znanje / Brezposelni doktorji znanosti

V želji, da bi osvetlili pojav brezposelnosti najbolj izobraženih, smo poskusili z njimi navezati stik, pri čemer bi lahko brezposelni doktorji pojavnost v tisku izkoristili za neke vrste samopromocijo. A izkazalo se je, da so - tistih nekaj, ki bi spregovorili z mediji - to pripravljeni storiti le pod pogojem anonimnosti in stroge tajnosti. Gospa z doktoratom iz humanističnih ved je zahtevala sestanek na klopci v parku, a pogovor tik pred zdajci odpovedala, češ da ji lahko škodi pri zaposlitvi, ki se ji obeta.

"To je postala množična travma," je o brezposelnost med doktorji znanosti dejal 32-letnik, ki je bil še pred kratkim v delovnem razmerju na enem od slovenskih inštitutov. "Sedem let sem bil zaposlen kot mladi raziskovalec. Ves čas mi je nadrejeni obljubljal, da me bodo, ko bom doktoriral, zaposlili za nedoločen čas," je previdno izbiral besede, da bi njegova identiteta ostala neprepoznavna, "a ko sem postal doktor znanosti, so mi ponudili v podpis pogodbo za šest mesecev."

V sindikatu so mu svetovali, naj ne podpisuje takšne "kupčije", saj si s tem poslabšuje pogajalski položaj. "Toda po treh tednih sem pogodbo vseeno podpisal pod pritiski delodajalca, najbolj pa iz družinskih razlogov." Je namreč oče dveh otrok, njegova žena pa se je podiplomskemu študiju odpovedala, da bi zanesljivo napredoval po akademski poti. "Načrtovala sva tretjega otroka, a sva si ob tako negotovi prihodnosti premislila. Kajti ko mi je pogodba potekla, sem bil ob vsesplošnem krčenju kadra kot mladi raziskovalec, kljub uspešnemu zaključku usposabljanja, prvi za odstrel," je razlagal Ljubljančan. "Najlažje je odpustiti tiste s pogodbami za določen čas, mnogi pa zaradi pogodb za nedoločen čas bistveno manj delajo in hkrati zato nič ne tvegajo."

Čeprav je bil na inštitutu, potem ko se mu je status mladega raziskovalca iztekel, med redkimi, ki so sami priskrbeli projekt oziroma naročnika, ki je raziskovalni ustanovi prinesel dobiček, so njegovo odpoved utemeljili s finančnim položajem inštituta. Sam meni, da je bil ob službo, ker bi nadrejenemu sčasoma postal prehuda konkurenca. "Od sredine 90. let ni imel nobene samostojne objave. V javnosti sem se s prenosom raziskovalnih dosežkov pojavljal pogosteje kot on. Poleg tega je od mene zahteval, da se glede dela posvetujem z njim, čeprav je na tem področju praktično bos." Sodelovanje pri projektu, ki ga je začel na inštitutu, je kljub izgubi zaposlitve nadaljeval tako rekoč volontersko - zastonj. "Nisem nehal, ker gre navsezadnje za moje dobro ime. Milostno so mi dovolili, da ostanem v njihovih prostorih, samo da 'pokasirajo'."

Ugotovil je, da je znotraj inštitutov bistveno premalo nadzora nad tem, kako se razporeja denar. "Tukaj bi morala država kaj storiti in bolj nadzirati delo vodilnih po inštitutih. Pogosto namreč gre kar za male kralje na Betajnovi."

V tujini so mu ponudili predavateljsko delo z mesečno plačo 800.000 tolarjev, a ga je zavrnil: "Ne morem iti, ker so otroci še premajhni." Meni, da država z neukrepanjem spodbuja beg možganov. "In to naj bi se ujemalo s slovensko razvojno paradigmo uspešne in na znanju temelječe družbe - kot v posmeh!" se je razburil. "Zahodnjaki so izdelali prefinjene metode, kako z razmeroma majhnimi štipendijami pritegniti čim boljši mladi kader, pri nas pa so stimulirani povprečneži! To pa zato, da ne ogrožajo ljudi na položajih, ki so tja prišli pretežno z negativno selekcijo: nadrejeni vzame tistega, ki ga strokovno najmanj ogroža, a je pripravljen tiho in pridno delati, zlasti pa 'ubogati'."

Zanimivo je, da bi bil kot uživalec socialne pomoči, ki jo dobi od Zavoda RS za zaposlovanje, v boljšem položaju, če bi bil samski. "Žena je zaposlena, če njeno plačo razdelimo na štiri družinske člane, dobimo minimum, zato sem prikrajšan še za dodatnih 40 tisočakov na mesec." Ker je bil zaposlen več kot pet let, je šest mesecev po izgubi zaposlitve dobival nadomestilo plače v višini 117.000 tolarjev. "A vse, kar bi naredil honorarno, bi bilo 50-odstotno obdavčeno. To je mehanizem za proizvajanje alkoholikov, ne pa za aktivno iskanje službe - dajejo ti in te stimulirajo ravno toliko, da se zapiješ."

