal program Kraigherjeve komisije, torej s kopico bolj ali manj konsistentnih predlogov, katerih večina bo končala v vladnih predalih. Škode ne bo, koristi pa tudi ne.

Ob tem ne gre prezreti, da je tudi dejanska moč majhne članice EU, da uveljavi kakršnekoli večje reforme, majhna. Slovenija je v času pridruževanja, tako kot druge kandidatke, postopoma izgubljala nadzor nad urejanjem svojega gospodarstva. Z vstopom v EU in v ERM2 je tudi formalno izgubila denarno politiko in se v veliki meri odpovedala fiskalni. V dobrem desetletju je novorojeno nacionalno gospodarstvo spet postalo regionalno in bo, posebno če bo vlada pri tem pomagala, prej ko slej lahek plen multinacionalk. Lep primer, kako nemočna je slovenska država proti multinacionalki, je kar finančna podpora slovenske vlade Renaultu. Z njo bo, če bo do investicije sploh kdaj prišlo, pokrila bruto plače novozaposlenih 700 delavcev kar za prihodnjih pet let. V pogajanjih se je vlada dejansko znašla v "dilemi zapornika". Renault naj bi se pogajal še z drugimi, vlada pa ni vedela, ali to sploh drži, in če drži, kaj ponujajo drugi. V izsiljevanje je privolila. EU, ki bi morala ukrepati, ni storila ničesar, saj je šlo za koristi velike multinacionalke iz velike članice, tudi naši "liberalci" niso protestirali.