Kultura za ljudstvo je mrtva

Ali je za delojemalce danes potrebna kakšna kultura? Ali so potrebne posebne kulturne ustanove ali so dobre kar že delujoče? Če že delujoče za delojemalce niso ustrezne, kako priti do ustreznih? Ali je proletkult stara smešna navlaka ali nova družbena potreba?

Kako je že bilo s kulturo v socializmu?

Nasploh ji namreč ni kazalo tako slabo kot danes. Sodila je v tako imenovani družbeni standard dežele, tako kot socialno-zdravstveni sistem, pokojninski sistem ali šolstvo. Kljub včasih neznosnim težavam pri izražanju družbene resnice in večnemu pomanjkanju denarja je bila načelno in praktično namenjena in dostopna vsemu ljudstvu.

Če to ponazorimo s takratno sliko televizije, najprej, jasno, vidimo, da je bil s teve programi križ. Grobo jih je nadzorovala partija, se vtikala v programsko politiko, da ta ni mogla nikoli trdno veljati, saj jo je prekucnil, postavil na glavo ali z njo pometel že en sam telefonski klic s cekaja. Direktor televizije je vsak dan ob dveh sporočil na ceka, kaj bo zvečer v teve dnevniku. Kritika režima je le redko prišla v poštev. To je mrtvilo delo ne samo pri aktualnopolitičnem programu, ampak tudi pri ustvarjanju kulturno-umetniških oddaj in pri prenašanju takih dogodkov iz drugih kulturnih hiš. Televizija je bila zato mlačen medij, ne krop ne voda.

Vendar pa so v socialističnih časih kulturno-umetniške oddaje vsaj normalno nastajale, tudi mladinske kulturne pa igrane programe in vzgojne programe so snemali. Snemali so teve drame, celo nadaljevanke z umetniškimi pretenzijami, mladinske in otroške igre, mjuzikle, koncerte, literarne večere in vse drugo. Te lastne programe so dopolnjevale oddaje, s katerimi so prevzemali vso pomembno bero drugih kulturnih ustanov v deželi, v drugih republikah in po svetu.

Ko je propadel socializem, smo kulturni ustvarjalci naivno pričakovali, da se bo na televiziji, pa tudi povsod drugod kultura še bolj razcvetela, da pridejo v slovenski državi za slovensko kulturo zlati časi, da bomo končno tudi pisci družbenokritičnih del dosegli občinstvo, za katero pišemo, da se nam bodo končno odprli vsi dohodi do relevantne publike, zlasti množični mediji in poceni knjige, vse skupaj seveda končno pospremljeno s pravičnimi honorarji avtorjem za njihov ustvarjalni trud.

Zelo kmalu se je izkazalo, da je šlo za docela zmotna pričakovanja. Zdaj je postala kritika družbe, zlasti nekdanje, socialistične, sicer dovoljena, na krilih protikomunizma so se nekateri pisatelji vzdignili v oblake in do objavljanja v sami Neue zuericher Zeitung. Toda kulturni, zlasti igrani programi so s praznimi izgovori, da ni denarja, s televizije radikalno izhlapeli, nekaj let pozneje tudi z radia. Knjiga je postala tržno blago, v knjigarniških izložbah so zakraljevale prodajne uspešnice in postale edino merilo umetniške vrednosti v literaturi. Slovenija danes enako mirno in brez predsodkov shaja z ostankom ostankov kulturnih in igranih oddaj tako na nacionalnem erteveju kot na komercialkah. Državne subvencije niso preprečile založbam, da te ne bi skrbele zlasti za profit in za čisto nič drugega. V gledališčih je država omogočila fevdalizacijo gledaliških hiš eni sami kliki, ki že desetletja vedri in oblači tudi na igralski šoli in pri najvišjih državnih umetniških nagradah, ne pusti nikogar blizu, pa ne zaradi umetnosti, ampak zato, ker mastno služi. Povsod je prevladal komercializem.

Novi zakon o medijih je bil poučna lekcija o stanju kulture v deželi. Polemike o uravnoteženju medijev, kakor se imenuje ponovno natikanje nagobčnika novinarjem in piscem, se namreč dogaja na terenu, s katerega so bili kulturni in igrani programi že odstranjeni in tako mrtvi in pozabljeni, da jih v tem boju nobena stran niti ne omeni več. Politika za svojo rabo zahteva še uvedbo tretjega programa na televiziji, slovenski izvirni kulturni program, zlasti igrani program v živi slovenščini, zaradi katerega sploh plačujemo erteve naročnino, pa je nepreklicno mrtev. Ostanki ostankov so, kot se je tako lepo izrazil Cankarjev poet Stebelce, literarno ozadje medijskega biznisa in zahojena rožica na margini medijske politične indoktrinacije. Kot na avtomobilski vožnji po slovenskih deželnih cestah lahko ugledaš prvotno slovensko pokrajino samo skozi presledke ali špranje v drevoredih jumbo reklamnih panojev, ki so novokomponirana kapitalistična slovenska pokrajina, tako je videti teve program kot žalostni del rožnega venca, v katerem so posamezne oddaje redki očenaši v dolgem nizu zdravamarij reklamnih oglasov.