Izkušnjo z zavodom najraje primerja z razdevičenjem s posilstvom. "Izhajam iz družbe, kjer je biti brezposeln greh," je dvignil obrvi. "Sprva sem v zvezi z brezposelnostjo imel more, zdaj sem se že nekako sprijaznil." Ko je bil na zavodu prvič, je gledal v tla, da se s pogledom ne bi srečal s kakšnim znancem. "Saj, kako je lahko kdo tako nesposoben, da se znajde na zavodu!? Vendar pa so me v prejšnji službi molzli do zadnjega in enostavno nisem imel časa za iskanje nove zaposlitve."

Svetovalki na zavodu je lepo razložil, kaj vse je počel. "Med drugim tudi to, da sem sodeloval pri projektih nacionalnega pomena. Rekla mi je, da človek z mojo izobrazbo enostavno ne more biti brezposeln, in me napotila za učitelja v srednjo šolo." Trdi, da mu takšno delovno mesto ni ustrezalo zaradi profesionalnih zadržkov, ne pa zaradi denarja: "Nisem pretiran materialist. Pripravljen sem do smrti delati za dvesto tisočakov, toda tisto, za kar sem bil usposobljen in kar konec koncev rad počnem."

Na zavodu pa se ni spoprijel le s težavami zaradi "previsoke izobraženosti", ampak tudi z umazanimi prijemi zaposlovanja. "Podjetja ne objavljajo razpisov. Raje čakajo, da se človek z ustreznim profilom znajde na zavodu. S tem ima kandidat bistveno slabša pogajalska izhodišča. Službo je skorajda prisiljen sprejeti pod vsakršnimi pogoji."

Zdaj se brezposelnemu doktorju, ki je že dokazal sposobnost prenosa znanstvenih dosežkov v prakso, obeta služba v slovenski podružnici tujega podjetja. "Idiotsko se mi zdi, da je država toliko vlagala v moj znanstveni potencial, zdaj pa bodo moje znanje in izkušnje izkoriščeni v tujini. Kakšna ekonomska logika je to, ko pa hkrati Slovenija za svoje potrebe ves čas plačuje raziskovalce in strokovnjake iz tujine?"

Intelektualni lumpenproletariat

"Zanima me, ali ministrstvo sploh prebere za sabo projekte, ki jih razpisuje za mlade raziskovalce?" se je vprašal 30-letni doktor, ki je od začetka letošnjega leta brezposeln. "Več kot štiri leta sem bil mladi raziskovalec. Pri delu nisem imel stika z drugimi, čeprav bi me po pogodbi morali vključiti v projekte." Več svobode v njegovi humanistični vedi se mu je zdelo v redu, saj je lahko delal po svoje. "Po drugi strani pa mi pri sredstvih ni bilo nikoli jasno, koliko jih pripada meni. Kadar sem želel to ugotoviti, sem dobil fiktivni račun."

Nazadnje se je znašel na zavodu med drugimi brezposelnimi: "Rekli so mi, da zame nimajo denarja." Na zagovor doktorata je čakal s tiho mislijo, da je v življenju že nekaj naredil. "Potem pa sem šel na zavod in se znašel v vrsti z drugimi brezposelnimi ter ugotovil, da nisem naredil nič. Padel sem v razred lumpenproletariata in se prodajam kot pomožni delavec brez kakršnega koli statusa." Od zavoda dobiva 34.800 tolarjev socialne pomoči na mesec, zato pa mora biti doma in dosegljiv med 11. in 14. uro. "Če honorarno dobim več kot 10 tisoč tolarjev, mi država polovico vzame in me s tem sili v goljufanje. Če bi se omejili vsaj na 40 tisoč tolarjev ali vsaj ponujali toliko ... tako pa je zadeva malo nesmiselna."

Najlažja pot za prikrivanje doktorjevih prihodkov je študentski servis. "Od pisanja člankov ipd. ne dobim dovolj za preživetje. Najemnino za stanovanje trenutno plačujem z denarjem, ki sem ga prihranil v času, ko sem bil mladi raziskovalec. Rezerva bo počasi šla, čeprav bi ta denar lahko porabil za nakup stanovanja. Imam punco, a o družini seveda ne morem niti razmišljati." Poleg tega je spet odvisen od staršev, prej pa jim je celo pomagal. "Starši mojih težav ne morejo doumeti, ker so živeli v drugačnem sistemu. Ne razumejo, kako je lahko tako izobražen človek brez zaposlitve. Ne razumejo besede projekt in projektno delo. Sprašujejo me, kdaj bom končno dobil kakšno službo."

