ekonomija / Kako prodati ekonomski liberalizem

Slabo leto po volitvah je vladni odbor za reforme pripravil paket ukrepov za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Slovenija potrebuje razvojni preboj, koordiniran sistemski pristop in akcijsko naravnanost za učinkovito vodenje sprememb. Trenutek se zdi pravšnji. Slovenija mora spremeniti svoj razvojni model, če želi ekonomsko preživeti v globalnem svetu sprememb. Vlada potrebuje reforme, če želi politično uspeti. Smo skratka v trendu svetovnih sprememb in za nameček s tem zapolnjujemo tudi zahtevane ukrepe EU glede uresničevanja lizbonske strategije.

Vladni pristop je svojevrstna novost pri vodenju strateških ekonomskih politik v zadnjih petnajstih letih. Najprej gre za hierarhično organiziran in koncentriran pristop k reformam, ki jih pripravljajo posebne strokovne skupine. Namesto relativno abstraktnih in razpršenih shem usmeritev in ukrepov, ki so običajno krasile zadnji del vladnih strateških dokumentov, dobivamo fokusiran sistem ključnih sprememb. Reformni paket bo v naslednjih mesecih del širše javne razprave, kjer bo vlada iskala razvojni konsenz za svoje ukrepe. Dobili naj bi posebno razvojno ministrstvo, ki bo neposredno skrbelo za izvedbo ukrepov, usklajeno delovanje na vladni ravni in vodenje celotne reformne operacije. Obvladljiv nabor ukrepov, sistematičen pristop in predvsem koncentrirano vodenje sprememb. To je torej nekakšna nova vladna formula. Vse skupaj deluje sveže in obetavno.

Vsebinsko predlagani ukrepi niso presenečenje. Novost je njihova nova povezanost, sistemska vpetost in ciljna usmerjenost, predvsem pa veliko večja previdnost strokovnih predlagateljev glede uravnoteženja ekonomskih in socialnih vzvodov. Vse spremembe se koncentrirajo okoli treh osi. V središču je davčna reforma, ki je z modelom enotne davčne stopnje najbolj radikalen ukrep. Ponuja bistveno poenostavitev davčnega sistema in selektivno fiskalno razbremenitev gospodarstva, ki naj bi omogočila temeljni prodor konkurenčnosti. Druga os je namenjena socialni varnosti in reformi socialne države. Tu je najpomembnejša delna reforma trga dela in socialnih transferjev, sem pa spadajo dopolnitve pokojninske in radikalnejši posegi v zdravstveni reformi. Tretji steber je namenjen izboljšanju delovanja podjetniškega sektorja. Simonetijeva skupina je ponovno predlagala sistem hitrega sestopa paradržavnih skladov iz gospodarstva in pregleden sistem delne privatizacije velikih državnih podjetij. Tu so še predlogi reforme šolstva in znanosti, ki naj bi uveljavile učinkovitejši prenos znanj pri iskanju konkurenčnih strategij na globalnih trgih. Vse skupaj je nekakšen akcijski program, ki ga bomo razkazovali v Bruslju in se zanj borili doma. Dve dilemi pa bo treba rešiti, še preden se razvija prava javna razprava.

Prva temelji na nasprotju med zahtevami ekonomske konkurenčnosti in potrebami socialne države. Odločitev mora biti jasna in zelo ekonomistična. Če želimo dobiti igro s pozitivno vsoto, kjer vsi dobijo, ne da bi bil kdo na slabšem, potrebujemo gospodarsko rast. To je ključni imperativ reform. Ko rast dobi zagon, je lažje doseči politične kompromise in institucionalne spremembe. Harvardski ekonomist Dani Rodik je preučeval sprožilce rasti v preteklih štirih desetletjih na svetovni ravni. To niso bile običajne ekonomske reforme, temveč pragmatične spremembe, ki debirokratizirajo državo in sproščajo ovire za zasebno podjetniško dejavnost. Takšna je zadnja leta pot Kitajske in Indije pri iskanju ekonomske konkurenčnosti, podobno so storile skandinavske države na področju socialne države. Prvo sporočilo je jasno. Naši snovalci morajo sprostiti spone, ki zavirajo gospodarsko rast. Odkriti moramo na primer deset ključnih gumbov rasti in recimo, da so to predlagani ukrepi. Temu cilju morajo biti podrejeni vsi drugi procesi, ne glede na kratkoročne socialne posledice in politične želje. Brez gospodarske rasti in večje konkurenčnosti preprosto ni socialnega razvoja.

Druga zadeva politično naravo predlagane reforme. Najprej moramo opraviti z nekaterimi spornimi dilemami neoliberalnih ekonomistov. Razvoj svobodnega trga pomeni več in ne manj države, kot nas opozarja Polanyi (The Great Transformation). Prav tako ne pozabimo, da smo še pred dvajsetimi leti čislali korporativistični (neliberalni) model kapitalizma na Japonskem in v Nemčiji kot zgled socialnega miru in gospodarske učinkovitosti. In preden podredimo socialna pravila ekonomskemu konkurenčnemu redu, moramo priznati, da bi kapitalizem brez institucij socialnega prava zgodovinsko že zdavnaj propadel. Socialna država je tudi pri nas ključ do političnega konsenza ekonomskih reform in tega se zavedajo vsi, še posebno Janša in Damijan. Toda rešitev niso postopnost in omejevanje reform, nejasna vizija in beg pred odgovornostjo. Nasprotno. Reformna skupina in vlada morata prepričati ljudi s privlačno vizijo in oprijemljivimi rešitvami. Brez liberalne utopije v Hayekovem smislu (The Intellectuals and Socialism, 1949) in radikalnejših reform ne bo želenega uspeha. Ideologija svobodnega trga ni dovolj, prav tako ne politični marketing za socialno naravnanost reform. Vse uspešne reforme so dobile bitke na terenu, tudi na ulici, s sindikati, monopoli, interesnimi skupinami.

V Sloveniji imajo z leve in desne težave z razumevanjem kapitalizma in socialne demokracije. Še težje pa se soočamo s politično ekonomsko realnostjo. In podoba v ogledalu nam govori, da razvojno nazadujemo in da potrebujemo korenite spremembe. Toda kdo bo znal pojasniti, da sta ekonomska konkurenčnost in socialna družba dve plati iste medalje? Kako prepričati ljudi, da nobeno kosilo ni zastonj in da nova socialna država zahteva prerazdelitev socialnih pravic in odgovornosti med državo in posamezniki?

Predlagane reformne spremembe so domala enosmerna ulica, kjer se bodo gnetli levi in desni. Doumeti bodo morali, da so v skupnem čolnu. Kupiti bo treba ekonomski liberalizem, čeprav nikomur ni pisan na kožo. Toda politični zmagovalec bo tisti, ki ga bo znal najbolj učinkovito prodati ljudem.