Televizija se je iz socialistične ustvarjalke in posredovalke programov za ljudstvo spremenila v oglaševalni medij, tudi nacionalka. Reklame so postale osnovni namen, tisto, s čimer zaslužiš, zaradi česar sploh pošiljaš sličice na daljavo, oddaje pa so nujna zoprnija, da namamiš ljudi, ki naj bi požirali oglase. Jasno, da te ne vodi več umetniška kakovost, ampak atrakcija, najrajši cenena, takšna privabi največ zijal. Od števila zijal je namreč odvisen biznis.

Tako kot na televiziji kulture kot družbenega standarda za vse ljudstvo, kot ene najdragocenejših socialističnih pridobitev ni več, tako je izginila tudi drugod. Trenutno ni dovolj močne, to se pravi organizirane družbene sile, ki bi se lahko zanjo uspešno zavzela. Kot na televiziji, tako v družbi - kultura za ljudstvo je mrtva. Visoka, elitna, draga kultura, ki se je tudi s cenami ogradila od množic, se je formirala pred našimi očmi v nekaj letih in streže snobizmu nove elite in njenemu modnemu okusu. Za folk je prevzela skrb komercialna kulturna industrija, povečini uvožena, glede plehkosti preizkušena na Zahodu. Zdaj krošnjari tudi pri nas s svojo trivialno turbo robo. In tako je nastala delitev dela: v ljubljansko dramo novokomponirana kramarska in strankarska elita, v špas teater forštat z ambrusovsko mentaliteto. Delovnemu ljudstvu ostaja vse manj kulture, a v hudih življenjskih stiskah in poniževalnem boju za preživetje ga pomanjkanje kulture še najmanj teži.

A to ni nič čudnega. Delovno ljudstvo je namreč izžemano in metano na cesto. Živimo v časih, ko novokomponirana denarno-posestniška elita s pomočjo države uresničuje svoj najsvetlejši ideal: obogateti. Če bi bilo v deželi čisto po njihovo, bi bilo takole: njihovi delavci bi delali v petek in svetek po kroparskem žebljarskem delovnem urniku, od šestih do šestih, za to bi prejemali kitajsko plačo, svojo človeško nepotešenost bi kompenzirali z nenehnim nakupovanjem v trgovskih centrih, sami bi skrbeli za zdravje, za pokojnine in za preživetje v časih brezposelnosti, seveda ne iz skupnih skladov, ampak iz prihrankov od prej imenovane kitajske plače. Kdor spremlja stališča delodajalcev pri pogajanjih o zakonu o delovnih razmerjih, ve, da ne pretiravam, da tu v surovem razrednem boju, na eni strani sindikati, na drugi delodajalci s podporo države, kopnijo korak za korakom družbeni standard delavcev in zadnji ostanki pridobitev socializma. Delavski sindikati so v izraziti defenzivi, delodajalci pa imajo na vseh frontah pobudo. Fleksibilnost delovnih mest, za kar se zavzemajo, je evfemizem za državno regulirano brezpravje na delovnem mestu.

Delavci pa so ostali, še bolj kot za časa socializma, tudi brez svoje, se pravi delavske kulture, ki bi jih podpirala in njihove razredne zahteve izražala na teoretični ravni ter vzdrževala njihovo razredno zavest. A ta izgubljena kultura je prav tista slovenska kultura, ki je bila z novo družbeno ureditvijo še bolj getoizirana kot nekoč v socializmu in životari brez korespondence s svojo relevantno publiko. To je prav tista kultura, ki se ji v samostojni slovenski državi po krivici slabo godi.

Ki se je znašla v težki odvisnosti tako od države kot od kapitala, recimo, založniškega. Ustvarjajo jo prav tisti kulturni ustvarjalci, ki so na beraški palici in v sramotni odvisnosti od kulturniških trgovcev z novci in arogantnih državnih uradov. Država je nastala po zaslugi kulturnih delavcev, a je neženirano opustila dragoceni socialistični projekt kulture za vse državljane.

Kako je ta država nemarna in nesposobna, se, recimo, ne kaže samo z davkom na knjigo, ki je pravi mlinski kamen za vratom literature malega naroda, ne samo v zidanju in zidanju narodne in univerzitetne knjižnice, ki v dolgih letih še ni prišla do prvega zidaka v temelju, ampak tudi s tem, kako jo, recimo, briga slovenski videz slovenskih mest. V mislih imam naslove in izveske podjetij in ustanov, to množično anglospakedranščino, ki daje slovenskim naseljem bedni videz tuje kolonije. Z njimi prostovoljno in vsemu svetu izražamo svojo kramarsko uslužno pripognjenost vsemu, kar je tuje. Država pa se ne zavzame, da bi ustavila to nacionalno sramoto, to potuho hajderjevščini na Koroškem, to nespametno brisanje dosežkov boja naših dedov proti agresivnemu nemštvu v devetnajstem in dvajsetem stoletju. A treba bi bilo uvesti le dovolj prepričljiv davek na tuje in spakedrano zveneče izveske in table.

Ob taki Sloveniji mi je jasno, da bo treba čim prej ustanoviti delavske časnike, delavske založbe, delavske odre, delavski radio in televizijo, nova in nova delavsko-prosvetna društva, pevske zbore in godbe, skratka novo delavsko kulturo. Pa tudi množično delavsko stranko, ki ne bo sredinska, ampak revolucionarna, Slovenci nujno potrebujejo, in - tega že dolgo niste slišali - delavsko državo.