Iz dveh dokaj - vsaj po pogovorih z drugimi brezposelnimi doktorji sodeč - tipičnih doktorskih zgodb je mogoče sklepati, da za uspešno napredovanje v akademski sferi ni priporočljivo biti ne preveč aktiven (da ne postaneš konkurenca) in ne preveč pasiven (da nisi outsider). Poleg tega, kot je rekel danes sicer zaposleni doktor znanosti: "Danes dr. ne pomeni kaj dosti, saj je med nami polno 'mazačev' s titulo. Ti delajo sramoto tistim, ki so res kaj naredili." Rad bi se namreč odpovedal mentorstvu nekomu, ki ga ima za lovca na titule - pa ne more: "Pritisk nadrejenih - doktorat bo naredil."V Sloveniji vsako leto doktorira več posameznikov: 2002 - 318, 2003 - 367, 2004 - 355 in lani - 369. Hkrati v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije opozarjajo, da je tendenca obeh ministrstev (MŠŠ in MVZT) pri višje izobraženem kadru, ne le da je zaposlen za določen čas, ampak tudi, da mu delovno razmerje prekinejo poleti. "V resoluciji nacionalnega programa visokega šolstva je zapisano, da bodo povečali zaposlovanje za določen čas," je povedal glavni tajnik sindikata Branimir Štrukelj. "Mi se seveda s tem ne strinjamo. Tako naj bi povečali fleksibilnost zaposlovanja, a ob tem ni drugih elementov, ki bi ohranili socialno varnost."

Kot so povedali na Zavodu RS za zaposlovanje, tako imenovanih "pravih delovnih mest" za doktorje ni. "Vsi, ki doktorirajo, pristopajo s stališča intelektualne moči in se želijo zaposliti v smeri, v kateri so študirali," je pripomnila Nada Starešinič, ki jo je Zavod RS za zaposlovanje priporočil za pogovor o žgoči temi. "Že v študij gredo s pričakovanji, da bo njihovo znanje zaposljivo, v resnici pa se izkaže, da doktorat ni več vstopnica za zaposlitev."

Na t. i. rezervna področja magistri in diplomanti fakultet vstopajo že po petih ali šestih mesecih brezposelnosti: "Ker vedo, da morajo nekje začeti in si pridobiti praktične delovne izkušnje." Posebej to velja za družboslovne poklice; družboslovci so pripravljeni zelo popustiti, čeprav bi radi izkoristili svojo izobrazbo. "Magistri sploh ne vpisujejo več magisterija v delovno knjižico, ker mislijo, da si bodo s tem zmanjšali zaposlitvene možnosti," je dejala Nada Starešinič - svetovalka za iskalce prve zaposlitve.

Doktorji pa, kot opaža, dalj časa vztrajajo pri iskanju zaposlitve v specializirani smeri študija in se od svoje specializacije težje distancirajo. Ali to pomeni, da nočejo delati? "Sploh ne bi rekla tako. Njihove ambicije so močnejše in izrazitejše ter ciljno usmerjene - in s tem ni nič narobe - to je dobro." Večina doktorjev, kot je zatrdila Starešiničeva, ki deluje na Uradu za delo Ljubljana, si najde zaposlitev v svoji smeri s projektnim delom. Težava je v tem, kako hitro se lahko priključijo projektu. "To ne poteka z danes na jutri," je opozorila, "vmesna postaja je zavod."

Kruhoborstvo

"Na eni strani so 'univerzitetniki', ki so redno zaposleni in socialno zavarovani," je razlago o tem, kaj je projektno delo, začel naslednji sogovornik, 30-letni doktor sociologije, "na drugi strani so znanstveniki, ki tekajo od projekta do projekta, zaposleni za polovični delovni čas ali samozaposleni." Oba tabora se potegujeta za projekte. "Za prvo skupino je projekt smetana na kolaču, za drugo je projektno delo edino zagotovilo socialne varnosti in priložnost za raziskovalno delo. Ljudje, ki so zaposleni s polnim delovnim časom, so tako enako udeleženi kot znanstveniki, ki niso zaposleni, a so aktivni."

Poleg tega se sprašuje, kako ima lahko polno zaposleni "univerzitetnik" ob vseh obveznostih še čas za delo pri projektih: "Za univerzitetne predavatelje je denar od projektov samo rezervoar dodatnega zaslužka, za svoje projekte pa vestno izkoriščajo mlajšo delovno silo. Kje je tu akademska etika?"

