humanitarnost / Potem pride položnica

In potem, ko se je Tomo Križnar na letališču pozdravil z vsemi in so bili vsi veseli, ker se je drama srečno razpletla, je prišlo na vrsto računovodstvo. Funkcionar zunanjega ministrstva Andrej Šter je spregovoril o stroških, ki jih je povzročil Križnar, ob tem pa je izrazil pričakovanje, da bo Tomo Križnar poravnal vse svoje obveznosti. Gospod Šter je bil prepričan, da bo Tomo Križnar svoje obveznosti korektno poravnal, saj jih je poravnal tudi, ko ga je država reševala iz etiopskega zapora. Se pravi - Križnar naj plača.

Kako prosim? Odposlanec predsednika republike naj sam skešira stroške reševanja? Lavor, prosim, bruhal bi.

Razčistimo osnove reči. Tomo Križnar je šel na pot z dokumentom, ki pravi, da ga na pot pošilja predsednik republike. Iz javnosti dostopnega gradiva je razvidno, kaj je bil cilj Križnarjeve poti. Naredi naj vse, kar je mogoče, da bi različne skupine, ki delujejo v Darfurju, prepričal, naj sprejmejo mirovno iniciativo slovenskega predsednika. Na pot je šel z ohlapnim opisom del in nalog. Če je opis del in nalog ohlapen, strateški cilj pa jasen, mora predsednikov odposlanec taktiko prilagajati okoliščinam. In če ob tem, ko taktiko prilagaja okoliščinam, konča v zaporu, odgovornost države, ki ga je poslala na pot, menda ne ugasne.

Ponazorimo s primerom iz najsvetlejšega časa slovenskega zgodovine, iz obdobja okoli desetdnevne vojne. Slovensko obrambno ministrstvo je imelo leta 1992 neporavnane račune z grškim dobaviteljem orožja. Ekipa državljanov, ki ni bila zaposlena na ministrstvu za obrambo ali v kakšnem drugem državnem organu, je dobila nalogo, naj problem uredi. Ekipa je odpotovala v Celovec, Grka je želela stlačiti v avto in ga na silo pripeljati v Slovenijo. Operacija pa se je zapletla, ker se je akcijo odvijala pred očmi avstrijskih varnostnih organov. In ker se je avstrijskim varnostnim organom zdelo, da počno slovenski državljani nekaj protizakonitega, so končali v priporu. In šli so pred sodnika. Potem pa je uslužbenec slovenskega obrambnega ministrstva dobil nalogo, naj gre v Celovec in problem sanira. In dobil je denar, s katerim je plačal odvetnike ter ekipo spravil nazaj v Slovenijo. Korektno: država je ekipo poslala na tvegano misijo (namerno puščamo ob strani, kakšna je bila vsebina te misije), stvari so se zapletle in potem je poslala na pot specialista, da reši problem.

In ob Križnarjevi misiji? Križnarja je na pot poslal poglavar države. Stvari so se zapletle. In potem se država pretvarja, da s Križnarjevo potjo nima blage veze. Naj si sam plača odvetnike. In ostale nepredvidene stroške.

Nauk je na dlani. Ta država na pot pošilja, med drugimi, tudi vojake. Pošilja jih, denimo, v Irak. V opisu del in nalog imajo, naj pomagajo pri izgradnji miru. Seveda obstaja možnost, da bodo ob izvajanju plemenite naloge kakšno reč naredili po svoje, ker vse okoliščine niso predvidljive. In obstaja možnost, da bodo ob tem, ko bodo taktiko prilagajali okoliščinam, zašli v težave. In ko bodo v težavah, bo država sicer sodelovala v reševalni akciji. Potem pa bo vojaku, ki ga je poslala v vojno, poslala še položnico. Za nepredvidene stroške. Pa prostovoljnemu gasilcu, ki je vzel neplačan dopust in je med gašenjem požara prismodil uniformo v državni lasti, bo poslala položnico, ker ni dovolj skrbno pazil na državno imovino. In balerine, ki bodo sodelovale na paradi ob 20. obletnici osamosvojitve, bodo dobile položnice, ker bo paradna povorka po nemarnem razorala asfalt na Slovenski cesti.

Če je predsednik republike, ko je na pot poslal odposlanca, prekoračil svoja pooblastila, naj ga ustavno sodišče obsodi in odstavi. Vendar niti v tem primeru država nima pravice, da bi osebi, ki jo je državni poglavar poslal na pot, zaradi nepredvidenih stroškov pošiljala položnice.