Kultura / Stelarc & Tc&A

Uverturo v verjetno najspektakularnejši dogodek Avstralske pomladi, prigodne "predstavitve avstralske kulture" pod okriljem Cankarjevega doma, v nastop Stelarcovega Eksoskeleta, je v torek, bojda, da čisto po naključju, priložila Kapelica, kjer je avstralski The Tissue Culture&Art Project razstavljal Stelarcovo uho. Pravzaprav - razstavljal v Kapelici, na sintetičnemu odlitku vzgojen sloj povrhnjice v obliki za četrtino resnične velike ušesne školjke, v bistvu zelo neugleden, v vrteč se gojitveni cilinder vložen preparat, laboratorijsko sterilno komoro in nekaj kalupov ter odlitkov. Prav. Protetično uho je morda res prvi v vrsti poskusov, ki bodo Stelarca in z njim TC&A pripeljali do tolikanj zaželenega tretjega ušesa, ki bi pobiralo signale iz omrežja. Vendar pa bi že na tej stopnji pričakovali nekaj smisla za predstavitev, če ne celo verodostojnosti - v proto protezi, ki se, brez ožilja in tankega sloja, nikakor ne bi obnesla kot transplantat, namreč ne živijo Stelarcove, temveč kdove čigave, v laboratorijih vzgojene celice.

Se nam samo zdi, ali pa je TC&A s preteklimi projekti, denimo, ko je ožičil rastoče podganje možganske celice, z njih konfuznimi signali krmilil robotske roke z risali in predstavil Napol živega umetnika, ali ko je iz celic žabjih mišic vzgojil šnicelne in iz njih Francozom priredil bojda hudo omledno zakusko Disembodied Cuisine, pokazal več duhovitosti kot z na fetišizem posmrtnih mask spominjajočim poklonom velikemu vzorniku, polbogu biotehnološkega arta?

Z razvojem tehnologije porojena vprašanja o statusu živega ali razumnega bitja, o umetnem in naravnem gor ali dol, prvo je, kako se reč obnese na terenu, v galeriji. Sicer pa se na terenu ni kdovekako obnesel niti Stelarcov Eksoskelet, ki se je dva zaporedna večera dajal na ogled v nekdanji industrijski hali podjetja I.G.O. v Sinji Gorici pred Vrhniko. Okorna, šestnoga samohodka z vrtečo se platformo, na kateri je privezan pilot, sicer s kretnjami, ki bi jih prisodili artritičnemu raku ali pajku, pojavo, ki spominja na proteze, v katerih so se prevažali stripovski zlobneži in s samo, tudi na deset metrov občutno težo, spočetka fascinira, budi otroške strahove ter fantazije.

A kaj, ko je performans dolg tričetrt ure, ki jo Stelarc, medtem ko zavzame nekaj slikovitih poz, se preklada po dvorani in se mu tresejo ledvice, skuša zapolniti z zadaj tekočim video prenosom ter z zvokom programiranih in naključnih gibov mehanizma, ki se, predvajani preko zvočnikov, zlijejo v nič kaj presunljiv industrijski soundtrack. Lepo, stroj, ki naj bi se, ko se odpravijo čisto tehnične prepreke, lepo prilegal Stelarcovemu leitmotivu o odvečnem telesu, je tu, manjka mu le koreografija ali dramaturgija, ki bi iz dogodka naredila več od - na koncu, ko je bilo treba monstruma parkirati na začetno mesto - že zelo duhamorne tehnične predstavitve. Sicer pa - ste si eksoskelet, ki naj bi pomnožil človeško moč, predstavljali v bolj ergonomski obliki, kot da moraš z rokami, z daljincem in premiki prstov v senzorski rokavici upravljati noge mehanizma? Mala malica za mamo Alien.