Sistem financiranja t. i. programskih skupin (nazadnje je bila nacionalna izbira opravljena leta 2004) predvideva trajno skupino raziskovalcev s fiksno zasedbo, ki jim zato pet let ne bi bilo treba konkurirati za projektni denar. "Programske skupine so vsaj leta 2004 izkazale to anomalijo," je opozorila Irena Šumi, doktorica antropologije, "da so polno zaposleni pedagoški delavci tako pridobili še zakonsko dovoljeno petino dodatnih sredstev za raziskave." V raziskovalnih inštitutih pa, kot je opozorila Šumijeva, ki je zaposlena na Inštitutu za narodnostna vprašanja, ni bilo mogoče vseh raziskovalcev polno plačati iz sredstev programske skupine. "Tako da so morali ponovno kandidirati za projektne razpise in je spet prišlo do zakonsko načelno nedovoljenega prelivanja namenskih sredstev, poleg tega pa je bilo 'pokrivanje' stvar samovolje vodij programskih skupin."

Mlademu brezposelnemu doktorju sociologije se zdi že samo prijavljanje za projekte farsa. "Saj se že vnaprej ve, za koga so izhodiščne teme napisane. V Sloveniji se državni projekti delijo izključno po zvezah in ne po kakovosti projektov." Škandalozno se mu zdi, kako si je država podredila mlade doktorje, in sicer, da se za podoktorske projekte ne morejo prijaviti samostojno. "Čeprav so nosilci najvišjega znanstvenega naziva, potrebujejo seniornega mentorja, pod 'dežnikom' katerega lahko prijavijo projekte. To je čista degradacija mladih doktorjev, posredno pa discipliniranje in nadzor," je ogorčeno razlagal. "S tem je država odprla vrata za novo vrsto barantanja in mešetarjenja s človeškimi viri. Zato je med mladimi visoka stopnja servilnosti, ker le tako preživijo."

Slovenskemu znanstvenemu mikrokozmosu doktor sociologije, katerega večji del dohodkov priteka iz tujine, ne očita tega, da mu ne more zagotoviti delovnega mesta. "A mladi doktorji sploh nimajo možnosti potegovati se za delovno mesto! Je na zavodu sploh kakšen razpis za doktorja znanosti? Če pa že je kak razpis, je to gola farsa, saj je delovno mesto navadno oddano še pred objavo razpisa." Potem je besno nadaljeval: "O brezposelnosti in izključenosti najviše izobraženih je nespodobno govoriti, kot da je to moralni prekršek - to je tabu tema - gre za prikrivanje preživetvenih praks. Hkrati pa se ve, da do službe ni mogoče priti na pošten in transparenten način." Klientelizem, nepotizem, kuloarski kapital so po njegovem več vredni kot delo in znanstvene reference. "Če se zavzamete za te in transparentnost, se vam smejijo. Če ste zunaj umazanih igric, ste izključeni in obsojeni na brezposelnost."

Opozoril je, da biti znanstvenik ni kar tako. "To so dolga leta dela, zato ni pravično od doktorja zahtevati, naj se čez noč prekvalificira, navsezadnje je v tega doktorja država toliko in toliko let vlagala." Večkrat je že naletel na kolege, ki iz sramu zaradi svoje brezposelnosti prikrivajo izobrazbo. "To je samodegradacija. Pripravljeni so se ponižati za dve stopnji, ampak kljub temu so nezaželeni," je ogorčeno pripomnil. "Današnji delodajalci ne želijo 'preizobraženih' - direktorji ne marajo imeti uslužbenca, ki ima višjo izobrazbo od njih. Zakaj bi ravnatelj zaposlil doktorja, če ga mora plačati po višjem količniku in če ima za nižjo plačo diplomanta?"

Sogovornica iz predmestja Ljubljane je brezposelna že tretje leto. "Želim preseči v Sloveniji še vedno očitno ločevanje, kdo je levi in kdo desni, in iti po poti dialoga in sprave," je rekla 37-letnica. "A videti je, da sem za črne leva, za leve pa sem črna." Magistrirala je na FDV: "In to je za desno usmerjene ljudi na položajih neutemeljen predsodek, za leve pa sem doktorirala na preveč 'desnem' faksu, na katerem ne vidijo radi, da ženska razmišlja s svojo glavo in kjer imajo seveda prednost moški." V treh letih delovne dobe mlade raziskovalke se je njena kariera strmo vzpenjala, zatem je prišla materialna ogroženost in postopoma tudi informacijska in socialna izključenost. "Nekaj časa so mi govorili - počakajte na volitve. Zdaj pa vidim, da gledajo samo še svoje. Ne dovolijo svežine oziroma mi niti ne dajo možnosti, da bi se izkazala s številnimi znanji in izkušnjami doma in v tujini." Čeprav je napisala na stotine prošenj, tudi na različna ministrstva, in nekajkrat celo prikrila doktorat, ji službe še zmeraj ni uspelo najti. "Moti me, da žal nimamo vsi državljani RS enakega dostopa na trg dela, kjer vedno bolj delujejo le še VIP (veze in poznanstva)."