Do smrti izstradani vabi

Zadnji nesrečni konflikt med medvedko in človekom v neposredni bližini vasice Ponikve v okolici Cerknice se je ministru za okolje in prostor Janez Podobniku zgodil v pravem času. Ravno v teh dneh se namreč na ministra z vseh živaloljubnih strani valijo očitki zaradi odstrela stotih medvedov, ki ga je vodja ljudske stranke podpisal v začetku meseca. S PR-ovskimi prijemi, ko minister odstrel medvedov imenuje odvzem, in izjavami, da ga bolj kot odstreljeni medvedi skrbi varnost ljudi na območjih s prevelikim številom kosmatincev, je minister v začetku tedna uspešno bežal pred očitki o prevelikem odstrelu medvedov. Zadnji konflikt med medvedom in človekom v bližini Cerknice je zasenčil tudi sobotni protest Društva za osvoboditev živali in njihove pravice v Ljubljani, kjer so zagovorniki živali prek državnega uradnika predsedniku vlade izročili protestno pismo, v katerem so se čudili nad dejstvom, "da je bil odrejen pomor živih bitij iz razloga uravnavanja velikosti populacije z okoljem". Ob tem so mandatarju v pismu postavili še nekaj vprašanj: "Ali menite, da je človek nad naravo? Ali ne bo pomor živih bitij naredil škode v naravi? Ali ne bo nasilje, ki je povezano s tem, ogrozilo naravnega reda? In ne nazadnje: ali so upoštevane in izkoriščene vse druge možnosti razen ubijanja?" Vprašanja aktivistov so pričakovano ostala brez odgovorov, pozornost javnosti pa je bila ves teden osredotočena le na tragičen nedeljski napad medvedke, ki je ščitila svoja šest tednov stara mladiča.

Zakaj je v resnici prišlo do zadnjega konflikta človeka in naše največje divje zveri? V javnosti sta zaokrožila dva različna scenarija. Po prvem naj bi se Peter Zalar, ki je zaradi napada medvedke zgrmel po bregu na cesto in še vedno v Kliničnem centru leži v komi, z očetom in dekletom odpravil na nedolžen nedeljski sprehod, kjer jih je presenetila zaščitniška medvedka. Po drugem scenariju pa naj bi bila za konflikt kriva človeška neumnost, saj so hitro po nesreči zaokrožile govorice, da se je družina Zalar odpravila fotografirat medvedji brlog, kar naj bi dokazovala tudi pištola, ki jo je skladno z lovsko zakonodajo med sprehodom nosil oče poškodovanca. Ne glede na različnost scenarijev je država s svojo posebno intervencijsko skupino za hitro ukrepanje v primeru ogrožanja življenja ljudi in premoženja po velikih zvereh odreagirala odločno. Skupina se je z akcijo iskanja in zasedo pred brlogom pognala v iskanje medvedke, vendar neuspešno. Tone Marinčič, področni vodja intervencijske skupine, nam je takšno odločitev na začetku utemeljil z argumentom zavarovanja ljudi in njihovega premoženja: "Nekaj je bilo nujno potrebno storiti, da bi pomirili ljudi, ki živijo v okolici napada." Smrtno obsodbo medvedke je Marinčič utemeljil z vse bolj pogostimi konflikti med medvedom in človekom na tem območju, preselitev medvedke pa po njegovem ni bila mogoča, saj zaradi majhnosti naše države preselitev medveda ne pride v poštev: "Pred časom sem le 300 metrov stran od tragičnega mesta že preselil medvedko, vendar se je ta že po šestih dneh vrnila." V prepričanju, da gre isto medvedko, so lovci z iskanjem nadaljevali vse do srede, ko so ugotovili, da sta šest tednov stara mladiča brez matere poginila. Na vprašanje o možni rešitvi življenj dveh mladičev Marinčič, ki zagotavlja, da bosta poginula mladiča šteta v kvoto letnega odstrela medvedov, odgovarja, da sta bila mladiča na žalost obsojena na smrt: "Zaradi bioloških in fizioloških dejavnikov je preživetje tako majhnih medvedkov skoraj nemogoče. V najboljšem primeru bi medvedka lahko vzgojil človek, vendar v tem primeru medved ne bi bil zmožen vrnitve v naravo in bi bil zaprt za ograjo." Tudi ekolog Božidar Flajšman postavlja vprašanje reševanja dveh mladičev s človeško intervencijo pred dilemo, saj bi to "pomenilo, da postavimo žival v zapor". Kljub temu pa Flajšman opozarja, da pri nas vse težave z medvedi rešujemo s strelnim orožjem, in kot eno od rešitev predlaga informiranje prebivalcev o lokacijah brlogov, ki so v bližini naselij. Tudi nekdanji član delovne skupine za načrtovanje upravljanja z velikimi zvermi dr. Boris Kryštufek je na začetku pogovora kritiziral reševanje medvedjih težav izključno s streljanjem, vendar kljub vsemu dodal, da v primeru napada medvedke na človeka nihče ni pripravljen prevzeti odgovornosti za še kakšno človeško življenje. Samooklicani varuh pravic živali Vlado Began je bil v svojih izjavah bolj radikalen, saj zatrjuje, da bi morala država v tem primeru odrediti odlov in ne odstrela medvedke: "Ker so lovci pustili dva mladiča počasi umirati, sumimo, da gre za kaznivo dejanje mučenja živali. Lovci bi morali mladiča uspavati in za njiju poskrbeti, ne pa ju izstradati in ju imeti za vabo!" Began kot predlog možne rešitve navaja Strategijo upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji. Ta omenja odlov osamelih mladičev z namenom začasnega oskrbovanja v azilu, ki bi ga morala po njegovem mnenju država čim prej zgraditi. Bolj skeptičen do možnosti oskrbe medvedov v azilu je dr. Kryštufek, ki nas je spomnil na dogodek pred nekaj leti, ko so lovci rešili mladiče medvedke, ki jo je povozil vlak. Država je mladiča sprejela v azil, vendar se pozneje zanju ni našlo dovolj sredstev in možnosti za preživetje. Trudil naj bi se tudi živalski vrt, vendar nikomur ni uspelo najti lastnika mladih medvedkov. Rešena medvedka je pozneje doletela evtanazija.

S tovrstnimi težavami pa se bolj uspešno soočajo na Hrvaškem, kjer so pred leti v vasi Kuterevo v bližini Velebita odprli zatočišče za osirotele medvede. Ko ga je pred leti obiskala ekipa Mladine, ji je organizator zatočišča Ivan Crnković zagotovil, da ima v azilu rezervirano mesto za slovensko siroto: "Vemo, da je bilo lani v Sloveniji pobitih več mladičev, pet ali šest, če se ne motim. Zanje bi se dalo storiti veliko več, če bi se usedli in pogovorili."