ekonimija / Kukavičje jajce

Vlada je v začetku septembra pripravila obljubljeni sveženj sistemskih sprememb na davčnem področju. Vlada in vodilne politične elite so pri tem dve leti ustvarjale visoka politična pričakovanja. Toda siloviti reformni zagon in središčna logika pričakovane davčne reforme sta zadnjih šest mesecev povsem razpadla. Vlada je postala prva žrtev lastnega političnoekonomskega brezumja. Toda reči niso tragične. Makroekonomski in podjetniški ustroj države je bolj robusten, kot običajno mislimo, in tudi ekonomska politika dela še najmanj škode, kadar se odreka pretiranemu sistemskemu intervencionizmu.

Davčna reforma je nosila nekakšno ideološko avreolo nove ekonomske paradigme, ki jo je uveljavljala vodilna skupina vladnih ekonomistov, in po naravi reči je dobila tudi osrednjo politično težo. Izhodiščni koncept enotne davčne stopnje je bilo kukavičje jajce, toda po letu dni je postalo jasno, da vlada ni pripravljena plačati politične cene za radikalne in negotove davčne reformne napovedi. Sledili so odstop ministra za razvoj, razpad reformne strokovne skupine, postopno umiranje vladne službe za reformni razvoj in tiha zamenjava reformne logike. Davčna reforma ni več radikalna, temveč postopna, ne ponuja alternative, temveč popravke obstoječega sistema. In v tem na prvi pogled ni ničesar napačnega.

Problem je očitno razkorak med pričakovanji in novo vladno reformno ponudbo. Paradoks je toliko bolj očiten, ker vlada z novimi davčnimi spremembami zgolj nadaljuje in nadgrajuje svojo dosedanjo postopno reformo davčnega sistema v letih 2005-2006. Lahko bi torej vse skupaj pravočasno pripravila in zavila v svoj dosedanji reformni papir. Tako pa je z veliko zamudo ustvarila dodatno ekonomsko negotovost, ki jo je začinila s slabim političnim marketingom, kjer dokazuje, da politično ne zna servisirati davčnih sprememb.

Toda ne gre zgolj za ozka politična in ekonomska vprašanja, ki prevladujejo v sedanji razpravi. Politike in socialne partnerje vznemirjajo problem redistribucije dohodkov, pravičnosti in solidarnosti, pa socialne vzdržnosti reform z vidika posameznih slojev prebivalstva in gospodarskih sektorjev. Ekonomisti kritizirajo, da dejansko sploh ne gre za stroškovno razbremenitev gospodarstva, zato ne bo pričakovanega povečanja konkurenčnosti gospodarstva. Sploh pa vse skupaj nevarno ogroža že dosežena makroekonomska ravnotežja. Toda prava nevarnost tiči drugje in nanje opozarja teorija racionalnih političnoekonomskih ciklov. Ta bolje od dosedanjih udeležencev v slovenski davčni razpravi razume vprašanja pričakovanj, časovnih preferenc in notranje povezanosti ekonomije ter politike.

Dejansko gre za dve fiskalni iluziji. Prva zadeva možen vpliv fiskalne politike na spodbujanje konkurenčnosti in gospodarske aktivnosti. Ključna je teza, da je za pospeševanje gospodarske rasti najpomembnejša davčna razbremenitev gospodarstva in prebivalstva. To je središčna politika ZDA in Japonske v zadnjih dveh desetletjih in celo EU svoj razvoj gradi na vzvodih anticiklične fiskalne politike. Toda niti teoretsko niti empirično vpliv davčnih razbremenitev na gospodarsko rast ni enoznačno potrjen. Pomembnejši so monetarni, podjetniški in tehnološki vzvodi, predvsem pa ekonomska pričakovanja in institucionalna stabilnost. To se sklada z domačo analizo IER o učinkih davčne reforme, ki je ugotovila relativno majhne razlike in nepomemben vpliv posameznih davčnih modelov na gospodarsko rast. Podobno za druge države dokazuje tudi IMF s svojim globalnim fiskalnim modelom (GFM).

Druga iluzija je političnoekonomska in zadeva mikroekonomsko obnašanje ekonomskih subjektov. Če racionalni ekonomski subjekti anticipirajo sedanja davčna znižanja na račun prihodnjih zvišanj, potem že danes skušajo nevtralizirati takšen vpliv davčnih reform. Ključno je torej obvladovanje političnoekonomske negotovosti, ki vpliva na sedanje obnašanje davkoplačevalcev glede na prihodnje spremembe davčnega in ekonomskega sistema. Povečanje negotovosti lahko povzroči, da bodo odločitve inflatorne, ali pa bodo povzročile znižanje investicijske dejavnosti in zato tudi gospodarske rasti.

Sklep je torej preprost. Slabo obvladovanje davčnih sprememb ne ogroža le politične legimnosti vlade, ampak ima tudi negativne ekonomske učinke. Davčne reforme so pomembne, niso pa ključne za konkurenčnost in gospodarsko rast. Zaradi notranje povezanosti politike in ekonomije je pri davčnih spremembah ključna stabilizacija pričakovanj. S tega vidika je logika postopnih davčnih sprememb, ki jih predlaga vlada, smiselna, povsem neustrezno in srednjeročno problematično pa je vladno menedžiranje davčnih reform.

Vlada se je med predlaganimi modeli odločila za socialno in podjetniško najbolj vzdržen davčni pristop. Večjo davčno razbremenitev je namenila prebivalstvu kot gospodarstvu, kratkoročno blaginjo ljudi je postavila pred srednjeročno konkurenčnost gospodarstva. To je politično všečna in razumljiva odločitev, ki pa je ekonomsko tvegana. Rešiti je treba dve zanki. Prva zadeva proračunski primanjkljaj. Sedanje davčne reforme ni mogoče uresničiti brez radikalnejšega reza proračunskih izdatkov. Problem torej ni davčna, temveč fiskalna reforma. Maastrichtske meje proračunskega primanjkljaja pa ne dopuščajo davčnih improvizacij. Drugi problem zadeva morebitne inflatorne učinke. Gre za spodbujanje fiskalne negotovosti, ki povečujejo inflacijska pričakovanja, še posebej glede morebitnega zvišanja posrednih davkov (DDV). Zato je nesmiselno, da vlada v obeh primerih ustvarja lažne iluzije igre s pozitivno vsoto, kjer vsi dobivajo in nihče ne izgublja.

Zagate so torej globlje, kot kaže sedanje preštevanje davčnih jabolk in hrušk. Nič ne kaže, da bi jih dobro razumeli, in še manj, da bi jih začeli odpravljati. Namesto davčne histerije, ki je še najmanj razumljiva s strani opozicije, zlasti LDS, potrebujemo čas za spremembe. Zamuda je velika, toda ni odločilna.

Sprememba davčnega sistema zahteva demokratično javno razpravo o konkretnih rečeh, predvsem pa politični in socialni konsenz v normalni parlamentarni proceduri. Bolje manj sprememb kot slabo reformiranje davčnega sistema. Za davke pač bolj kot za druge dele ekonomskega sistema velja - Natura non facit saltus.